Vojna, lakota, orožje

»Takšne stvari se med vojno dogajajo,« je uboj sedmih humanitarnih delavcev organizacije World Central Kitchen ravnodušno komentiral Benjamin Netanjahu. Reakcija izraelskega premiera je bila nevzdržna glede na razmere v Gazi in v rezki disonanci z mednarodnimi odzivi. Napad izraelske vojske na ameriško nevladno organizacijo je povzročil val obsodb po svetu, ogorčenje je izrazil vodja britanske diplomacije David Cameron, troje ubitih je imelo otoški potni list. Človekoljubne organizacije so v znak solidarnosti in protesta proti pomanjkanju varnosti začasno prekinile dejavnosti v Gazi. To se dogaja v času, ko so razmere še bolj dramatične, kot so bile, in je pomoč najbolj potrebna – razmere postajajo primerljive s stradežem v Somaliji leta 2011 in v Južnem Sudanu 2017.

Ampak Izrael je šel še dlje: prekršil je nedotakljivost diplomatskih predstavništev in bombardiral konzulat Islamske republike Iran v Damasku, pri čemer je bilo ubitih sedem visokih uradnikov revolucionarne garde, med njimi dva generala. Pomembnosti napada ni mogoče podceniti. Spopad med obema regionalnima silama se je dodatno zaostril, stopnjuje vojno na širšem območju, za kar ne Iran ne Združene države doslej nista kazala nobenega interesa. »Bibi« preizkuša, ali zanj sploh obstaja kaka »rdeča črta« – oziroma, kot je izjavil na nekem mestu, on si »rdeče črte« riše sam.

Humanitarna kriza, ki jo gledamo mesece, je ob 33 tisoč ubitih najbolj grozljiva razsežnost bližnjevzhodne vojne. Pretok tovornjakov v palestinsko enklavo se je »zmanjšal na curek«, je bilo te dni mogoče brati v enem od ameriških časopisov, ki sicer redko poročajo o tem. V primerjavi z rednimi dobavami zalog, ki so prihajale pred sedmim oktobrom, primanjkuje približno pol milijona ton pomoči. Dostop v Gazo je mogoč samo prek dveh nadzornih točk, ki sta obremenjeni z dolgotrajnimi birokratskimi postopki in nadrobnimi varnostnimi pregledi. Izrael namerno strada palestinsko prebivalstvo.

Najnovejše, marca objavljeno poročilo mednarodne mreže za nadzor prehranske varnosti IPC, Integrated Food Security Phase Classification, navaja »katastrofalno prehransko negotovost«. Po tem scenariju bi se od marca do julija polovica prebivalstva Gaze, več kot milijon ljudi, znašla v »fazi pet«, kar je najhujša stopnja na lestvici akutne nepreskrbljenosti z živežem. Do zdaj sta bili edini svetovni lakoti tega ranga, ki ju je omenjena klasifikacija razglasila za uradni, v Somaliji in Južnem Sudanu.

Izrael kaže mero arogance in judovske supremacije, ki je nezamisljiva, vojna je videti brezkončna. Kljub temu je opaziti mednarodni pritisk na ravni posameznih vlad in multilateralnih mednarodnih agencij, ki se zlagoma povečuje. Visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Volker Türk govori o dokazih, ki kažejo, da Izrael upočasnjuje in preprečuje dobavo pomoči, in o utemeljenih sumih, da izstradanje v Gazi uporablja kot orožje; če bo dokazan naklep, bo to vojni zločin. »To je katastrofa, ki jo je v celoti povzročil človek,« je povedal generalni sekretar Združenih narodov António Guterres.

Mainstreamovski Washington Post je pred dnevi objavil nazoren graf, ki kaže ogromno razliko med pomočjo, ki je v teh šestih mesecih vojne prispela na območje Gaze, in tisto, ki bi morala priti. Pojavljajo se prvi dobri ukrepi, Kanada, ameriška ključna zaveznica, ki preskrbuje Izrael z milijardami dolarji in vojaško pomočjo, se je odločila za prekinitev dobav orožja Izraelu. Manjšinska vlada v Ottawi je zamrznila nova dovoljenja za izvoz orožja, odvisna je od podpore levo usmerjenih sil, ki pozivajo k ostrejšemu odnosu do agresorske države, pritisk izvaja civilna družba. Podobne pravne postopke zoper Izrael so sprožile še nekatere druge države.

Poleg tega se je Izrael letos dvakrat znašel pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. Prvič januarja zaradi tožbe Južne Afrike, ki je odprla vprašanje genocida nad Palestinci v Gazi. In drugič februarja, ko se je začel postopek pred ICJ, ki ga je sprožila generalna skupščina Združenih narodov in zaprosila za svetovalno mnenje o pravnih posledicah izraelske okupacije palestinskih ozemelj, ki traja že 57 let.

Številni protestniki iz tedna v teden polnijo ulice svojih mest. Spreminja se ameriško javno mnenje, čeprav ostaja ločnica med mlado ameriško populacijo, ki je propalestinska, in starejšo, ki simpatizira z Izraelom, ker naj bi imela »generacijski spomin«, pomnjenje holokavsta. Po zadnji Gallupovi raziskavi je podpora izraelskemu početju od novembra padla s 50 na 36 odstotkov, večina Američanov nasprotuje vojni. Sedem mesecev pred volitvami je tema vroča, demokrati so glede Gaze vse bolj razdeljeni in ob Bidnovi politiki v neprijetnem položaju. Bližnjevzhodna vojna za domačo javnost ni najpomembnejša tema, vendar bi predsedniku lahko škodovala zmanjšana udeležba med njegovimi volivci.

Med nedavnimi izjavami političnih voditeljev je ostala v spominu močna obsodba Izraela, ki jo je med obiskom v Združenih državah izrekel irski taoiseach Leo Varadkar. »Če bomo ostali tiho, nas bodo kriki nedolžnih preganjali za vedno,« je povedal v govoru v Bostonu. Irska je med redkimi v Evropski uniji, ki je ob največjem moralnem lomu naše dobe kritizirala »kolektivno kaznovanje« palestinskega prebivalstva in obsodila »škandalozno propagandno travestijo« zoper ZN. In kaj drugega je sploh mogoče reči ob gledanju posnetkov pokola, katerega žrtve »dokumentirajo svoje lastno uničenje v realnem času, v obupanem in doslej jalovem upanju, da bi svet mogoče kaj ukrenil«, kot je povedala irska advokatka Blinne Ní Ghrálaigh, predstavnica Južne Afrike v tožbi na haaškem sodišču.

Ni pa bilo pričakovati, da premier, nekaj dni kasneje je odstopil, ob srečanju z gostiteljem v Beli hiši ne bi ponovil fraz o tesnem prijateljstvu, kot da izraelska vojna ni tudi ameriška vojna. Z besedami irske avtorice Sally Rooney: »Naša vlada se sonči v moralnem sijaju, ker je obsodila bombne napadalce, obenem pa ohranja prijetne odnose s tistimi, ki so bombe preskrbeli.«

Na koncu se vse zvede na Združene države. Evropa ni akter v tej geopolitični igri. Velika Britanija, Francija, Španija lahko nakazujejo, da razmišljajo o enostranskem priznanju palestinske države, ampak pogajanja so v rokah Američanov. Pri čemer je bilo simptomatično nedavno sprejetje resolucije Združenih narodov, ki poziva k takojšnjemu premirju v Gazi. Številni so ga označili za »prelomno«, ker se je Washington v preteklih mesecih trikrat zatekel k vetu v varnostnem svetu in zatem predstavil predlog za prekinitev ognja, ki sta ga z dvojnim vetom blokirali Kitajska in Rusija. Toda resolucija 2728, ki je bila sprejeta, ker ameriška veleposlanica Linda Thomas-Greenfield prvič od začetka konflikta nanjo ni izglasovala veta, ni spremenila nič.

Predsednik vlade Netanjahu se je odzval z vso ostrino in nemudoma odpovedal načrtovani obisk izraelske delegacije v Združenih državah »v luči spremembe stališča ZDA«, ki so z neuporabo pravice do veta dejansko dovolile sprejem prekinitve ognja. Bela hiša je poskušala zmanjšati pomen krize, izkoristila je dejstvo, da je bil obrambni minister Joav Galant že v Washingtonu, in zatrdila, da se njena politika do judovske države ni nič spremenila. Predsednik Joe Biden je moralno in politično skrahirana figura, govori z dvema jezikoma, ne želi izvajati nobenega pritiska, pogojevati pomoči Izraelu. Njegov odnos in pomanjkanje empatije do palestinskega vprašanja je dobro ponazoril prizor izpred meseca ali dveh, ko liže sladoled in mimogrede razlaga o premirju. Vseskozi se v isti sapi zgraža nad izraelsko vojaško ofenzivo in »neselektivnim bombardiranjem« Gaze, hkrati odobrava nove milijarde dolarjev pomoči Izraelu, pošilja vedno več vojaške opreme.

V desetletjih po letu 1945, v času povojne obnove, so bili živi ideali svobode, strpnosti, solidarnosti, morale, ljudje so verjeli v koncept moderne družbe, njenih institucij, pravne standarde, nastala je Organizacija združenih narodov, v šestdesetih Amnesty International, v sedemdesetih Human Rights Watch. Danes vidimo pred seboj samo brezkončno vojno. ●

O Gazi je treba nenehno govoriti, pisati – če bomo tiho, nas bodo kriki nedolžnih preganjali za vekomaj.