Srečko, omikani panker v kozmosu!

Osemnajstega marca, na dan rojstva pesnika Srečka Kosovela, bo v Kosovelovem domu v Sežani premiera predstave Vlak št. 123 v bodočnost, za katero je besedilo skupaj z Matejo Kralj napisal dramski igralec Rafael Vončina, ki je Kosovela že dolgo tega prepoz

»Zato prijateljujeva že dvaintrideset let, v spoštovanju, v zaupanju,« pove Rafael Vončina. »Z vsako interpretacijo, z vsakim pristopanjem se mi odpirajo novi prostori, kjer zveni On. Ves, kakor je. Takrat ga vidim, slišim, razumem, čutim, ga posredujem v svet. Pri njem ni trpečih mask v smislu: 'Rodili so se, trpeli in umrli. O vsem ostalem se lahko dvomi.' Ravno nasprotno!«

Ko mu je Srečko prvič zares zazvenel, se je začudil kot tista mačka, ki je skočila na klavir. »Iz črk je namreč vstal in me zaobjel ves svet fanta odprte duše in neizmernega duhá. V tistem svetlikanju je bila ostrina misli in baržun ritma. Je bil on. Sem bil jaz. In je ... neizmerno tovarištvo.«

Razmišlja, kako talenti terjajo predanost. »Talenti zahtevajo pogum. In tega mu res ni manjkalo. O takšni notranji svobodi nas lahko večina samo sanja. Izjemen dečko, izjemen!«

Zjahana, umirajoča Evropa

Na vprašanje, kako bi Kosovel tolmačil današnji svet, se strinja, da doživljamo postopno, a nezadržno krizo vrednot. »Hinavščina je taka, da se človeku nehote kozla. Oprostite, tega ne morem drugače reči. Prav kozla se mi. To je ta kriza vrednot, ki je pri Kosovelu kriza človečanstva, to je ta zjahana, umirajoča Evropa, ki jo on polaga v trugo. In tu čuti tesnobo, da je oziroma bo ostal sam. In kliče tistega belega človeka in vidi svetlobo. Kajti zgradba, ki jo imenujemo razviti Zahod, kraljica Evropa, kot jo imenuje on, je tako gnila, tako ogabno zlagana, da novi človek nima druge, kot da vse skupaj podre in začne znova. Vse skupaj podre! Ne le bajte, tudi temelj! V teh razmišljanjih je tako temeljit, da razbija celo poezijo, torej svoj svet. Srečko je omikani panker.«

Ljub mu je njegov strah, da bo »kričál, pa bo vse, vse naokrog molčalo«. Seveda. »Potrebuje sočloveka. Kajti Kosovel verjame, da je v vsakem od nas pod plastmi Messerschmidtovih mask in normalizirane norosti in farmakov – vendarle nekaj dobrega, čistega. 'Jaz slutim toliko lepote, da mora končno nekaj vendarle eksistirati,' napiše Karmeli.«

»Smisel življenja je živeti smiselno, ne?« pove. »Vsakdo premore nekaj darov. Pa nam umrejo, vrženi v zatrpan predal. Kajti s talenti si dolžan ravnati odgovorno in spoštljivo.«

In nadaljuje: »Ponuja nam možnosti, ponuja nam Vlak št. 1, 2, 3 v bodočnost. Mi, bučmani, pa stojimo niti ne na peronu, ampak nekje na eni od anonimnih Kolodvorskih ulic in na telefonu sledimo pošiljki naročenih plastičnih gat iz Kitajske. Vidite, zato ga imam rad, ker mi ne pusti, da se vdam in se usmrtim. Dajmo, pomislimo, koliko mrtvih evropskih ljudi poznamo. Saj je tako preprosto in udobno in sodobno biti mrtev.«

Zato so za igralca takšna sodelovanja izjemno pomembna, tista prava, razvijajoča se, ko se gre prek svojih meja, ko se tvega. »Govorim o procesih, ne govorim o spletnem nakupovanju, razumete? Nobenega klik klik in potrdi plačilo in kje je roba. Tovrstno hlastanje ni sodelovanje. Odločno odklanjam tudi prepričanje, da smo ljudje zdaj potrošna roba. Izbiram si ljudi, ki delijo ta prepričanja, sodelavce in prijatelje. Taka je Mateja Kralj. Z njo sva se o dvoličnosti družbe in rešitvah pogovarjala že med epidemijo, ko sem jo prosil, naj v tem smislu zasnuje koncert za skupino Kovesolje. Iz tega sva začenjala zdaj. Začetek in konec sem povezal z zanko. Že res, da čas zdaj živimo linearno, a so vzponi in sesutja človeštva ciklični.«

Zato se predstava začne in zaključi ob odprtih vratih Kozmosa, kjer so vse možnosti odprte. In ker živimo slab reality show, naslov prvega dejanja Maske. »V drugem dejanju se nisva ogibala temni grozi sveta, ki polagoma drsi Iz tečajev. Oba Srečka sicer dojemava kot izjemno svetlega, ostrega misleca in pesnika. A tokratno snovanje ni bilo podvrženo zahtevam naročnika, všečnosti. Saj si Kosovel končno zasluži več; vse, kar zmoremo, si zasluži. Tretje dejanje je Novi človek. Tisti, ki smo ga polagoma pozabili od osamosvojitve naprej. Lahko bi pogledali, kaj smo v tridesetih letih kot družba naredili prav in kaj moramo popraviti. Ampak ne. Epidemija je bila izjemna priložnost za oboje, a je hlepenje po moči pregazilo etičnega človeka. Lahko me ljudje zmerjajo z umetnikom in utopistom. A ko sem takrat gledal tisti bor čez cesto in sta bila med nama samo prazen beton in asfalt, sem vedel, da v odsevu v okenski šipi sredi mesta sije samo en obraz. Resnični obraz človeka. On. Etični človek. E, ja: 'Moj princip je, da stopam od poraza do poraza in preizkušam svojo moč.'«

V scenarij je vpisal še zvočno in likovno podobo ter opombe. Zato, da režiserki Jasmin Kovic in njeni ekipi ponudi odprt prostor za ustvarjalnost. »Njena muzikaličnost je tu ključna. Interpretova tudi, saj morajo besede zveneti, se skoraj utelesiti. Včasih se Kosovel igra z njihovo zvočno podobo in tako gradi vzdušje, ki ga potem prekinja, celo razbija in vzpostavlja novo itn.« Torej je že čas, da se znova vzpostavi skupina Kovesolje? »Ja, ravno igra z muziko in zvoki me je privlekla k ponovnemu delu v Kovesolju. Vsebinsko se še nisem povsem odločil, kam gremo tokrat. Kdo ve, zakaj mi pod roke prihajajo ravno besedila, ki govorijo o smislu ustvarjanja in moči umetnosti odpirati duhá, spreminjati svet. A nekaj je res:

Kakor elektrika

»Talenti zahtevajo pogum. In tega Kosovelu res ni manjkalo. O takšni notranji svobodi nas lahko večina samo sanja. Izjemen dečko, izjemen!«

teče po žilah

slutnja človeka.

Ah, ta pokrajina

Novi bodočnosti

Preko obraza je sraga krvi. ●

je kot električna. In vse te ceste so bele, bele. stopam naproti z novim obrazom.

Rafael Vončina s Kosovelom Fotografiji osebni arhiv