Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
K radikalnemu zlomu patriarhata v 20. stoletju so prispevali tako moški kot ženske
Knjiga Rožengrunt zgodovinarke Mateje Ratej, ki je izšla pri založbi Beletrina, je zgodba o nasilju v revnih štajerskih kočarskah družinah. Opisuje ženske, ki so bile zaradi revščine in alkohola stisnjene v kot in so včasih, da bi zaščitile sebe in otroke
Tako dragoceno je poslušati Matejo Ratej, ker je ena tistih zgodovinark, ki bolj kot o preteklosti govori o sedanjosti, o tem, zakaj nimamo pogleda naprej, o potrošništvu, o razpadu skupnosti pa tudi o tem, zakaj se ne strinja s tem, da sodobni feministični diskurzi žensko tako radi slikajo kot žrtev.
Pred kratkim sem v Prešernovem gledališču v Kranju gledala res izjemno predstavo Boj na požiralniku, ki jo je režiser Jernej Lorenci ustvaril po zgodbi Prežihovega Voranca. Že prej je sem v MGL gledala njegovo prav tako odlično predstavo o Pohorskem bataljonu. To so predstave, ki pretresejo vse notranje organe – ko je konec, noben ni več na svojem mestu. Tudi nekatere mlajše pisateljice in pisatelji se v svojih delih vračajo v preteklost, da ne govorim o filozofih, ki vse pogosteje preučujejo in analizirajo družbe starodavnih ljudstev. Zakaj menite – to je sicer nenavadno spraševati zgodovinarko – nas v umetnosti in filozofiji vse bolj zanima preteklost?
Ta pozorna in zunaj prevladujočih ideologij stoječa pozicija Lorencija v ubesedovanju človeka v skupnosti je tudi meni izredno blizu, v času frustrirajočega loma epoh je za skupnost dragocena, ker postavlja prava vprašanja in ne vsiljuje odgovorov. Kajti skupnosti so v iskanju kolektivnih identitetnih oprijemališč v družbeno kriznih časih, ko se značilno usmerjajo v zgodovino, nagnjene k pretiranim osvetlitvam zgodovinskih izsekov, kjer vidijo obrise delujoče in nostalgično olepšane družbe. Množično vračanje v preteklost je zato izraz družbene stagnacije in kritičnega razpada občutja skupnosti in ni nič drugega kot družbeni eskapizem. Zgodovinarji na javnih predstavitvah svojih del običajno srečujemo občinstvo, staro več kot šestdeset let, v teh letih nas ponavadi prevzeme zanimanje za prednike, zadnje čase pa opažam več mladih. Porast zanimanja mladine za zgodovino ni družbeno produktiven – oklenejo se je, kadar nimajo družbene
perspektive za prihodnost. Ko se mladina ozira v preteklost, iz nje v strastni življenjski moči in potrebi po identitetnih stebrih običajno pobere najbolj militantne zglede. To ni spodbuden znak za družbo.
Knjiga Rožengrunt obravnava več kot trideset primerov ženskega nasilja nad zakonskimi partnerji v obdobju med obema svetovnima vojnama. Zakaj ste se lotili prav te teme in tega obdobja?
Iz različnih razlogov. Rožengrunt je po eni strani nadaljevanje mojih raziskav slovenske medvojne družbe po politični biografiji Antona Korošca, liderja najmočnejše slovenske stranke SLS. Že tedaj me je pritegnil velik paradoks etablirane politike v času naraščajočih antagonizmov, ki ga lahko opazimo tudi danes, ko vplivna in izgrajena politična stranka izgublja stik z volilnim telesom, ki naj bi ga zastopala, in tega procesa ne more ustaviti. V agrarni prvi jugoslovanski državi se je strankarska politika z veliko ekonomsko krizo znašla v primežu kapitalskih interesov in tako povsem opustila skrb za kmečki proletariat oziroma kočarje in bajtarje, ki so takrat predstavljali večinsko slovensko prebivalstvo. V razmerah hude socialne razslojenosti in ekstremne neenakosti je v tej populaciji strmo naraščalo sovraštvo do »gospode«, se pravi vseh, ki so živeli bolje od njih. Ta trenutek pa je uspešno izrabilo komunistično gibanje oziroma na Štajerskem hitlerizem, saj sta oba izpostavljala predvsem socialna vprašanja.
Med pomembnimi vzgibi za nastanek Rožengrunta je tudi želja po prispevku h kritiki novega vala feminizma, ki izkazuje izrazit dogmatizem. Feministični diskurzi v silni ideološki vnemi, okuženi s potrošništvom, žensko enodimenzionalno slikajo kot žrtev, takšna redukcija pa škodi družbeni uveljavitvi žensk. Novi feminizem, ki je kot vse stare idejne strukture v času intenzivnega skupnostnega iskanja izredno agresiven, nujno potrebuje kritiko. Danes poglobljene kritike večinoma ni, kar je posledica družbene bojazljivosti v okoliščinah splošne družbene stagnacije. Ker novemu feminizmu ne upamo pogledati v oči in iz njega izbezati družbeno regresivnih elementov, vodilnih mest po ključu prodora t. i. feministične politike ne zasedajo najboljše posameznice, ampak najglasnejše in najbolj povzpetniške ter celo takšne, ki delujejo na povsem patriarhalen način. Nova digitalna družbena stvarnost seveda zahteva predrugačenje vlog vseh družbenih akterjev, a večjo družbeno inventivnost od feminizma v položaju žensk danes izkazuje teorija spolov.
Mnoge ženske iz vaše knjige niso imele, če so hotele preživeti ali se osvoboditi, nobene druge možnosti upora razen umora. Knjiga tematizira specifičen mikroprostor in konkretne družbene okoliščine, vsekakor pa nam lahko štajerski vzorec, ki je zaradi hude revščine zelo izražen, nekaj pove o slovenski nacionalni zgodovini med svetovnima vojnama. Ženska se v tem okviru odziva, tako kot se odziva vsako živo bitje, ki je stisnjeno v kot – upre se.
Bajtarji sicer do prodora komunizma in hitlerizma niso reflektirali svojega družbenega položaja, zanje je bila v temeljih opredeljujoča tradicija, ki jo je močno podpirala tudi prevladujoča katoliška politika, saj zaverovanost v tradicijo ljudi odvrača od razmisleka o možnostih družbenih sprememb. Za slovenskega malega kmeta je bilo eno osrednjih življenjskih vodil: kar je bilo dobro za mojega deda in očeta, bo dobro tudi zame.
V knjigi opisujete kruto kmečko življenje, ki pa ga je vladajoča politika idealizirala. Kmet je bil, kot pravite, nekdo, ki uboga, dela in se ne sprašuje. A znotraj te kmečke družine so ženske, otroci in živali ostajali brez vseh
pravic. Ženska telesa, kot pišete, so ves čas krvavela, kot platno Fride Kahlo – zaradi tega, ker so vseskozi rojevale, ker so mnoge delale abortuse ali so bile pretepene …
Ko dominantna politična ideologija idealizira določen družbeni segment, je jasno, da je tam nekaj zelo narobe in da se za »idilo« skriva velika patologija. Katoliška politika pred drugo vojno je načrtno in sistematično idealizirala kmečko življenje, da bi kolikor mogoče dolgo prekrivala, kar je bilo očitno – porazen socialni položaj kmečkega prekariata.
Danes je prevladujoča ideologija potrošništvo, ki podobno kot predvojna katoliška idealizira družino, v vseh mogočih odtenkih sladkobe jo lahko gledamo na socialnih omrežjih. Izpraskanje te idile, da bi bolje razumeli anomalije družbene stvarnosti, je velika naloga prihodnjih humanističnih in družboslovnih raziskovalcev in raziskovalk. A če se vrnemo v čas med obema vojnama: bogatejši sloji so z ekonomsko krizo, ki je še poglobila socialno neenakost, posedovali toliko družbene moči, da so popolnoma izgubili občutek za skupnost, če pustimo ob strani lepodušniško dobrodelnost, ki so jo radi gojili. Etablirana politika v tako globoko razslojeni družbi ni mogla več vzpostavljati družbenih ravnovesij; ni ji preostalo drugega, kot da družbene anomalije v ideoloških traktatih prepleska z idilo. In medtem ko so se levi oziroma komunistični pisci neizprosno spoprijemali s socialnimi vprašanji, so se družbene elite ukvarjale z za družbena ravnovesja manj bistvenimi temami. Številne humanistične razprave so tako pred vojno tematizirale vprašanje naroda, kar je bilo v socialno pohabljeni družbeni realnosti absolutno premalo.
Danes smo se v nezmožnosti spoprijemanja z bistvenimi družbenimi antagonizmi časa ponovno oklenili diskurza o obstoju nacionalne skupnosti, ki zavira iskanje novih družbenih usmeritev, kakršne od nas terja digitalna doba. Potem ko sta nam fašistična in nacistična okupacija pokazali, da slovenske skupnosti ni mogoče uničiti v genocidu, bi smeli biti precej bolj prepričani vase.
Velikokrat izhajate iz literature, še posebej omenjate socialne realiste, kot sta Prežihov Voranc in Miško Kranjec. Kakšen je bil intelektualni svet tistega časa in kaj so bile glavne teme, o katerih so razmišljali?
Literarni zapisi časa so dragocen vir za preučevanje mentalitet, a imajo, tako kot vsak drugi vir, omejitve in zahtevajo kritično, ne dobesedno branje, vključno z upoštevanjem piščevih biografskih posebnosti. V predvojni slovenski družbi je celoten legalni oziroma institucionalni intelektualni nazorski spekter otrpnil v ujetosti v izpeto družbeno usmeritev, ki je bila vzpostavljena po prvi vojni na podlagi nacionalne ideje. V 30 do 40 letih je doslej še vsaka slovenska politična in intelektualna generacija privedla do bridkega konca družbeno usmeritev, ki jo je uveljavila.
Pred drugo vojno sta bili večji slovenski urbani središči le Ljubljana in Maribor, ki ni imel niti 30.000 prebivalcev. To se je odslikavalo v politični sliki – liberalna politika, ki je zastopala majhno urbano skupnost, je bila neprimerno šibkejša od katoliške. Tako lahko tudi meščanske ženske, ki so preizpraševale položaj spola, preštejemo skorajda na prste ene roke.
Potem ko sta nam fašistična in nacistična okupacija pokazali, da slovenske skupnosti ni mogoče uničiti v genocidu, bi smeli biti precej bolj prepričani vase.
Katere so bile? Zofka Kveder … Elvira Dolinar, Angela Vode, Marija Podkrajšek ... Močno simbolno dejstvo, da ženske tedaj niso imele volilne pravice, je zaviralo njihovo zavest o pravici do javnega delovanja. Paradoksalno pa se za žensko volilno pravico ni zavzemala svetovnonazorsko bolj odprta liberalna politika, temveč SLS, ki je lahko glede na močno deklaracijsko gibanje in podporo Antonu Korošcu ob koncu prve vojne utemeljeno sklepala, da bi se volivke večinsko opredelile za katoliško politiko. Tako do absurda prignani strankarski nastopi so odpirali velikansko polje komunizmu in hitlerizmu …
Pišete o tem, da so študenti goreče brali dela slovenskih pisateljev – in te zgodbe so jih tako presunile, da so se odpravili na kmete, da bi jim pomagali, a so tam naleteli na hladen sprejem. Mladina je med vojnama v pomanjkanju družbenih perspektiv množično drla v komunistično gibanje. Komunizem je bil za slovensko in tudi evropsko mladino po razpadu imperijev identitetno zatočišče in večkrat zaradi izgubljenega stika z odraslimi generacijami tudi izraz avanturizma in romantike, saj je bil prepovedan. Mladi so videli velikansko socialno razslojenost in bili so jezni na nezmožnost etablirane politike. Tudi danes bo mladina prva zahtevala odgovore na čedalje hujša družbena neravnovesja. A čeprav smo večkrat zaskrbljeni nad
vplivom tiktokerjev in influenserjev, gre tu za družbeno povsem benigen pojav, ker je izredno fragmentiran in brez karizme živega združevanja, ki ljudi in zlasti mladino ponese v kolektivno akcijo. V letih pred drugo vojno so prikrito komunistična študentska društva za mobilizacijo prebivalstva v revnejših pokrajinah – Halozah, na Dolenjskem, v Prekmurju, na Koroškem – v času počitnic organizirala poletne tabore. Mladi so s taborniškim načinom življenja lažje našli pot do sicer pregovorno nezaupljivih bajtarjev. Dekleta so učila bajtarice o higieni in prehrani otrok, ki jih je bilo v družini po deset in več, kolikor so jih pač bajtarice lahko rodile v rodni dobi in niso pomrli zaradi otroških bolezni. Smrtnost med bajtarskimi otroki in porodnicami je bila izredno visoka. Taborniško mladino so zlasti hitro sprejeli otroci, ki so prvič videli, kaj je igra, dobili so mleko, ki ga doma niso imeli. V običajnem življenju so bili sicer prepuščeni sami sebi, matere so jih med celodnevno dnino zapirale v bajte, da bi jih obvarovale nevarnosti, in to vključno z dojenčki, ki so jih omamljale z makom ali alkoholom ter jih tesno povijale, da bi mirovali. Otroci so bili izpostavljeni spolnim zlorabam, bili so rahitični, odrasli pa jetični … Šokantne podobe, če pomislimo, da so privilegirani sloji sprejemali položaj bajtarjev kot del nekakšne folklore še iz časa Avstro-Ogrske. Ko govorimo o predvojni slovenski družbi, moramo imeti pred očmi veliko degeneracijo večinskega kmečkega prebivalstva.
Mislite, da jo čutimo še danes? Psihološko? Fizično?
Ker govorimo o naših neposrednih prednikih, so sledi nasilnih odnosov, hlapčevstva, o katerem je pisal že Cankar, negotovosti in ambivalenten odnos do voditeljev gotovo prisotni v slovenski kolektivni mentaliteti. Hkrati pa lahko utemeljeno sklepamo, da so bile z vzpostavitvijo družbenih ravnovesij po drugi vojni, ko je socializem bajtarje v nekaj letih preobrazil v industrijske delavce in jim omogočil družbeno mobilnost, vzpostavljene razmere, v katerih so lahko opisani negativni vzorci v večji meri izzveneli. V navalu še večjega optimizma lahko celo upamo, da bomo znali Slovenci glede na pretekle porazne slike socialne neenakosti poskrbeti, da družbena moč in vpliv ne bosta nikoli več skoncentrirana v majhnih otočkih, ki bi jih obkrožala socialna puščava.
V viktorijanskih časih so v Angliji ženske svoje partnerje, če so se jih želele znebiti, predvsem zastrupljale, tudi vi omenjate nekaj takšnih sicer neuspešnih poskusov.
Kot je že v predvojnem času ugotavljala kriminologinja Katja Vodopivec, je tudi slovenska ženska zakonca največkrat spravila s sveta z zastrupitvijo. Bajtarice niso imele dostopa do sofisticiranih strupov, vendar so obiskovale lokalne zdravilke, mazačice, čarovnice, te pa so poznale zeli, gobe ipd., ki jih je bilo mogoče dodati jedem. Bajtarji pa so imeli doma tudi arzenik oziroma mišnico – sredstvo za deratizacijo …
A ta strup, kot pišete v knjigi, ni bil učinkovit. Zakaj ne?
Tudi sama ne bi vedela, če ne bi o tem brala v izvedenskih poročilih. Arzenik kmalu po zaužitju izbruhamo, zato ne pride do absorpcije strupa v kri. Bajtarji so kot veterani prve vojne večkrat zdravili svojo travmo z uživanjem arzenika v kombinaciji s slabim alkoholom – šmarnico. Velika družbena toleranca do alkohola, ki je igral pomembno vlogo zabrisovalca družbenih anomalij, je bajtarju omogočila njegovo neomejeno uživanje – seveda pod pogojem, da je bil »delazmožen«, to je bilo vse, kar je družba pričakovala od njega. Z alkoholom in arzenikom omamljeni, naravnost blazni bajtarji pa so bili zelo nasilni do žensk in otrok. Ko je norost minila, so se poklapani in jokajoči vrnili k družini z velikim občutkom krivde. In lahko se je zavrtel nov cikel postopnega naraščanja napetosti v družinski dinamiki do novega vulkanskega izbruha nasilja.
Umori, ki jih opisujete, so bili zelo krvavi …
Da, ker so imele štajerske bajtarice v trenutku umora ali uboja zakonca za seboj zgodovino nasilnih odnosov od lastnega otroštva naprej, so tudi kot morilke posegale po brutalnih sredstvih – motikah, krampih, sekirah, vilah, britvicah … V nekaterih primerih je prišlo do obračunov v afektu, ko se je ženska branila ali je želela zaščititi otroke, drugič spet je bil umor izveden po daljšem razmisleku, saj je želela z njim prekiniti nevzdržne razmere, v katerih je živela. V manjšem številu primerov pa se je umor zgodil zaradi koristoljubja: ker je prevladujoča katoliška ideologija s konceptom socialne distance ženski preprečevala družbeno mobilnost, je skušala bajtarska hči svoj družbeni položaj izboljšati s poroko z veliko starejšim gruntarjem, ki ga je nato umorila.
Presenetljivo se mi je zdelo tudi to, da so bile kazni za ženske morilke veliko hujše kot za moške.
Moškim je bila v desetletju po prvi svetovni vojni za umor ali uboj zakonske ali intimne partnerke priznana olajševalna okoliščina sodelovanja v vojni; tako so bili pogosto kaznovani le z nekajletnim ali celo samo nekajmesečnim zaporom. Ženske na to olajševalno okoliščino niso mogle računati, hkrati jih je zaradi patriarhalnih mehanizmov, vgrajenih v vse družbene podsisteme in torej tudi v pravosodje, za uboj ali umor zakonca čakala mnogo hujša, smrtna kazen. Do začetka tridesetih let 20. stoletja je namreč na Slovenskem veljal stari avstro-ogrski kazenski zakonik, a nič drugače ni bilo za žensko s sprejetjem jugoslovanskega.
V vseh primerih, ki jih obravnavam, je sicer kralj Aleksander Karađorđević z aktom pomilostitve smrtno kazen pretvoril v dolgotrajno zaporno kazen. Obsojenke so jo prestajale v ženski kaznilnici v Begunjah, ki so jo vodile katoliške nune.
Je bilo težko in presunljivo pisati knjigo?
Odpiranje kazenskih spisov zahteva stalno raziskovalno budnost in disciplino. Gre za nenehno tehtanje med interesom skupnosti po poznavanju lastne družbene preteklosti in integriteto anonimnega posameznika, ki je bil intimno in družbeno zlorabljen že za časa življenja. Nikakor ne smemo dopustiti, da bi bil zlorabljen še tretjič. Zgodovinarji v kazenskih spisih ne smemo iskati senzacije, krvi, sperme in solz, temveč moramo patologijo, ki jo spisi razkrivajo, pretehtano in tenkočutno umestiti v družbeni kontekst, ki ga moramo dobro poznati.
Čeprav je raziskovanje kazenskih spisov čustveno naporno opravilo, ima na koncu veliko večjo težo zavedanje o podelitvi imena družbeno popolnoma ničvrednemu prebivalstvu, za katerim ni ostalo nič razen kazenskih spisov, in jasni razmejitvi njihove osebe od patologije – kajti ta ni osebna, temveč družbena. To temeljno raziskovalno izhodišče nam obenem preprečuje, da bi raziskovalne fenomene opazovali s pokroviteljstvom, obsojanjem ali celo moraliziranjem. V času kroničnega pomanjkanja občutka za skupnost prepogosto pozabimo, da nobeno človeško življenje ne obstaja samo zase, naj nas potrošniška ideologija še tako srdito prepričuje o tem.
Ali se vas je kakšna od teh zgodb še posebej dotaknila?
Rada izpostavim zgodbo mlade Antonije Grdja, viničarske hčere iz Slovenskih goric, ki je spolnega nadlegovalca pokončala z motiko. Neartikulirana in neuka ter fizično groba ženska bi težko postala junakinja ženskega gibanja, a je s svojim dejanjem poslala neukim in neartikuliranim ter grobim moškim iz svojega okolja jasno sporočilo o zaščiti ženske integritete. Čeprav smo generacije blaginje zadnjih desetletij ponotranjile brezprizivno obsodbo nasilja, nam zgodovina kaže, da je nasilje sestavni del življenja družb in zlasti družbenih sprememb.
S primerom Antonije pa smo hkrati spet pri kritiki feminizma, ki si je do danes popolnoma prisvojil zasluge za prodor žensk v javni prostor. A za razliko od te ideološke
dikcije nam znanstvena perspektiva onemogoča tako enoznačne in enostranske zaključke: družbena uveljavitev žensk ni bila izključna posledica feminističnih diskurzov, čeprav so jo ti v drugi polovici 20. stoletja zanesljivo utrdili. Pač pa je bila emancipacija ženskega spola vsaj v tolikšni meri posledica dveh svetovnih vojn, ki sta v temeljih predrugačili vsa družbena razmerja in seveda tudi položaj žensk. K prvemu radikalnemu zlomu patriarhata v 20. stoletju so potemtakem prispevali tako moški kot ženske, ki ne živijo v ločenih svetovih, temveč vseskozi soustvarjajo en sam svet. Nič drugače ne bo ob naslednjem velikem rezu v družbeno tkivo.
Pišete tudi zgodbe o služabnicah in deklah, ki so bile žrtve posilstev gospodarja, in tudi o tem, kako se je ena izmed njih odločila, da se bo postavila zase in posiljevalca tožila, čeprav ni imela veliko možnosti za pravično sodbo, a vendar je javnost opozorila na to temo in se je uprla.
Pojmi in pojavi so determinirani, normalizirani v času in prostoru. Definicija posilstva danes ni enaka tisti v času pred drugo svetovno vojno, ko je bil moški spolni naskok na žensko razumljen kot znamenje zdravega moškega značaja. Merim seveda na kmečko prebivalstvo, ki je bilo izrazito pod vplivom katoliške ideologije.
Ker je šlo v kmečki zakonski zvezi vselej za spolni akt v funkciji naraščaja, ženska ni imela manevrskega prostora, da bi zaščitila spolno integriteto. Nanjo ni pritiskal samo zakonec, temveč celotna soseska z župnikom na čelu. V tedanjih razmerah zelo vidna menstruacija bajtarice, denimo, ni bila sporna zaradi pomanjkanja dostojnosti, higiene, temveč zato, ker je jasno kazala, da ženska še ni noseča.
Prav tako ni bilo hudo narobe, če je kmečki gruntar spal s kmečko deklo, to je morala sprejeti tudi gruntarica. Skoraj nič pa ne vemo o odnosu bajtaric do spolnosti, saj so o njem kvečjemu pisali moški pisatelji. Velika in pogumna izjema je predvojna slovenska pisateljica Gelč Jontes, ki jo danes ponovno odkrivamo.
Kar nekaj žensk, ki so morile in jih opisujete, je imelo ljubimce in nekateri so jim celo pomagali umoriti moža. Včasih so ga zapeljale prav z namenom … Morda pa lahko, glede na to, da so imele ljubimce, vseeno govorimo o ženski želji? Zanimivo se mi tudi zdi, kako je Josip Jeraj v knjigi Naša vas med ženskami ločil tri tipe: materinski, čutno-erotični in praktično delovni tip. Zadnji v povezavi s prvim se mu je zdel harmonična celota, drugi pa najbrž precej problematičen?
Gotovo so nekatere ženske spletale intimna razmerja zunaj zakonskih zvez, obenem pa so ženske morile izključno zakonske in ne intimnih partnerjev – za razliko od moških, ki so velikokrat morili tudi intimne partnerice, če so zanosile ali jih nepričakovano zapustile. Svojstven pogled na spolnost se je med bajtarji kazal v karnevalskem duhu v času vaških praznovanj ob pustu, po žetvi ...
A tu smo zgodovinarke in zgodovinarji spet kratkega diha, ker verodostojni viri le po naključju in izjemoma pridejo v naše roke. Hkrati pa nam redki zapisi dajejo slutiti polno barvitost življenja inferiornega bajtarskega prebivalstva. Ne smemo se ujeti v past, da bi nanje gledali pokroviteljsko ali s pomilovanjem, saj so v okviru svojega omejenega položaja brez dvoma polno izživeli cel spekter nam znanih in povsem neznanih opredelitev, hotenj, želja, ki so osmišljali njihova življenja. Tu ne pride v poštev ne romantiziranje ne demoniziranje uboštva.
Prej ste omenili, da se trenutno ukvarjate z drugo svetovno vojno. S čim natančneje?
Z odporniškim gibanjem v Mariboru, ki je bilo specifično zaradi zgodovine slovensko-nemškega sobivanja in niti v času terorja ni avtomatično prešlo na vojno enačbo, da je Nemec enako smrtni sovražnik. V tem okviru raziskujem tudi fenomen tako imenovanih gestapovskih vlačug, žensk, ki so vzpostavile stik s posamezniki na strani okupatorja, da bi zaščitile družinski, prijateljski krog, njihova zveza pa je pogosto koristila tudi odporniškemu gibanju. Stiki niso bili nujno spolni, več so bili vredni paketi z živili.
Zgodbo o teh nedvomno pogumnih in izstopajočih ženskah, ki je takoj po vojni postala kliše, je v romanu Rosa na pajčevini tematizirala danes malo znana pisateljica Manica Lobnik, ki je, mimogrede, dokaz o tem, kako lahko je pozabiti pisateljice. Če jih ne kanoniziramo, ne pišemo in ne učimo o njih, enostavno izpuhtijo …
Prav o ljubezni med domačinko in nemškim oficirjem v nedokončanem romanu Francoska suita, ki so ga odkrili šele pred nekaj leti, piše tudi Irène Némirovsky. Včasih je bila ob pragmatičnem interesu tu na delu tudi iracionalna dimenzija, fascinacija nad močjo plenilca, vendar zgodovinopisna metoda tu spet ni najboljša izbira, saj največkrat nima na razpolago verodostojnega vira za raziskovanje tega vidika navezanosti.
Porast zanimanja mladine za zgodovino ni družbeno produktiven – oklenejo se je, kadar nimajo družbene perspektive za prihodnost. Ko se mladina ozira v preteklost, iz nje v strastni življenjski moči in potrebi po identitetnih stebrih običajno pobere najbolj militantne zglede. To ni spodbuden znak za družbo.
Ko sem se pogovarjala z angleškim zgodovinarjem Keithom Lowom, je razvil tezo, da je bilo povojno ritualno poniževanje žensk, ki so spale z Nemci, v zahodni Evropi mnogokrat filter za izživljanje prebivalstva, ki je nad njimi lahko zneslo svoje maščevanje. Ženske so bile žrtvena daritev, da ni prišlo do množičnega streljanja kolaborantov. Se strinjate?
Vsekakor so bila mnoga ženska telesa po koncu morije jasna simbolna mesta, skozi katera je regulirano odtekala kolektivna vojna travma. Vojni čas je posebej krut tudi do otrok, saj jih spremeni v človeško blago ali nepotrebno navlako. Danes z dogajanjem v Gazi gledamo točko nič nove digitalne dobe. Tako zelo brutalni, iz človeških telesc postavljeni so njeni temeljni gradniki, kar ni sicer nič novega v zgodovini človeških civilizacij. Družbe ob zaostritvah zlahka in najprej obrnejo hrbet otrokom. Ko družba opusti skrb za otroka, je to zgodnji znak, da je prešla v stanje krize. Po desetletjih poudarjene in celo pretirane skrbi za otroke in mladino smo lahko prvi osupljiv kolektivni napad nanje opazovali v času epidemije koronavirusa, ko smo jih hladno pahnili v družbeni vakuum. Natanko tam se je prvič preparal velikanski prepad med generacijami, sicer pričakovan zaradi loma epoh, ki bo v naslednjem desetletju ali dveh usmerjal tok družbenega dogajanja. ●