Posledice vojn sežejo daleč od frontnih linij

Za skoraj eno Slovenijo prebivalcev Gaze je razseljenih. Več kot 1,7 milijona. Za več kot mestno občino Nova Gorica mrtvih. Okoli 33.000. Od tega več kot 13.000 otrok. 13.000 otrok je številka, ki ni daleč od števila vpisanih prvošolčkov v slovenske osnovne šole. Teh je okoli 20.000. To – in še zdaleč ne samo to – je grozovita bilanca polletne vojne v Gazi. Jutri bo minilo šest mesecev od Hamasovega napada na Izrael, ki mu je sledil povračilni napad na Gazo. Ob takšnih številkah umrlih (otrok!) – in predvsem ob zgodbah svojcev, ki so izgubili najdražje, ljudeh, ki so izgubili domove, ki so izgubili upanje – se zdi analiziranje ekonomskih učinkov vojne nepomembno, morda celo žaljivo. A v izraelskem porušenju Gaze je v ozadju tudi ekonomsko opustošenje.

Že desetletja.

Že pred 7. oktobrom 2023 je bilo življenje na 365 kvadratnih kilometrih med Izraelom in Sredozemskim morjem življenje v zaporu. Življenje z izraelsko blokado zunanje trgovine po kopnem, morju ali zraku, brez dostopa do čiste vode, brez redne oskrbe z elektriko, kjer je bila polovica prebivalcev brezposelnih in jih je dve tretjini živelo v revščini. BDP na prebivalca v Gazi se je med letoma 2006 in 2022 skrčil za več kot četrtino. Brezposelnost, revščina in gospodarsko krčenje so se začeli povečevati po blokadi leta 2007.

V zadnjega pol leta pa v Gazi vije vihar popolnega opustošenja. To se seveda kaže predvsem v številkah mrtvih, ranjenih, pogrešanih. Pa tudi v makroekonomskih kazalnikih – po oceni Unctada (Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj) se je BDP Gaze lani skrčil za četrtino in je dosegel le tretjino BDP iz leta 2005. Brezposelnost se je po oceni mednarodne agencije za delo (ILO) povečala s 50 na 80 odstotkov. V revščini živi 96 odstotkov Palestincev, kar je 30 odstotnih točk več kot lani in skoraj 60 odstotnih točk več kot leta 2006.

Lahko v trenutnih razmerah sploh upamo na okrevanje Gaze, ko po pol leta vojne ni niti najmanjšega indica o končanju konflikta? Nikakor. Lahko le empirično ugotovimo, da bo okrevanje trajalo več desetletij – če bo na nemirnem Bližnjem vzhodu sploh mogoče. V Unctadu ocenjujejo, da če bi se vojna v tem trenutku končala, obnova pa takoj začela, bi se BDP na prebivalca na predvojno raven dvignil leta 2028, na nivo iz leta 2006 pa šele leta 2035. Rast blaginje na predvojno raven bi trajala desetletja – pri čemer sploh ne moremo govoriti o blaginji v Gazi v letu 2022. Gaza torej zaradi krize ne izgublja le nekaj let. Izgublja desetletja. Izgublja obdobja celotne generacije.

Vpliv vojne seže v vaše denarnice

Več upanja na okrevanje z mednarodno pomočjo je videti v Ukrajini, kjer vojna sicer traja že več kot dve leti. Lani je ukrajinski BDP po preliminarnih podatkih ukrajinskega statističnega urada sicer zrasel za 5,3 odstotka, a to je slaba tolažba po 28,8-odstotnem krčenju v letu 2022. Tudi Ukrajina je plačala visoko ekonomsko ceno ruske agresije z zaprtimi tovarnami, uničeno prometno in energetsko infrastrukturo, zdesetkanim izvozom jekla, povečanjem revščine na petino prebivalstva, valom begunstva. Država je izgubila petnajst let razvoja.

Ekonomski učinki konfliktov pa sežejo daleč od frontnih črt in držav v vojnah. Sežejo tudi v vaše denarnice. Denimo s težavami v dobavnih verigah in višanjem cen nafte zaradi napadov hutijskih upornikov iz Jemna, ki plujejo po najkrajši poti med Azijo in Evropo po Rdečem morju.

Zaradi velikosti in vpetosti v globalne dobavne verige Rusije in Ukrajine ima ukrajinska vojna še bistveno večje vplive na svetovno gospodarstvo kot konflikt v Gazi. Inflacija, težji dostop do hrane, povečanje revščine so med posledicami vojne tudi v ostalih delih Evrope. Posledice ukrajinske vojne celo preoblikujejo evropsko gospodarstvo.

Krč v dobavah nekaterih ključnih surovin, kot so energenti, kovine in hrana, je zamajal gospodarstva in življenjske stroške, predvsem energentov, pognal v nebo. Več kot dve leti po začetku vojne se gospodarstva prilagajajo na novo realnost. Cene plina so tako že na predvojni ravni. Evrska denarna oblast inflacije sicer še ni spravila v želene okvire, a trend gre v smeri dvoodstotnega cilja, zato je na vidiku – na finančnih trgih težko pričakovano – znižanje obrestnih mer, morda že junija.

Deindustrializacija Evrope

A če iz nebotičnika ob Majni, kjer v Frankfurtu domuje evrska oblast, vse bolj jasno vidijo proti svojemu cilju, je pogled precej bolj zamegljen iz kanclerske palače v Berlinu. Rešitve za nemško proračunsko krizo še ni, prav tako ni na vidiku znatnejšega odboja največjega evropskega gospodarstva. Nemško gospodarstvo, ki je slonelo na poceni ruskem plinu, je bilo lani v recesiji, letos naj bi stagniralo. Industrijski velikani se soočajo z dražjimi energenti kot njihovi konkurenti na drugih celinah. Nemški avtomobilski proizvajalci so zaspali pri prehodu na električna vozila in jih tako na njihovem domačem igrišču prehitevajo agresivni in cenejši kitajski proizvajalci. Nemško gradbeništvo pa še ne vidi izhoda iz krize, potem ko se je povpraševanje po stanovanjih zaradi višjih obrestnih mer in inflacije ustavilo, s tem pa tudi projekti, številna gradbena in nepremičninska podjetja pa so končala v stečaju. Krizo na največjem slovenskem izvoznem trgu seveda čutijo tudi slovenski izvozniki.

Tudi to so posredne posledice ruske »posebne operacije« v Ukrajini.

Ta vojna utegne trajno preoblikovati gospodarsko podobo Evrope. V Nemčiji pogosto govorijo o deindustrializaciji. »To je deloma naraven proces, ki vodi od gospodarstva, ki ga poganja industrija, k bolj storitveno usmerjenemu gospodarstvu. Predvsem za energetsko intenzivne industrijske veje bo v prihodnosti težje delovati v Nemčiji. V kemijski industriji smo že videli, da napoveduje zmanjšanje obsega proizvodnje,« je ta teden v intervjuju za Delo dejal Klaus Wohlrabe, vodja raziskav na Ifu, enem najbolj uglednih ekonomskih inštitutov v Nemčiji. Wohlrabe namreč pričakuje, da bodo cene energije v Nemčiji vedno višje kot v drugih državah.

Tako kot Nemčija je tudi Slovenija visoko industrializirana država, kjer je zaradi nekonkurenčnosti v nevarnosti energetsko intenzivna industrija. Ali naj tovrstno industrijo zapremo in se osredotočimo na druge dejavnosti? Klaus Wohlrabe bi odgovoril, da imamo za to globalizacijo: »Te izdelke bi morali proizvajati v državah, ki imajo nižje cene energije, mi pa bi se morali osredotočati na področja, kjer imamo primerjalne prednosti. In vsekakor nimamo primerjalnih prednosti pri cenah energije.« A globalizacija bi v tem pogledu pomenila, da bi postali, denimo, odvisni od kitajskega in drugega uvoza aluminija in ostalih kovin, kemikalij, papirja … Tako kot je bila nekoč Nemčija odvisna od ruskega plina. S tem ni nič narobe, dokler je uvožena surovina poceni in dokler je dobava redna. Če eden od teh dveh pogojev ni izpolnjen, se gospodarstvo znajde v krizi.

Nespametno od Evrope bi bilo, da bi si zaprla pot do ključnih materialov, ki jih ne nazadnje potrebuje tudi za nove tehnologije zelenega prehoda. Izziv za evropske države in novo evropsko komisijo bo najti načine, kako pomagati preoblikovati energetsko intenzivno industrijo, da bo konkurenčna tudi v novih okoliščinah. Energetsko intenzivna industrija ni nujno energetsko potratna. Marsikatero podjetje je namreč že naredilo velike korake proti krožnemu gospodarstvu, energetski samooskrbi, vlaganjem v inovacije, nove tehnologije, digitalizacijo.

Vojne za dostop do surovin se vedno bile. In bodo tudi v prihodnje. ●

Ob takšnih številkah umrlih (otrok!) se zdi analiziranje ekonomskih učinkov vojne nepomembno, morda celo žaljivo. A v izraelskem porušenju Gaze je v ozadju tudi ekonomsko opustošenje. Že desetletja.