Instantne države Amerike

AVESNA MILEK

ZORANA BAKOVIĆ

BRANKO SOBAN

RENATA SALECL meričani ne morejo verjeti svoji sreči: divje priljubljena zdravila proti sladkorni bolezni, ki kot stranski učinek poskrbijo za hujšanje, zdravijo tudi depresijo. Dve tretjini Američanov se spopadata s preveliko telesno težo, dvakrat več kot leta 1980, vse večji delež teh z bolezensko debelostjo. Pri tem nobena država tega sveta ne slovi bolj po vnetem iskanju instantnih rešitev. Nove prihajajo prav v času, ko so se Američani začeli spraševati o globljih vzrokih svojih kriz.

Pri ustanovi za raziskovanje zdravstva Epic Research iz Wisconsina so pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki so jemali za to bolezen odobrena zdravila za zniževanje krvnega sladkorja, odkrili manj depresije kot pri drugih.

V ta razred zdravil sodi tudi semaglutid, ki ga Američani poznajo pod imenom ozempic oziroma wegovy in na katerega, da bi na hitro izgubili težo, prisega vse več ljudi. Nešteti, ki so neuspešno preizkusili vse mogoče diete, so zdaj kot prerojeni in takšni življenjski preobrati so resnični majhni čudeži. Ljudje, ki se zaman poskušajo osvoboditi ujetosti v preveliko težo, so pogosto ujeti v začarani krog izgubljanja in ponovnega pridobivanja kilogramov ter s tem povezanih zdravstvenih težav in psiholoških porazov.

Ali zdravje in prijetnejši videz pripomoreta k zmanjšanju depresije? Tudi to bi bil pravi čudež. V državi, ki je iskanje sreče zapisala v deklaracijo o neodvisnosti, so prebivalci bolj nesrečni od prebivalcev Zimbabveja, Nigerije ali Salvadorja. ZDA niso osamljene v paradoksu sodobnega sveta, da bogastvo ne zagotavlja sreče. Daleč za Dominikansko republiko, Šrilanko in Tanzanijo na vrhu lestvice neprofitne organizacije Sapien Labs so tudi nekatere druge zahodne države, kot so Francija, Kanada, Belgija, Španija, Nemčija, Avstralija in Združeno kraljestvo, ki je celo na predzadnjem mestu od štiriinšestdesetih držav.

Raziskovalci iz kalifornijske Nape v letošnjem poročilu o globalnem duševnem zdravju med razlogi za slabo počutje bogatega dela sveta poleg manj trdnih prijateljskih in družinskih odnosov navajajo pogosto uživanje zelo procesirane hrane, ob vse večjih duševnih težavah otrok pa dostop do pametnih telefonov in posledice pandemije. Ozempic kot zdravilo vseh težav razvitih držav? Nove instantne rešitve prihajajo ravno v času večjega sprejemanja dobrih starih zdravorazumskih rešitev, pa čeprav so te včasih zasoljene. Znane osebnosti se vse pogosteje zatekajo v avstrijske klinike, ki temeljijo na naukih zdravnika Franza Xaverja Mayra, kjer za ponovno učenje uživanja omejenih količin preproste hrane z dobrim žvečenjem plačujejo več tisoč evrov na teden.

Zdravega prehranjevanja bi se lahko z nekaj discipline naučili tudi drugi, a bi morali najprej obračunati z odvisnostjo od industrije hrane bi padli pod standarde staršev. V še enem zgrešenem diktatu enakosti pa se jim pred očmi topi ugled izobraževalnega sistema, ki jim je doslej zagotavljal visok družbeni status.

Največjo ceno instantne Amerike plačujejo prav mladi, ki jih še v veliko večji meri kot druge mučita tesnoba in depresivnost. Depresija med najstniki se je med letoma 2011 in 2019 podvojila, so lani poročali pri ameriškem centru za nadzor nad boleznimi in preventivo CDC. Vsaj delno so za to kriva družbena omrežja, saj so po istih raziskavah najbolj depresivni prav najbolj pogosti uporabniki instagrama, snapchata, tiktoka in drugih – morda tudi zaradi stalnega primerjanja s selfiji drugih. Leto 2021 je bilo tudi vrhunec pandemije covida-19 s karantenami, ki so najbolj prizadele prav otroke in mlade. V obdobju, ko je druženje z vrstniki najpomembnejša stvar na svetu, so bili priklenjeni v svoje sobe in k ekranom.

Velik del Amerike zdaj verjame, da je bila večina teh ukrepov nepotrebnih. Zvezne države brez strogih karanten niso imele veliko več smrtnih žrtev, brez zaprtih šol pa precej manj duševnih motenj med mladimi. Američani razmišljajo tudi o drugih vzrokih. Mnogi ta čas berejo knjigo Slaba terapija nekdanje kolumnistke Wall Street Journala Abigail Shrier, ki meni, da otrokom škodi preveč razumevajoče starševstvo. Ker so sedanjim staršem njihovi včasih pripeljali klofuto, pri hrani, spanju, šoli in vsem in diet. Vera, da je srečo mogoče drugem pa niso upoštevali njihovekupiti, in to takoj, je prinesla poga mnenja, sami odločno zavračajo besnelo potrošništvo, s prevzemom »čustveno zakrnelost«. velikega dela ameriške industrije »Hoteli smo vzgajati srečne otpa se je najbolj okrepila diktatorska roke!« je medijem povedala avtoKitajska. Zdaj poražencem globarica. Idealno otroštvo je vse bolj lizacije s pomočjo mehiških krirazumljeno kot odsotnost vsake minalnih kartelov dobavlja opioid bolečine, vsakega neudobja ali nefentanil, ki še posebej brez milosti uspeha. Vsak odklon od akademkosi po nekdanji industrijski regiji, skih, socialnih ali čustvenih stanimenovani rjasti pas. dardov povzroči takojšnji alarm in

Različni sloji prebivalstva se zelo pogosto beg k strokovnjakom, različno spopadajo s propadanjem testiranje, diagnoze, svetovanje – ameriških sanj, ki v svojem bistvu in instantno pomoč v zdravilih. pomenijo vero v boljše življenje »Plahost je postala socialna anksiotrok. Poleg nekdanjih industrijozna motnja, grdo obnašanje kljuskih centrov so spet problematičbovalna motnja, motenje razreda na številna središča mest. Medtem motnja pozornosti s hiperaktivpredmestne in druge elite v svojih nostjo,« navaja avtorica – vse z inMcHišah vztrajajo pri »steklenem stantnimi rešitvami z zdravili in podu« za svoje potomce, da ti ne * antidepresivi.

Šole se pridružujejo trendom s psihološkimi in drugimi svetovanji za vse morebitne težave, »namesto srečnih, dobro prilagojenih otrok pa vzgajamo najbolj osamljeno, tesnobno, depresivno, črnogledo in boječo generacijo doslej«. Kaj če bi Američani enkrat pristali na sredini?

Pred dobrim desetletjem jih je fascinirala dosledno stroga, »tigrska« mama Amy Chua, ki je hčerkama odrekala prenočevanje pri prijateljicah, najboljše ocene so bile obvezne, poleg šole pa sta morali Sophia in Lulu do šest ur na dan vaditi glasbila. Profesorico z univerze Yale je izučila šele huda bolezen. Ko ni vedela, ali bo umrla, se je zavedela, kaj je pomembno v življenju; na smrt se je ustrašila, da je hčerki za vedno odvrnila od sebe.

Hčerki sta ji odpustili – in obe uspešni pravnici v nasprotju z velikim delom ameriških mladih nimata težav z osnovnimi stvarmi, kot sta prisotnost v službi in iskanje partnerjev. Amy Chua je priznala, da je slepo prevzela vzgojne metode svojih kitajskih staršev iz neke druge kulture in časa.

Ob takšnih dilemah znanstveniki z univerze Cambridge sklepajo, da je bilo materam lažje v kameni dobi kot danes. Preučevali so pleme Mbendjele BaYaka iz republike Kongo, ki živi enako kot naši lovski in nabiralski predniki iz daljne preteklosti, in ugotovili, da novim mamicam do petnajst ljudi pomaga devet ur na dan z ujčkanjem jokajočega otroka in tudi drugače. Ljudje smo bili večino svoje zgodovine lovci in nabiralci, zato smo psihološko še vedno naravnani na fizične stike z materjo in drugimi ter kasnejše sodelovanje pri delovnih opravilih v skladu s svojimi zmožnostmi. Današnjim mladim Američanom odrekajo celo zgodnje sprehode v samostojnost.

Sodobni človek ne bo šel nazaj v prazgodovino. Civilizacija je prinesla preveč dobrih stvari, pa čeprav tako kot pri hrani celo v preobilici. Tudi zdravila niso za odmet in po britanski raziskavi se otroci bolnic s poporodno depresijo obnašajo veliko bolj normalno, če se njihove mame zdravijo z ustreznimi antidepresivi. Pri številnih drugih zadevah pa bi morali obračunati z instantnimi rešitvami, še preden bodo te na popolnoma novo raven izstrelili roboti in umetna inteligenca. ●

Ali zdravje in prijetnejši videz pripomoreta k zmanjšanju depresije? Tudi to bi bil pravi čudež. V državi, ki je iskanje sreče

zapisala v deklaracijo o neodvisnosti, so prebivalci bolj nesrečni od prebivalcev Zimbabveja, Nigerije ali

Salvadorja.