Kdo je ugrabil psihoterapijo?

Delo, 9. marca

Gospa Maja Božič Kranjec v prispevku z zgornjim naslovom po pravici pokaže na najpomembnejšo krivko za »divji Zahod« na področju pogovorne pomoči na Slovenskem – na državo, obenem pa se zaplete v zgrešeno pojmovanje področja psihoterapije.

Kot uporabnik psihoterapije, plačljive in tiste na napotnico, ter aktivist na področju duševnega zdravja se že desetletja sprašujem, kaj se zgodi s povsem človečnimi psihologi, čim pridejo v stik s psihiatrijo – kar na lepem se povampirijo, pozabijo na ves humanizem in začnejo trobiti v njen rog! Kapitalna psihiatrična neslanost, ki jo ponavlja avtorica, je seveda, da se, citiram, »v zdravstvenem sistemu psihoterapijo izvaja kot eno od intervenc, ki se jo uporabi, ko imamo zanjo indikacije«. Da torej psihoterapija sodi v zdravstvo.

Povsod po svetu pogovor, ki pomaga človeku ubesediti, prepoznati, sprejeti in začeti živeti s svojimi zavednimi in nezavednimi težavami, resda lahko uporabljajo sočasno z zdravstveno intervenco, jasno pa je, da pogovorna pomoč ni zdravljenje v zdravniškem, somatskem smislu. Duševno zdravje je psihosocialni fenomen, torej povezan z okoljem, družbo, stiki, nikakor pa ne oskubljen samo na biološko funkcijo, kot si iz meni res neznanega razloga v zadnjih desetletjih tako prizadeva slovenska psihiatrija in za njo še bolj nerazumljivo klinična psihologija. Trpljenje ob izgubi ljube osebe, ob zahtevnih družinskih, šolskih ali službenih okoliščinah, tesnoba ob grozljivemu okolju, ki nas vsak dan bombardira iz medijev – vse to so znamenja življenja, ne bolezni. Jemati psiho za talca v zdravstvenem sistemu je neumnost, vlačiti vse žalostne in tesnobne ljudi v mesoreznico diagnosticiranja je nevarna neumnost.

V Sloveniji se nikdar nismo zares dogovorili, na koga naj se psihoterapija sploh nanaša. Kriva je dejansko, tu ima avtorica prav, država, a ta le v toliko, kolikor se ne zna odločiti med kričanjem dveh skupin sebičnih zaslužkarjev, zasebnih in uradnih psihoterapevtov, ki prav na tem divjem Zahodu brezvladja najbolje uspevajo in služijo. Kot pri vseh podobnih operetah je žrtev ena sama – in to smo mi, ljudstvo, uporabniki, klienti, pacienti, skratka objekt takšne »terapije«.

Tone Vrhovnik Straka,

Ljubljana