Dan, ki je trajal enaindvajset let

Prvega aprila pred šestdesetimi leti se je mlada brazilska prestolnica, zgrajena štiri leta poprej na 1200 metrov visokem osamelem savanskem platoju v osrčju države, zbudila pod vojaško vlado. Nekateri analitiki še dandanes trdijo, da so generali z lahkot

Tako kot pri vseh drugih vojaških udarih, ki so se v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot po tekočem traku dogajali v južnoameriških državah, so odločilno vlogo igrale ZDA. Za svoje »latinskoameriško dvorišče« so skovale tajni načrt, imenovan operacija Kondor. Tedanji predsednik John F. Kennedy in njegova administracija nista zaupala brazilskemu predsedniku Joau Goulartu, ki je bil vse bolj naklonjen socializmu, saj je kubanska revolucija iz leta 1959, ki je pometla z diktatorjem Batisto, obetajoče odmevala na celotnem južnoameriškem kontinentu. Vojaški udar v Brasilii se je zgodil v kontekstu dekolonizacije Afrike in južne Azije med hladno vojno, na videz zamrznjeno z načelom »miroljubnega sožitja« kot logike odvračanja nevarnosti nuklearnega spopada med blokoma, medtem ko je v zakulisju razsajala neizprosna ideološka vojna. V tem smislu se je polariziral ves mednarodni prostor in notranja politika v mnogih državah, tudi v Braziliji.

Mednarodna konferenca v Bandungu je leta 1955 kot izhod iz bipolarnosti nakazala možnost pragmatične politike neuvrščenosti, tretje poti, ki ni bila naklonjena niti ameriškemu niti sovjetskemu »neokolonializmu«. Proti tej opciji se je čedalje bolj nagibala tudi Brazilija, ki je v tistem času z glasbo bossa nove, literaturo in filmom doživljala pravi kulturni družbeni razcvet, kar ji je prineslo tudi veliko mednarodno prepoznavnost. »Nikoli prej nismo bili tako srečni. In potem se je zgodil vojaški udar,« je ugotovil Sergio Augusto, novinar častnika O Estado. Predsednik Goulart je sredi marca 1964 podpisal dekret o agrarni reformi in dekret o nacionalizaciji petih rafinerij, konservativni podjetniški sektor pa je s podporo cerkve organiziral množične »družinske proteste v prid ustavi, lastnini in demokraciji«. Pot vojaškemu udaru je utrjevala bombastična demagoška propaganda pod vplivom severnoameriške indoktrinacije, ki je leve politične opcije nenehno primerjala s Hitlerjem.

Dobre štiri mesece po Kennedyjevi smrti je že izdelani načrt vojaškega udara vzel iz predala njegov naslednik Lyndon B. Johnson. Intervencija »za zaščito demokracije v Braziliji«, ki je za novega predsednika nastavila generala Castela Branca, se je sprevrgla v 21 let trajajočo vojaško diktaturo, med katero so bile ukinjene predsedniške volitve, prepovedane politične stranke in odpravljene pravice in svoboščine državljanov. Dan, ki je trajal enaindvajset let, je naslov dokumentarca Camilla Tavaresa, ki razkriva vlogo ZDA v tej strašni avanturi sejanja demokracije v Južni Ameriki, ki je za nasprotnike režima pomenila zapor, mučenje in prisilna izginotja. Brazilska diktatura, še bolj pa kasnejša argentinska, da ne omenimo tiste v Čilu, je prevzela tako imenovano »francosko doktrino«, nastalo v alžirski vojni, ki je dopuščala mučenje in brutalnost kot orodji vojne, kot je to leta 1958 v knjigi priročniku Odporniške in revolucionarne vojne svetoval francoski polkovnik Gabriel Bonnet.

Mir v lastni državi

Po koncu diktature se je uveljavil slogan »Ditadura nunca mais!«, primerljiv z evropskim »Nikoli več!« po grozotah druge svetovne vojne. Kljub temu je bila brazilska prestolnica v začetku lanskega leta prizori

šče oboroženega napada na najvišje državne institucije, potem ko je prejšnji predsednik Jair Bolsonaro tesno izgubil volitve in so njegovi privrženci v stilu njegovega ameriškega vzornika Trumpa uprizorili poskus protipravnega zavzetja oblasti, medtem ko je sam odpotoval v ZDA. Med preiskavo, ki še traja, je prišlo na dan, da so mu vojaški udar odsvetovali celo v ameriški administraciji. Pred leti so brazilski generali Bolsonaru preprečili vojaški napad na sosednjo Venezuelo, potem ko je z njo prekinil diplomatske odnose. Razboriti »ameriški vazal« ni hotel razumeti, kako visoko je na južnoameriškem kontinentu vpisana miroljubna politika med sosedi na regionalni ravni in v svetu.

To prepričanje ponovno uteleša sedanji predsednik Inácio Lula da Silva, ki želi vzdrževati mir najprej v lastni hiši. Da ne bi spodbudil razdruževalnih polemik v družbi in iritiral vojaških struktur, se je odpovedal vsakršni uradni vladni obeležitvi letošnje okrogle obletnice vojaškega udara. Vse to je prepustil civilni družbi, ki v tem mesecu organizira vrsto dogodkov in spominskih srečanj.

Stališča Brazilije odsevajo globalni jug

Nekatere izjave brazilskega predsednika Lule glede vojne v Ukrajini in Palestini so v zadnjem letu in pol vznejevoljile zahod, saj je obsodil njegovo dvojno moralo, ki se izrazito kaže tudi v odnosu do glavnih vojaških konfliktov v Ukrajini in Gazi ter njunih posledicah v mednarodni skupnosti. »Ampak nihče noče govoriti o miru,« je Lula v zvezi z Ukrajino spomnil prvo komisarko EU von der Leynovo med njenim lanskoletnim obiskom v Brasilii. Izraelski veleposlanik v Brasilii je moral na zagovor na tamkajšnje ministrstvo za zunanje zadeve, ker je večkrat javno manifestiral svojo bližino z »bolsonaristi«. Pokol v Gazi je Lula označil za genocid in ga primerjal s holokavstom. Postal je persona non grata v Izraelu. V bistvu je izrazil občutje držav globalnega juga, ki vojno v Gazo vidijo kot kolonizacijsko. Vse latinskoameriške države, razen Mehike, so priznale obstoj palestinske države v mejah iz leta 1947.

Spoštovanje mednarodnega prava v resolucijah OZN je za Latinsko Ameriko zelo pomembna tradicija, ki bi morala ščititi šibkejše pred močnejšimi. Ker se to pravo čedalje bolj brezsramno sprevrača v uveljavljanje pravic močnejših, je frustracija tega dela sveta razumljiva. Na koncu koncev je v 38. členu statuta Meddržavnega sodišča v Haagu še vedno določeno, da sodišče odloča tudi »na osnovi splošnih pravnih načel, ki jih priznavajo civilizirani narodi«. Kriterije civilizacije je v prejšnjih stoletjih vzpostavila Evropa, ki je kot enakovredne države obravnavala le tiste, za katere je sama presodila, da so civilizirane. Tudi zato je odločitev Južne Afrike, da s tem, ko je sprožila postopek proti Izraelu zaradi genocida v Gazi, brani univerzalne vrednote, tako zelo pomembna za celotno mednarodno skupnost. »Ne gre za Izrael. Južna Afrika preizkuša moralno superiornost zahoda, s katero se le-ta kiti. Gre za širšo konfrontacijo, ki odkriva nasprotja zahoda in zmanjšuje njegovo moč vplivanja,« je napisala sudanska novinarka Nesrine Malik v Guardianu 15. januarja letos.

Brazilija, ki je takoj podprla tožbo Južne Afrike proti Izraelu, države članice Brics in »globalni jug« zelo dobro razumejo kritične glasove, ki v zahodnem svetu opozarjajo na nezadržno »dezoksidentalizacijo« – zmanjšanje prevlade zahoda na svetovni ravni, ki bi se je morala najbolj zavedati Evropa, ki lahko v prihodnosti največ izgubi.

To nevarnost zelo nazorno opisuje zgodovinar, antropolog in demograf Emmanuel Todd, ugledni francoski raziskovalec anglosaškega, bretonskega in judovskega porekla, v svoji najnovejši knjigi z naslovom La defaite de l'Occident (Poraz zahoda). Njegova teza je, da je zahod v Ukrajini že izgubil vojno z Rusijo, čeprav tudi Rusija ni zmagala. Zahodni svet se je pustil ujeti v zanko ukrajinskega nacionalizma, goreči nasprotniki Putina, ki nemudoma etiketirajo s »putinofilom« vsakogar, ki ne govori njihovega jezika, pa se niti ne potrudijo razumeti svojega ruskega nasprotnika. Enako se dogaja s političnimi odločevalci, ki so se domenili za pospešeno oboroževanje za vojno proti Rusiji, ki naj bi jo ta pripravljala za leto 2025. Ne razumejo pa, tako demograf Todd, da Rusija nima predvsem demografskih niti vojaških kapacitet za dolgotrajno vojno, zato pa grozi s taktično uporabo jedrskega orožja kot skrajno silo svoje obrambe.

Kaj berejo politični odločevalci?

Evropa prav tako ni dojela, da je bil cilj ZDA pred rusko agresijo nad Ukrajino preprečiti približevanje Nemčije Rusiji in onemogočiti prevlado Nemčije v Evropi, meni zgodovinar Todd. Navezo Berlina s Parizom, ki je bila srce evropskega projekta, je po njegovem prepričanju zamenjala os Kijeva in Varšave z belicistično naravnanim Londonom. To ustreza političnemu nihilizmu ZDA, ki je rasel vzporedno z izginotjem tradicionalnih socialnih vrlin protestantizma v ameriški družbi. »Nisem putinofil, ampak raziskovalec ekonomsko-vojaške vojne med Rusijo in ZDA, implozije Evrope ter samoodpovedi avtonomiji Nemčije kakor tudi dezintegracije protestantizma, ki navznoter destabilizira ZDA,« trdi Emmanuel

Todd in svetuje takojšnji začetek pogajanj za mir z Rusijo.

»Govorjenje o grožnji, ki jo predstavlja Putin, ali o grožnji, ki jo predstavljata Trump ali/in Biden, ni smiselno, ker sta slednja oba obraza iste ameriške realnosti. Treba je razumeti pravo ameriško grožnjo zaradi notranjega razkroja družbe in posledični nihilizem, ki ne narekuje niti racionalnih niti razumnih političnih odločitev in je včasih celo neodvisen od ameriških interesov. Mediokriteta ameriškega geopolitičnega esteblišmenta se kaže v tem, da ameriška politika povsod in vedno takoj izbere nasilje in vojno kot svojo reakcijo. Nazadnje se je to izkazalo tudi v Gazi, kjer so ZDA zastrupile konflikt s tem, da so dale Izraelu od vsega začetka vedeti, da mu je dovoljeno vse.«

»Sprašujem se, ali naši politični odločevalci sploh kaj razmišljajo in berejo, kajti biti moraš precej premaknjen, da verjameš, da bo Rusija napadla Evropo,« je Todd brez dlake na jeziku povedal v nedavnem intervjuju za TV5 Monde. Ocenil je tudi, da Francija ni pomemben faktor v tem geopolitičnem spopadu, saj predsednik Macron ni razumel, da bi morala njegova država ostati neodvisna, namesto da je skupaj z Nemčijo padla v isto past, ki obe paralizira in ju peha v kot.

»Hipokrizija je poklon pregrehe vrlini,« se glasi slavni rek La Rochefoucaulda. »Lahko pa bi ta rek obrnili in hipokrizijo opredelili kot ponaredek vrline s strani pregrehe, zato da bi lažje prikrila slabe namere. Ali prav to ne dokazuje samovoljno izvajanje oblasti močnih nad šibkimi in vojne brez milosti, ki se bijejo ali izzovejo v imenu varovanja miru?« Tako se konča razmišljanje zgodovinarja Perryja Andersona v februarski številki Le Monde Diplomatique z naslovom Le droit international du plus fort (Mednarodno pravo močnejšega). ●

Evropa ni dojela, da je bil cilj ZDA pred rusko agresijo nad Ukrajino preprečiti približevanje Nemčije Rusiji in onemogočiti prevlado Nemčije v Evropi, meni zgodovinar Todd. Navezo Berlina s Parizom, ki je bila srce evropskega projekta, je po njegovem prepričanju zamenjala os Kijeva in Varšave.

Da ne bi spodbudil polemik v družbi in dražil vojaških struktur, se je brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva odpovedal vsakršni uradni vladni obeležitvi letošnje okrogle oble tnice vojaškega udara.