Nova jedrska elektrarna? Več preglednosti, več informacij, prosim!

Delo, 2. marca

Izidor Ostan Ožbolt je v prispevku pod zgornjim naslovom v Sobotni prilogi 2. marca predlagal številne ukrepe, mehanizme in organe, ki bi jih morali sprejeti in ustanoviti, da bi bila gradnja drugega bloka jedrske elektrarne Krško (JEK 2) pregledna in nekoruptivna in se ne bi ponovila TEŠ 6 ali zavračanje variantne trase F6 za izgradnjo hitre ceste prek Arje vasi, čeprav jo je podpirala večinska stroka, ne pa politika. Varianta F6 naj bi bila za 200 milijonov evrov cenejša, prihranila bi 100 hektarov dobre kmetijske zemlje in ne bi bilo treba porušiti 150 objektov. To je primer, kako koruptivni lobiji s pomočjo politike in omejene strokovne podpore uveljavljajo svoj finančni interes. Treba je storiti vse, da se ne bi kaj takega zgodilo pri gradnji JEK 2. Zato je še kako umesten poziv za več informacij.

V medijih so že bile razprave, ki so nasprotovale ali zagovarjale gradnjo JEK 2. Trdi se, da na obstoječe električno omrežje ni mogoče priključiti vseh sončnih elektrarn. Javnost mora dobiti informacijo, koliko bi stala posodobitev omrežja v primerjavi s stroški gradnje JEK 2 in ali bi bila dobava elektrike iz JEK 2 še pravočasna glede na hitrost in intenzivnost podnebnih sprememb.

Sodim, da bi bilo bolj smotrno sredstva za izgradnjo JEK 2 nameniti za izkoriščanje obnovljivih virov energije (OVE). Ne sme se idealizirati prehoda k OVE. Tudi tu se pogosto marsikaj odmišlja. Velik paradoks je že v tem, da je koriščenje obnovljivih virov energije možno z uporabo neobnovljivih, njihovo pridobivanje pa degradira okolje. Kljub temu mislim, da je možnost obstoja naše civilizacije v obnovljivih virih energije. Če to ni možno, nam ni pomoči.

Informacije o stroških JEK 2 in razpoložljivosti njegove električne energije v primerjavi z OVE bodo najbrž različne zaradi različnih predpostavk, ki namerno ali nenamerno izključujejo nekatere parametre. Sam obstoj različnih informacij po eni strani otežuje odločanje, po drugi pa prispeva h globljemu premisleku in previdnosti. Poleg količinskih informacij so tu še kvalitativne, ki so prav tako ali še bolj pomembne od količinskih in prispevajo k nastanku situacije, ko se je treba odločati v pogojih spoznavne negotovosti in upoštevanja načela previdnosti. Odločitve ob različnih količinskih in kvalitativnih informacijah bodo sicer bolj težavne, a zato bolj preudarne in nas bodo silile v globlji razmislek o možnih nehotenih in nenamernih okoljskih in družbenih posledicah tehnologij.

Andrej Kirn,

Ljubljana

***

Izidor Ostan Ožbolt, ekonomist in poznavalec energetike, nas v zgornjem naslovu in besedilu članka, pod katerim je bil objavljen, opozarja na bistvena tveganja ob morebitnem odločanju za drugi blok jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2). Njegova opozorila so nazorna, konkretnih številk pa ni.

Matjaž Valenčič, energetski svetovalec za manjše odjemalce itd., se je 9. marca na tem mestu odzval na članek v Delu z naslovom Elektrika, ogrevanje in uporaba izrabljenega goriva: v nič daje male modularne reaktorje (SMR), sklicujoč se na Öko-Institut e. V. Darmstadt – a vprašati se je treba, ali je eko ustanova ob številnih drugih okoljskih dejavnostih dovolj objektivna do izrabe jedrske energije. Valenčič ni naklonjen JE, zapiše, »naj inženir prisluhne humanistu« ...

Naši strokovnjaki, predvsem inženirji elektroenergetiki in jedrski fiziki, ob njih pa seveda ekonomisti in specialisti še iz drugih strok, nazadnje tudi politiki in široka javnost, se že več let srečujemo in smo miselno prisotni ob teh vprašanjih.

Naj navedem nekaj števil, ki jim ni možno oporekati. Na primer: zadnjih deset let je uvoz električne energije za pokrivanje porabe v Sloveniji blizu 15 odstotkov; to je toliko več, kot je bila vsa proizvodnja (okoli 13 TWh letno), upoštevaje polovico proizvodnje v obstoječem JEK (700 MW, polovica tega je pravica Hrvaške). Pričakovana letna proizvodnja le v načrtovanem JEK 2 in TEŠ je blizu polovice vse porabe v Sloveniji.

V strokovnih krogih za možno moč novega JEK 2 krožijo številke 1100, 1200, dvakrat po 1200, 1400, 1600 MW (ponujajo potencialni dobavitelji).

Tudi Hrvaška izraža interes za soudeležbo; cenovno obetajoče je, če bi investicija v jedrsko elektrarno z močjo dvakrat po 1200 MW ob skupnem naročilu potekala istočasno, 1200 MW tudi v Hrvaški – primerne lokacije tam poznajo. Zamiki izgradnje novega JEK 2 predstavljajo veliko tveganje za zanesljivost zagotavljanja električne energije v letih do začetka obratovanja nove jedrske elektrarne. Slovenija mora imeti zagotovljene dovolj električne energije nekje do leta 2060, ko lahko pričakujemo vstop nove tehnologije, elektrarne s fuzijskimi reaktorji (tritij in devterij, brez visokoradioaktivnih odpadkov).

Če se zavzemamo za predčasno zaustavitev premogovnega TEŠ, za prehod na električno energijo v prometu ter za vse več toplotnih črpalk, da ne bi naštevali še veliko drugega, bo za Slovenijo še 1200 MW premalo; takrat bo prav odločati o kakšnem manjšem reaktorju (SMR).

Izidor Ostan Ožbolt omenja dva scenarija pokrivanja potreb po električni energiji do leta 2050: prvega s 100 odstotki obnovljivih virov energije (OVE) in drugega z obnovljivimi viri in jedrsko energijo. Obnovljivi viri energije so: fotonapetostne elektrarne FE (vrsta sončnih elektrarn), vetrnice, vodne- oziroma hidroelektrarne (med njimi črpalne – ČHE Avče, šele možni ideji za Kozjak in Požarje), elektrarne na geotermijo in na biomase. Največji potencial (možna letna proizvodnja TWh/a) imamo s fotonapetostnimi elektrarnami; hidroelektrarne dajo največ, če je veriga neprekinjena (kot na Dravi, na Savi veliko manjka, »naše Mure ne damo«). Ti obnovljivi viri energije so zelo odvisni od vremenskih razmer. Elektrarne na geotermijo (GE) so investicijsko zahtevne, po 15 do 30 letih je treba vrtati nove proizvodne vrtine, ker se tudi akumulirano toplotno energijo v okoliških kameninah, zemljinah izrablja in se temperature znižajo; elektrarne na biomase (BE) so zelo omejene z naravnim prirastkom energetskega lesa ter odpadkov iz kmetijstva in od drugod, a se GE in BE lahko prilagaja potrebam elektroenergetskega sistema. O možnostih prenosa poletnih presežkov iz fotonapetostnih elektrarn na zimski čas z znosnimi stroški še ni nič kaj znanega. Vodik, pridobljen z elektrolizo, bo verjetno porabljen predvsem v industrijskih tehnoloških procesih. Torej, kaže bolj na drugi scenarij: obnovljivi viri energije in jedrska energija.

Višine investicij v jedrske elektrarne v Evropi se kažejo kot grozljivo visoke (npr. Olkiluoto na Finskem, Hinkley Point v Veliki Britaniji), zmerne pa drugod (na primer na Kitajskem, kjer je konzorcij Areva skupaj s Kitajci zgradil JE Taishan, brez prekoračitev višine investicije in rokov izgradnje, močnejši JE kot na Finskem). Treba bi bilo povprašati po Evropi (Madžarska, Poljska, Češka, Švedska ...) in drugod (Turčija ...), tudi kjer je dobavitelj npr. Rusija, kakšni so konkretni pogoji, četudi se nagibamo k ponudbam ameriškega Westinghousa, francoske Areve, južnokorejskega KHNP – kakšni so preliminarno izkazani pogoji teh treh ponudnikov?

Dokler se ne bomo izkazovali kot resen interesent, poznali odločitev o moči (MW), o lokaciji (Krško), o virih financiranja, o želenem roku zgraditve (npr. 5 do 7 let, leto 2033), morda tudi kot toplarne, o približno pravi višini investicije – toliko časa roka izgradnje ter drugih pogojev ne bomo izvedeli. Vsak JE je nekakšen »prototip«; v pogajanjih in pogodbah je treba doseči, da bo JEK 2 zgrajen skoraj povsem enako kot že dobro obratujoči sodobni referenčni JE ponudnika. Če naš operativni investitor ne bo pošten, strokoven, z močno, trajno podporo strok in politike, je veliko tveganje za izigravanje, korupcijo ..., kot opozarja Izidor Ostan Ožbolt.

Pri pomembnih odločitvah se moramo zavedati ciljev, posledic, in stremeti k tem spoznanjem. Zavedati se je treba teže odločitve, in če tega zavedanja ni, je treba pošteno in odgovorno odstopiti od pravice zavajanja javnosti in odločanja. Brez električne energije ali z občutnimi primanjkljaji ni uspešnega gospodarstva in dobrobiti množic – četudi je nekoliko dražja, predvsem tudi zaradi OVE. Od končne odločitve je brez hujših posledic možno odstopiti, dokler niso porabljena ali neizogibno (pogodbeno) nepovratno zapravljena velika finančna ali druga sredstva. Smo demokratična družba,