Jedrska energija ali zeleni prehod

Na povabilo predsednika vlade Roberta Goloba je konec januarja letos potekalo srečanje političnega vrha Slovenije in predsednikov petih parlamentarnih strank o projektu nove jedrske elektrarne Jek 2. Dogovorili so se za pospešitev procesa in izvedbo posve

Referendum, ki bo potekal novembra 2024, naj bi prižgal zeleno luč podjetju Gen energija, da pripravi dokumentacijo za dokončno investicijsko odločitev do leta 2028, kar bo zahtevalo več kot 100 milijonov evrov, in na tej podlagi določi parametre in elemente za pogodbo za gradnjo Jeka 2. Prvi korak na tej poti naj bi bilo sprejetje resolucije o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v državnem zboru, ki naj bi bila podlaga za referendum.

Navedeni proces za referendumsko odločanje o projektu Jek 2, za katerega danes ne poznamo niti najbolj osnovnih parametrov ali vsaj ocen vlade glede skupnih stroškov in cene elektrike, ne sledi ustaljenim postopkom, zakonodaji in ustavi. V procesu demokratičnega odločanja za tako pomembne dolgoročne odločitve o zelenem in energetskem prehodu na referendumu zagotovo potrebujemo tudi alternative ali vsaj dva ovrednotena scenarija: razogljičenje energije z obnovljivimi viri ali z jedrsko energijo. K temu se je zavezala tudi sedanja vlada, ki je v programu za delo koalicije leta 2022 jasno zapisala, da bo pripravila »dokumentacijo za informirano odločanje na referendumu« za izbor zmagovalnega energetskega scenarija.

V skladu z neodvisnimi analizami in referencami v zahodnih državah bi morali na referendumu o energetskem prehodu Slovenije izbrati scenarij obnovljivih virov energije (OVE) in zavrniti jedrski scenarij ter gradnjo Jeka 2. Scenarij OVE je namreč najcenejši in jedrski najdražji med vsemi viri energije, razlike pa so iz leta v leto večje. Celotni stroški projekta za veliko Jek 2 bi presegli 20 milijard evrov, cena elektrike pa bi bila najmanj trikrat višja kot iz velikih elektrarn OVE. Jedrska (fisijska) industrija je visoko tvegana, nevarna, prehodna, zastarela in preživela tehnologija prejšnjega stoletja; je neekonomična, nekonkurenčna in nefleksibilna. Jedrska industrija ne odgovarja na izzive sodobnega pametnega omrežja (ang. smart grid) ter prihajajočih tehnologij umetne inteligence in se v energetski mešanici izključuje z OVE, predvsem zaradi pospešenega umeščanja OVE v energetski sistem in vedno nižjih cen elektrike iz OVE.

Gradnja novih jedrskih elektrarn po svetu ne temelji na ekonomskih parametrih in zakonitostih prostega trga kapitalizma, temveč na »državnih jaslih« in zgolj na geopolitično-političnih ter vojaškostrateško-prestižnih kriterijih. Ohranitev pri življenju bi jedrski industriji tudi v prihodnjih desetletjih zagotovila kontinuiteto energetskega monopola in fevdalnega udobja. Vse nepotrebne naložbe v projekte jedrskih elektrarn po svetu neekonomsko in neupravičeno zmanjšujejo razpoložljiva sredstva za nujni zeleni prehod, energetsko varnost, neodvisnost, samooskrbo in pravično cenovno dostopnost elektrike za vsakega in za vse. Jedrska industrija ne prispeva k reševanju podnebne krize, še manj k pravočasnemu razogljičenju fosilne energije najkasneje do leta 2035 za dosego podnebnega cilja 1,5 stopinje Celzija pariškega sporazuma. V nasprotju z zmotnim in politično vsiljenim stališčem evropske ko

misije (taksonomija iz leta 2022) jedrska energija oziroma industrija zagotovo ni trajnostna ali zelena, saj v celoti prelaga breme in ogromne stroške odlaganja smrtonosnih visokoradioaktivnih jedrskih odpadkov na prihodnje generacije za obdobje več deset tisoč let, kar je neetično in v nasprotju z ustavo.

Civilna jedrska industrija je moralno sporna in nepotrebna, saj obstaja le za prikrivanje slabe vesti obstoja vojaške jedrske industrije. »Brez civilne jedrske industrije ni vojaške in brez vojaške jedrske industrije ni civilne!« je javno poudaril francoski predsednik Emmanuel Macron. Zaradi te tesne vezi je civilna jedrska industrija še posebej privilegirana in kot edina industrija izvzeta iz obveze finančnega zavarovanja za jedrsko škodo (razen skromnih nadomestil), saj se ogromna škoda po nesrečah velikega obsega socializira in pokrije iz denarja davkoplačevalcev. Škoda po jedrski nesreči v Fukušimi leta 2011 na Japonskem je že do danes presegla 223 milijard dolarjev, škoda izliva več kot enega milijona kubičnih metrov radioaktivne vode v morje pa še ni ocenjena. Če bi tudi jedrska industrija plačevala vsaj minimalne zavarovalne premije za kritje škode, tako kot ostala industrija, bi po strokovnih analizah ta ukrep zahteval nekajkratno povečanje stroškovne cene elektrike in njeno absolutno nekonkurenčnost.

Privilegiji jedrski industriji dovoljujejo, da v sedemdesetih letih od prve jedrske elektrarne do danes še ni zgradila niti enega geološkega odlagališča za visokoradioaktivne jedrske odpadke in da se ti brezkompromisno odlagajo kar na dvorišča jedrskih elektrarn. Hkrati pa jedrska industrija skupaj z vladami teh držav neodgovorno prelaga gradnjo geoloških odlagališč, ki je v EU edina priznana tehnologija, za več desetletij v prihodnje, v Sloveniji celo v naslednje stoletje. Med razlogi za to stanje so tudi astronomski stroški gradnje in varovanja teh odlagališč. Trenutno edino odlagališče na svetu, ki bo kmalu zgrajeno, je Onkalo na Finskem, skupni stroški pa presegajo pet milijard evrov. Po ocenah bo švicarsko skladišče radioaktivnih odpadkov stalo 21 milijard evrov.

Stroški kapitala, stroški elektrike

Za projekte novih jedrskih elektrarn, po referencah v zahodnih državah zadnjih dvajset let, t. i. stroški kapitala »prek noči« danes presegajo 10.000 €/kW moči (po novi analizi svetovno priznane svetovalne hiše Lazard povprečno 10.400 €/ kW). To pomeni, da bi stroški kapitala prek noči za manjši, 1100 MW ameriški reaktor presegli 11 milijard evrov, za veliki, 1600 MW francoski reaktor pa 16 milijard evrov. »Stroški kapitala gradnje prek noči« (ang. OCC – Overnight Construction Costs) predstavljajo zgolj stroške gradnje reaktorja v zelo kratkem roku »nekaj mesecev« in takojšnje plačilo brez najema kredita (dolžniškega kapitala).

Ko k navedenim stroškom kapitala gradnje prek noči prištejemo še stroške financiranja – ceno kapitala, ki za velike in nadvse tvegane jedrske investicije v EU presega minimalno diskontno stopnjo osem odstotkov –, celotni stroški kapitala za manjši reaktor presežejo 16 milijard evrov, za veliki reaktor, kot je predviden za Jek 2, pa 23 milijard evrov. Celotni stroški kapitala za gradnjo celo dveh jedrskih reaktorjev do skupne moči 2400 MW, kot po novem razmišlja Gen energija, bi bili še bistveno večji. Zaradi prekoračitev rokov gradnje jedrskih elektrarn v zahodnih državah se navedeni stroški z vsakim letom zamude nad prvotno časovnico povečajo še za približno 500 milijonov evrov.

Za oceno skupnih stroškov projekta Jek 2 v celotnem obdobju obratovanja jedrskega reaktorja moramo k navedenim celotnim stroškom kapitala dodati še predvidene stroške obratovanja in vzdrževanja, vključno s stroški razgradnje Jeka 2 po prenehanju obratovanja, kar zahteva več kot 1,5 milijarde evrov. Povprečni celotni stroški kapitala, ki so predstavljeni zgoraj, obsegajo zgolj 60 do 70 odstotkov skupnih stroškov projekta. Hkrati pa bi morali prišteti tudi stroške za geološko odlagališče jedrskih odpadkov (za Slovenijo več kot pet milijard evrov), ki pa v ceni elektrike niso nikoli upoštevani. Šele na podlagi ocene skupnih stroškov projekta lahko izračunamo izravnano (ali uravnoteženo) ceno električne energije (ang. LCOE – Levelized Cost of Energy), torej, poenostavljeno rečeno, dolgoročno stroškovno ceno MWh elektrike iz Jeka 2, ki mora pokriti vse navedene stroške projekta v celotnem obdobju obratovanja Jeka 2, vključno z vračilom kredita.

Za nove jedrske projekte v zahodnih državah, ki bi jih začeli graditi danes, tudi za Jek 2, bi stroškovna cena elektrike po oceni hiše Lazard presegla 170 €/MWh. Maloprodajna cena, ki vključuje še omrežnino, maržo, davke in prispevke za porabnike, je višja še najmanj za 40 odstotkov. Stroškovna cena elektrike iz novih jedrskih elektrarn je najmanj trikrat višja kot nesubvencionirana cena elektrike iz novih velikih OVE (predvsem vetrnih in sončnih elektrarn), ki danes dosega povprečno 50–60 €/MWh; in je že danes precej višja kot cena elektrike iz velikih OVE elektrarn skupaj s štiriurnimi hranilniki in baterijami viškov energije, ki trenutno zadostujejo za normalno delovanje energetskega sistema. Cena le-teh pa strmo pada iz leta v leto in naj bi se do leta 2030 več kot prepolovila.

Jedrska industrija, vlada, državni zbor in podporniki projekta Jek 2 žal v celoti ignorirajo aktualna strokovna dognanja in reference glede ekonomske nekonkurenčnosti jedrske industrije. Projekt Jek 2 bi za Slovenijo kot majhno državo zaradi naslonitve na zgolj en veliki energetski vir predstavljal bistveno preveliko tveganje. Zaradi velikostnega razreda celotnih stroškov, pritiska na javna sredstva, državna poroštva in kreditno sposobnost države bi predstavljal tudi »finančno brezno« in potencialno vodil v »finančni zlom« države. Visoka cena elektrike iz Jeka 2 bi močno povečala energetsko revščino. Celotni stroški za eno veliko jedrsko elektrarno (20 milijard evrov) bi v letnem bruto domačem produktu (BDP) Slovenije predstavljali več kot 30 odstotkov (na Poljskem zgolj tri odstotke, v Franciji in Združenem kraljestvu pa manj kot en odstotek BDP). Slovenija je premajhna (BDP, kadri, dobavne verige itd.), da bi tako ogromen, kompleksen ter finančno in tehnično nadvse zahteven projekt lahko uspešno izpeljala. Tega si jedrska industrija – lobi, vlada in DZ, preprosto rečeno, ne smejo domišljati. Oportunitetni stroški jedrske opcije in projekta Jek 2 so za Slovenijo nedvomno in bistveno previsoki.

Na voljo imamo le dve poti: ali Jek 2 postane finančno brezno Slovenije, v katero bomo vrgli več kot 20 milijard evrov za najdražjo elektriko med vsemi viri, ali pa si osmislimo boljši svet in krenemo po poti zelenega energetskega prehoda, trajnostne in najcenejše energije iz večnih obnovljivih virov.

Zakonitost in ustavnost resolucije

Resolucija o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije, ki naj bi jo v kratkem sprejel DZ, je v eklatantnem nasprotju z zakonodajo, akti in dokumenti vlade in DZ ter z nekaterimi temeljnimi človekovimi pravicami in relevantnimi načeli ustave, še zlasti s pravico do informiranega demokratičnega odločanja o pomembnih in strateških vprašanjih države na referendumu v skladu z relevantno zakonodajo. Resolucija je v nasprotju z odlokom DZ o strategiji upravljanja kapitalskih naložb države iz leta 2015, ki določa, da se za izbiro scenarija energetskega prehoda najprej izvede »posvetovalni referendum«. Prav tako je v nasprotju s programom za delo koalicije 2022–2026, ki jasno navaja: »spoštovali bomo odločitev ljudi na referendumu« in pripravili dokumentacijo »za informirano odločanje na referendumu« za izbor zmagovalnega energetskega scenarija. Priprava dokumenta

cije za odločanje na referendumu, ki bo vključevala tudi vrednotenje vsaj dveh scenarijev energetskega prehoda, kot ju določa tudi posodobljen Energetsko podnebni načrt Slovenije – NEPN 2024, je najbolj pomembna naloga in hkrati nezahtevna, saj so parametri za izračun dobro znani. Trditve, da danes stroškov jedrskega in projekta OVE in cene elektrike ni mogoče oceniti ali izračunati ter predstaviti javnosti, ker še nimamo konkretnih ponudb, so banalni izgovor.

Izračun celotnih stroškov in predvidena stroškovna cena elektrike dveh alternativnih scenarijev energetskega prehoda Slovenije bi morala temeljiti na primerljivih parametrih, na primer: proizvodnja 10 do 15 teravatnih ur (TWh) elektrike iz jedrskega scenarija in enako iz scenarija OVE. Oba scenarija je treba stroškovno in cenovno ovrednotiti po mednarodnih neodvisnih in nepristranskih referencah in predpostavkah. Šele na tej osnovi bo mogoče izračunati stroškovno ceno elektrike za kilovatno uro, ločeno za oba scenarija, in prikazati še maloprodajno ceno elektrike za porabnike. Maloprodajna cena elektrike na položnici je glavni podatek, ki zanima gospodinjstva in gospodarstvo. In ljudje bodo na vseljudskem referendumu o energetskem prehodu zagotovo glasovali za nižjo ceno na položnici. Do priprave vseh potrebnih dokumentov in korakov, vključno z ovrednotenima scenarijema za energetski prehod, ter do priprave in izvedbe referenduma in razglasitve zmagovalnega energetskega scenarija pa mora vlada skladno z relevantno zakonodajo in ustavo takoj ustaviti namero za sprejetje resolucije DZ o Jeku 2 in specialnega zakona o Jeku 2 ter za začetek prostorskega umeščanja Jeku 2.

Finančno breme in tveganja

Podjetje Gen energija s trenutnim predlogom projekta Jek 2 vsa tveganja in finančno breme projekta v celoti prelaga na ramena porabnikov elektrike. Pojasnjuje, da bi Slovenija le na ta način za finančno velikansko investicijo lahko privabila konzorcij zasebnih in drugih investitorjev. Gen energija kot enega od finančnih modelov za financiranje gradnje in kasneje obratovanja Jeka 2 navaja sklenitev »pogodbe o razliki« (ang. Contract for Difference – CfD), ki je bila prvič uporabljena za projekt jedrske elektrarne Hinkley Point C v Združenem kraljestvu v letu 2016. Za pripravo CfD za projekt Jek 2 naj bi vlada ustanovila posebno »projektno podjetje« (ang. SPV – Special Purpose Vehicle), ki bi pogodbo sklenilo z na razpisu izbranim konzorcijem. Tak finančni model pa zgolj močno zaščiti interese zasebnih in drugih investitorjev, posledično pa povzroči visoko ceno električne energije ter praktično celotno tveganje za realizacijo projekta prenese na državo, ta pa na porabnike elektrike.

Najbolj pomemben del ponudbe različnih konzorcijev zasebnih in drugih partnerjev, ki sodelujejo na razpisu za sklenitev CfD, je predlog za »dogovorjeno ceno« oz. »fiksno ceno« elektrike (ang. strike price), ki naj bi pokrila celotne stroške projekta v obdobju trajanja te pogodbe in ustvarila dobiček. Fiksna cena teži k dolgoročni tržni ceni električne energije in se v skladu z inflacijsko klavzulo tudi redno usklajuje (za Hinkley Point C je danes fiksna cena okrog 150 €/MWh). Država po sklenitvi CfD to fiksno ceno plačuje konzorciju in oblikuje maloprodajno ceno za porabnike. Če tržna cena elektrike pade in je nižja od fiksne cene v CfD, država konzorciju plača razliko do fiksne cene.

Na primer, če bi bila v CfD fiksna cena 150 €/MWh in tržna cena 80 €/MWh (kot je trenutno na madžarski energetski borzi Hudex), bi država konzorciju oz. proizvajalcu električne energije dodatno plačevala še razliko v višini 70 €/MWh za vsako proizvedeno uro električne energije. To bi za veliko Jek 2 s približno 13 TWh proizvedene elektrike letno zahtevalo dodatek države v višini okrog 900 milijonov evrov, ki bi ga država nato obračunala v ceni za porabnike. Z drugimi besedami: če bi bila Jek 2 v lasti države Slovenije, bi ob zgoraj navedeni tržni ceni elektrike Jek 2 zabeležila okrog 900 milijonov evrov izgube letno, ki bi jo morali pokriti porabniki energije (gospodinjstva in gospodarstvo) z izjemno visoko maloprodajno ceno. Ta izguba bi ob zmanjševanju tržne cene elektrike na evropskih energetskih borzah že v nekaj letih presegla milijardo evrov letno.

Navedeno pove, da je konzorcij – torej proizvajalec električne energije – zelo dobro zaščiten pred tveganjem padca tržnih cen elektrike. Ker bo v prihodnjih letih tržna cena elektrike vedno nižja zaradi strmega tehnološkega razvoja projektov elektrarn, baterij in hranilnikov OVE, bi država (posledično pa porabniki elektrike) morala plačevati visoko fiksno cene elektrike iz jedrskih elektrarn po CfD še dolga desetletja. Pogodba CfD je relevantna le v primerih, ko je večinski lastnik jedrske elektrarne zasebni investitor. V primeru Slovenije, ki želi ostati večinska lastnica Jeka 2, pa pogodba CfD v okviru navedenih pogojev ni izvedljiva, zato niso znani razlogi, zakaj Gen energija navaja CfD in slabe izkušnje projekta Hinkley Point C kot primerni finančni model za projekt Jek 2.

Po najnovejših informacijah francoskega jedrskega giganta EDF (ki elektrarno gradi že od leta 2016) je rok za dokončanje jedrske elektrarne Hinkley Point C dodatno pomaknjen še za nekaj let, in sicer na leto 2031. Nova ocena celotnih stroškov projekta dveh reaktorjev skupne moči 3200 MW se je povečala na 35 milijard funtov (oz. 41 milijard evrov). Ker EDF za stroške projekta uporablja cene iz leta 2015, je dejanska nova ocena stroškov, vključno z inflacijo v obdobju do danes že enormnih 46 milijard funtov (oz. 54 milijard evrov), kar predstavlja 27 milijard evrov na en reaktor moči 1600 MW, kakršen je predviden za Jek 2. Stroškovna cena elektrike bo zato mnogo večja od predvidene in bo presegla 200 €/MWh.

Združeno kraljestvo se je modelu CfD že odreklo in leta 2022 sprejelo novi zakon za financiranje projektov jedrskih elektrarn (Nuclear Financing Act). Novi finančni model (oz. finančna konstrukcija) RAB (ang. Regulated Asset Base), v slovenščini model »reguliranega naložbenega premoženja«, določa, da naj bi bili finančni viri za gradnjo in obratovanje jedrskih elektrarn zagotovljeni za celotno obdobje projekta, kar naj bi bistveno olajšalo investiranje iz zasebnih in drugih virov. Model RAB uvaja poseben način za zbiranje prihodkov, ki temelji na sistemu »pay-as-you-go«, kar pomeni, da porabniki plačujejo elektriko po takšni višini, ki bo vedno pokrivala vse stroške gradnje, obratovanja in vzdrževanja teh elektrarn.

V tem modelu se vsi stroški projekta (vključno z aneksi in prekoračitvami rokov ter inflacijo) zaračunavajo porabnikom elektrike že v času gradnje in v celotnem obdobju obratovanja jedrske elektrarne. Glavna razlika med modeloma CfD in RAB je v tem, da model CfD temelji na tržnih cenah elektrike, model RAB pa na načrtovanih stroških in prihodkih. To pomeni, da je zasebni lastnik, proizvajalec elektrike, v celoti zaščiten pred tveganjem padca tržnih cen, hkrati pa sta investitor in proizvajalec elektrike zaščitena pred tveganjem povečanja stroškov. Pogodbe CfD se običajno sklepajo za obdobje 20 do 35 let (Hinkley Point C za 35 let), pogodbe RAB pa tudi do 60 let. Navedeno pove, da model RAB, še bolj kot model CfD, vsa tveganja in posledično visoke cene elektrike prenese na državo, ta pa spet na porabnike (gospodinjstva in gospodarstvo).

Tretji, tipično finski finančni model (ali način lastništva), imenovan Mankala, za projekt Jek 2 predlagajo predstavniki Kluba slovenskih podjetnikov in Gospodarske zbornice Slovenije. Model Mankala temelji na solastništvu (lastniški vložki podjetij), kjer so ta upravičena do sorazmernega deleža proizvedene elektrike. Ker ta model deluje le v okviru predhodno zelo dobro pripravljenega projekta, vključno z zanesljivo oceno stroškov in rokov, se je v primeru pro

Privilegiji jedrski industriji dovoljujejo, da v sedemdesetih letih od prve jedrske elektrarne do danes še ni zgradila niti enega geološkega odlagališča za visokoradioaktivne jedrske odpadke in da se ti brezkompromisno odlagajo kar na dvorišča elektrarn.

jekta jedrskega reaktorja Olkiluoto 3 (ki so ga gradili 17 let) pokazal kot popolna katastrofa, saj so bili stroški in roki prekoračeni za nekaj sto odstotkov. Finska vlada je za ta projekt in povečane stroške, vezane na gradnjo (vključno z zamudami), in obratovanje jedrske elektrarne prevzela vsa tveganja.

Modela Mankala ni mogoče kar preprosto kopirati v Sloveniji ter ga testno in prvič uporabiti za finančno enormni projekt Jek 2. Dodatno pa je model Mankala za Slovenijo popolnoma nerealen, saj pri nas ne obstaja možnost oblikovanja ustreznega konzorcija za Jek 2, ki bi bil sposoben in zmožen zagotoviti najmanj 40 odstotkov lastniškega kapitala (ang. equity) za projekt Jek 2 in nato čakati petnajst let na prvo kilovatno uro električne energije, katere cena bi bila nekajkrat višja kot iz velikih elektrarn na OVE.

Sklenemo lahko, da so vsi trije navedeni finančni modeli neprimerni, saj v celoti zavarujejo interese zgolj zasebnih investitorjev in ponudnike tehnologije, vsa tveganja, ki bi se pokazala v visoki ceni elektrike iz jedrske elektrarne, pa preložijo na ramena države, ta pa na porabnike elektrike. Za dokaj enostavno financiranje scenarija OVE so navedeni finančni modeli v celoti nepotrebni.

Referendum za energetski prehod Slovenije je prelomni trenutek. Če partikularnih in političnih interesov za projekt Jek 2 ne bomo preprečili, bo kmalu postal prevelik, da bi ga še lahko ustavili, oziroma »prevelik, da bi propadel« (ang. Too big to fail), kar je zagotovo bila učna ura projekta Teš 6. Na voljo imamo zgolj dve poti: ali Jek 2 postane finančno brezno Slovenije, v katero bomo vrgli več kot 20 milijard evrov za najdražjo elektriko med vsemi viri, ali pa si osmislimo drugačni in boljši svet ter krenemo po poti zelenega energetskega prehoda, trajnostne in najcenejše energije iz neskončnih in večnih obnovljivih virov. ●