Nekaj povelikonočnih resnic

Mogoče je bilo nekaj globoko simboličnega v tem, da so okrog velikonočnega tridnevja naše mokro nebo pregrnili oblaki saharskega peska. Porjavili so obzorje in onesnažili zrak, da ga skorajda ni bilo mogoče dihati, kakor da bi hoteli ponazoriti, v kakšnem svetu smo se znašli in kako namesto sporočila miru prihajajo sporočila vojne in sovraštva. Ne govorimo predvsem o Ukrajini, temveč še bolj o vojni v Gazi, o Izraelu in ZDA, ki kakor da postajata grobar Evrope in svetovnega miru.

Spregovorilo je nespregovorljivo

Ob napadu islamskih teroristov v Moskvi 23. marca letos se je med Rusijo in ZDA dogajalo nekaj podobnega slovenski politiki, če bi si predočili simbiotično razmerje med dvema različicama »globoke države« levice in desnice. Rusija je več kot 130 žrtev islamskega terorističnega napada hotela zaračunati Ukrajini in ZDA, toda oboji so skorajda panično zatrjevali, da s tem nimajo nič. Svetovalec ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega Mihajlo Podoljak je glede na poročila povedal celo tole: »Izjave ruskih služb o Ukrajini so popolnoma nevzdržne in absurdne …« Še povednejša je bila predsednica ameriškega sveta za nacionalno varnost Adrienne Watson, češ, ni niti znakov niti dokazov, da bi bila v napad vpletena Ukrajina. Še več, ZDA so že v začetku marca Putina in Rusijo opozorile, da se tamkaj pripravlja teroristični napad. Dogovorjeno vojskovanje?

Obnašali so se, kot da se v »uradnem« delu vojne, kjer se po Ukrajini v žveplu in ognju seje smrt, dogaja nekaj rutinskega in sporazumnega. Tako rekoč ne čisto prava vojna, v kateri umirajo nedolžni ljudje, v islamskem terorističnem napadu pa da se je zgodilo nekaj strašnega, kar je v rusko-ukrajinski vojni ušlo načrtom tako ene kot druge strani.

To lahko pomeni samo dvoje. Prvič, da je vojna v Gazi tako ali drugače, na oddaljen ali na od oddaljenega še bolj prikrit način posledica vojne v Ukrajini, v vsakem primeru pa gre za razmerje med Rusijo, ZDA in vojaškoindustrijskim lobijem, ki je tudi blizu Izraela, in drugič, da bo vojne v Ukrajini konec v relativno kratkem času, Rusija pa bo dobila vse, kar se je namenila dobiti, namreč območje Luganska, Donecka in Krim. Zakaj? Ker se je v Gazi zapletlo in se svetovna skupnost obrača proti ZDA in Netanjahujevemu Izraelu, saj se je izkazalo, kaj je resnično ime igre ZDA in Izraela. Dolgo provocirani spopad s Hamasom se je sprevrgel v genocid nad Palestinci in v realizacijo sionističnega načrta o dokončni »ureditvi palestinskega vprašanja«. Ameriška vojaška industrija, Netanjahujeva genocidna politika in kapital, tudi judovskega porekla, so se ujeli na isti valovni dolžini interesa, ki pa na svetu ne predvideva miru, temveč kaskado lokalnih vojn iz koristi. Svet je na tem, da to spregleda v vsej jasnosti.

Kako potapljajo Evropo

Velikonočni mir (sporazum) v Belfastu, sklenjen na veliki petek 1998, je pokazal, kaj pomeni projekt miru, ki so ga v politiki hoteli pripovedovati v govorici religije. Nikoli ni šlo za razmerje med katolicizmom in protestantizmom, šlo je za irsko nacionalno na eni in za britansko kolonialno idejo na drugi strani. Religija je bila žrtev, plen in hkrati orožje obojih. V združeni EU, projektu miru in sožitja, odpravi mejá, se je to vprašanje uredilo samo po sebi. Za koliko časa bo mir vzdržal po brexitu, bo pokazal čas, vsekakor oboroževanje Evrope v imenu strahu pred Rusijo ne pomeni nič dobrega.

Papež, ki je na veliko noč s sporočilom miru na ustih sedel v invalidskem vozičku, bržkone spoznava, kako verski sistem, ki na svetu združuje milijardo ljudi, niti približno več nima toliko niti odkritega niti prikritega svetovnega vpliva, kot ga ima judovski, ki je v komaj okrog petnajstmilijonskem obsegu sistematično gradil na svoji svetovni posebnosti, izvoljenosti. Četudi so se mnogi med Judi že odpovedali judovski religiji, so nekateri vseeno pristali bodisi v ideologiji sionizma bodisi v privilegijih, ki jim jih je po drugi svetovni vojni skozi družbeno ideologijo ZDA dala zgodovina svobodnega demokratičnega sveta. In veliki ljudje judovskega rodu so zgodovini človeštva res dali ogromno in bilo bi krivično, če bi jim kdo zaradi Netanjahujeve genocidnosti in sionističnega blaznila hotel to vzeti. Toda natančno v to vodijo dogodki v Gazi, kjer v hladnokrvnih maščevalnih pobojih umirajo palestinski otroci, noseče ženske, ženske in ostareli civilisti, ne pripadniki Hamasa.

Kar počne Netanjahujev režim v navezi z »globoko državo« v ZDA, ki se je ne upajo dotakniti niti predsedniki ZDA, utegne dolgoročno škodovati najbolj Judom, kot že nekoč v zgodovini, potem pa še t. i. krščanskemu svetu, proti kateremu se bo zaradi dogajanja v Gazi v teroristično maščevanje obrnil radikalni islamski svet. In obramba pred tem zlom bo najbolj spet razveselila vojaško industrijo, v Evropi pa desnice, ki bodo v imenu krščanskih vrednot z judovskim »nadjazom« skupaj kovale judeževe srebrnike in netanjahujevske zlatnike.

Brez dvoma zgodovinski prelom

Verjetno ni treba poudarjati, da mir postaja brezpogojni imperativ in da je govor o religiji, tudi sekularni ameriški, treba izgnati iz mednarodnih odnosov. Mednarodna obsodba in ustavitev Netanjahujevega sionističnega genocida nad Palestinci postaja conditio sine qua non prihodnjega miru na svetu. Tu se bo Evropa morala postaviti proti ZDA, drugače nihče več ne bo mogel preprečiti tega, kar je očitno v interesu tako ZDA kot Izraela – to pa je spopad civilizacij za profit kapitala in za globalno dominacijo v imenu religij in nanje postavljenih družb. Toda zdaj gre za kriterij miru. Izrael ta trenutek tega kriterija ne dosega.

Tu smo spet pri paradoksu Jezusa Kristusa, ustanovitelja največje religije na svetu, krščanstva, ki je bil tudi Jud, ki je zapovedoval ljubezen do sovražnika in so ga dali ubiti prav tisti Judje, ki so od njega terjali spoštovanje načela »zob za zob in glavo za glavo«. Še več, smo pri paradoksu Karla Marxa, tudi Juda, ki je v svoji polemiki o judovskem vprašanju z mladoheglovcem Brunom Bauerjem nasprotoval privilegijem Judov v krščanski državi s tezo, da se morajo religije, torej tako kristjani kot Judje, otresti religijske predpostavke in se na platformi družbe srečati zgolj kot svobodni ljudje.

V tem je bistvo miru, moderne države in bistvo EU, ki se pod lobistično taktirko predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen zdaj pospešeno oborožuje. Vojna v Gazi sporoča, kakšno je ime svetovne »globoke« igre in ameriško ter izraelsko orožje, s kapitalom, ki jima sledi in jima je tudi vzrok, so v sredici dogajanja. Ko bodo v prihodnjih mesecih, vsekakor ne letih, začeli govoriti o končanju vojne v Ukrajini in novi fronti krščanskega sveta protiterorističnemu islamskemu, bodo ljudje lahko videli, koliko dolarske vrednosti je v tridesetih srebrnikih ljudi, ki so s prstom kazali na one, ki so hoteli govoriti o miru namesto o vojni. Leta 1989 je padel berlinski zid, toda že januarja 1991 so ZDA mednarodno skupnost zapletle v nov cikel vojn na Bližnjem vzhodu, ki traja do danes. V zalivski vojni in operaciji Puščavski vihar so Sadama Huseina izgnali iz Kuvajta, vendar ga niso odstavili, temveč pustili vse do leta 2003, ko so mu podtaknili očitek, da ima orožje za množično uničevanje, antraks, in da to pomeni grožnjo svetu. Igra je tekla, kot so si jo zamislili.

Vojna v Gazi, zadnja v seriji, je slednjič brez dvoma točka zgodovinskega preloma. Če kje, bi zaradi zadnje svetovne vojne in holokavsta prelomnost takih momentov morali razumeti prav v Izraelu. ●

Verjetno ni treba poudarjati, da mir postaja brezpogojni imperativ in da je govor o religiji, tudi sekularni ameriški, treba izgnati iz mednarodnih odnosov.