Za Černobil in Fukušimo vemo. Kaj pa Vajont, Banqiao, Derna?

Poraba energije se povečuje. V času rojstva mojih starih staršev je človeštvo letno porabilo 12.000 TWh energije. V času rojstva mojih staršev je poraba skočila na 23.000 TWh. V času mojega rojstva smo bili pri 53.000 TWh. Ko se je rodil moj najmlajši otrok, je človeštvo letno porabilo 150.000 TWh energije. Podatek iz leta 2022 govori, da je takrat človeštvo letno potrebovalo skoraj 180.000 TWh. Rast, ki je prej eksponentna kot linearna, se je v zadnjih desetletjih nekoliko ustavila le leta 2008, ko je bila finančna kriza, in leta 2020, ko je človeštvo zadela pandemija.

Digitalna revolucija trenda rabe energije ni obrnila. Digitalni oblak, skladišče vseh mogočih koristnih in nekoristnih podatkov, postaja statistično pomemben porabnik električne energije. V tem zgodovinskem kontekstu se v Sloveniji odločamo, ali naj država postavi novo jedrsko elektrarno. Naj se bolj kot na nadzorovano cepljenje atomov zanaša na obnovljive vire energije? Polomija z odločitvijo, da država postavi še en blok elektrarne na lignit, ki ga pod Šaleško dolino v resnici zmanjkuje, je stara poldrugo desetletje. Razprava o energetski prihodnosti zahteva soočenje številnih mnenj, zahteva podatke, analize, na mizi morajo biti številni scenariji.

Energija, ki jo danes proizvedejo jedrske elektrarne po vsem svetu, bi v času rojstva mojih starih staršev zadoščala za polovico energetskih potreb človeštva. Samo nafta, ki jo porabimo v tem trenutku, bi v času mojega rojstva zadoščala za vse energetske potrebe. Eden od scenarijev, ki mora biti ves čas pred očmi, mora biti namenjen ambiciji, da se raba energije ne povečuje več, znanstvena in tehnološka skupnost pa naj pomemben del svojih zmogljivosti namenita utopičnemu vprašanju, kako blaginjo povečevati ob enaki količinski rabi energije.

Na mizi mora biti tudi realistični scenarij. Tudi ta ima poseben kontekst. Planet se pregreva. Pregreva se fenomenalno hitro. Oceani, ta velikanska skladišča energije, zaradi pregrevanja vsako sekundo vsrkajo za več atomskih bomb dodatne energije. Če bi znali iz oceanov izsesati, ožeti, požeti presežno energijo, ki na drugi strani povzroča meteorološke in biološke katastrofe, težav ne bi bilo. Dokler tega ne znamo, je raba energije, ki ne povzroča dodatnega pregrevanja, imperativ. Sonce, voda, veter. Atomi?

Jedrska energija? Ne glede na to, kaj si mislimo o jedrski energiji, je v te kraje po letu 1975 prinesla orjaški tehnološki preboj. Pomisleki ostajajo. Jedrska energija navdaja z nelagodjem. Je varna? V kolektivnem spominu so številne podobe iz Černobila ali Fukušime, hkrati pa v kolektivnem spominu ne hranimo podatkov o žrtvah, ki jih prinaša izkoriščanje drugih energetskih virov. Če iz rjavega premoga proizvedemo eno TWh energije, to – zaradi onesnaženega zraka in nesreč pri delu – povzroči 32 smrti. Ni znano, koliko ljudi umre še zaradi dodatnega pregrevanja ozračja. Enaka količina energije, ki nastane z rabo sile vode, zahteva nekoliko več kot eno življenje. Jedrska energija na en TWh energije vzame 0,03 življenja (vir: Deaths per TWh energy production; Our World in Data). Za žrtve Černobila vemo. Da se je leta 1975 na Kitajskem porušil jez hidroelektrarne Banqiao, ki so jo Kitajcem postavili Sovjeti, ni del kolektivnega spomina. Silovite poplave, ki so sledile, so terjale med 25 in 250 tisoč žrtev.

V Evropi se bežno spominjamo, kako se je oktobra 1963 v Italiji porušil jez Vajont. Poplavni val je ubil okrog 2000 ljudi. Ko se je septembra lani zaradi ciklona Daniel v

Z varnostjo jedrskih elektrarn je podobno kot z varnostjo letalskega prevoza. Ko gre nekaj narobe, gre zelo narobe.

Libiji porušil jez Derna – zgradila ga je beograjska firma Hidrotehnika-Hidroenergetika, jez pa je bil kriminalno slabo vzdrževan –, je umrlo med 5000 in 20.000 ljudi. Da so danes jezovi hidroelektrarn vojaške tarče, vemo od lanskega junija, ko je bil razstreljen jez Kahovka na reki Dneper. Rusi trdijo, da niso razstrelili objekta. Umrlo je vsaj 59 ljudi. Morda tudi petkrat več. Proizvodnje energije, ki ne bi zahtevala žrtev, ni. Produkcija energije iz sonca je za odtenek varnejša od produkcije jedrske energije. Z varnostjo jedrskih elektrarn je podobno kot z varnostjo letalskega prevoza, najbolj varno obliko prevoza. Ko gre nekaj narobe, gre zelo narobe.

Kaj pa stroški? Celo poročila iz držav, ki slovijo po varčni in skrajno pošteni rabi javnih virov, pripovedujejo o orjaških povečanjih načrtovanih stroškov jedrskih novogradenj. Zapleteno geopolitično vprašanje je, ali je jedrska tehnologija, ki jo serijsko in ceneje proizvaja Kitajska, primerna izbira. Je boljša izbira Južna Koreja?

Podatke na mizo. Čim več podatkov. Tudi če je razprava ostra, se lahko v vsaki bolj trdi besedi skriva fantastičen prihranek javnih sredstev. ●