Instantne države Amerike

Delo, 16. marca

K temu pisanju me je spodbudila novinarka Barbara Kramžar s člankom Instantne države Amerike v Sobotni prilogi 16. marca.

Kot farmacevt sem spoznal, da je zasvojenost z mamili slaba odločitev – kot da bi rekli, »sam si je kriv«. Vendar vse bolj mi je jasno, da nisem mislil prav! V knjigi Navidezna normalnost, piscev dr. Gaborja Matéja in Daniela Matéja, je zapisano: »V

ZDA je vsake tri tedne zaradi prevelikega odmerka mamil ugasnilo toliko življenj, kot so jih zahtevali teroristični napadi 11. septembra 2001.« Nato: »V letu 2017 je več kot 7000 prebivalcev ZDA umrlo zaradi prevelikega odmerka mamil. V letu 2021 je bilo to število čez 100.000!« In še: »Raziskave so pokazale, da večkratno jemanje mamil privede do dolgotrajnih sprememb v možganih, kar onemogoča premišljen nadzor.« To nam pove, da zasvojenost ni svobodna volja, saj je z nevrobiološkega gledišča to nekaj nemogočega. Zasvojeni smo lahko s substancami – zdravili, z alkoholom, opiati, z manj vredno hrano, z vdihavanjem dišečih plinov, nekaterimi ravnanji – igre na srečo, s pornografijo, z odvajali, tudi z nič manj razširjeno zasvojenostjo pridobivanja dobička, že v skupinah! Ali je »svobodna volja« ustrezna beseda za zasvojenost? Seveda ne! Začeti bi morali vzgajati in govoriti, da je celo zdravo biti občasno bolan, saj imunski sistem tudi mora trenirati, še posebej v otroštvu. Privzgojiti si moramo: potrpežljivost, modrost in – biti ponosen na lastne brazgotine.

Razmišljanje Kopta (pravoslavni Egipčan): »Najslabše bi bilo pasti in se ne pobrati. Premagan je le tisti, ki popusti.« Karel Lorenz, nobelovec: Ni večje religije od resnice. Dalajlamo so vprašali, kaj ga najbolj preseneča: »Človek; ker žrtvuje svoje zdravje, da bi zaslužil denar; in potem žrtvuje denar, da bi spet dobil nazaj zdravje; potem je tako zaskrbljen za prihodnost, da ne uživa v sedanjosti. In rezultat tega je, da ne živi ne v sedanjosti in ne v bodočnosti. Živi, kot da ne bo nikoli umrl …, in potem umre, na da bi kdaj zares živel.«

Biti srečen ni stvar usode. To je stvar odločitve.

Danes smo ujeti v vsa mogoča prizadevanja, ki naj bi nas povzdignila ali obogatila. Prav kapitalizem nam spretno streže in nam zna tudi izničiti sedanjost. Kupujemo najsodobnejše naprave, celo zdravila za zdravljenje kroničnih bolezni, pri katerih je treba zdravila jemati do konca življenja, na primer za zdravljenje sladkorne bolezni.

Tudi reklame za probiotike (biokemične pripravke!) propagirajo za zdrav način življenja. Zna biti, da katero od snovi v pripravku naše telo sprejme, vendar le tisto snov, ki je naravna, esencialna, ne na kemičen način pridobljena.

Premisleki, sproščenost in preudarnost morajo postati naša stalna vodila. Saj bomo le tako deli narave.

Kako bi lažje razumeli, da smo zavedeni, celo z zakonodajo. Pri preiskavah emisijskih certifikatov so ugotovili (v Nemčiji in Angliji), da so neučinkoviti v 80 do 90 odstotkov! S trgovanjem s temi kuponi ne rešujemo planeta, s trgovanjem bogatijo le nekatere družbe in posamezniki. Edini ukrep je lahko le omejena raba fosilnih goriv.

Današnja materialistična kultura siromaši nas same, kaj bo šele v prihodnje? Ne bi smeli reči, tako pač je, upreti se bo treba globalistom, lobistom pa onemogočati, da bi politike zavajali pri davčnih odločitvah, saj vidimo, da so porazdelitve premoženja vse bolj neenake. Razslojenost družbenih slojev je vse večja, kar nas tudi vse bolj razdvaja. Globalisti to razumejo, kot da mi to sprejemamo, saj se ne »upiramo glasno«.

Kako so tržili zdravila za anksioznost, depresijo, bipolarno motnjo, s katero zdravniki opredelijo vsako spremembo razpoloženja? Zdravniki radi govorijo, da je pametno zdraviti zgodnjo obliko bolezni, saj bo hujša morda neozdravljiva!? Profesorica Anne Harrington s harvardske univerze je leta 2019 zapisala: »Nobene razširjene duševne težave ne moremo doumeti z biološkega vidika.« V današnjih družbenih razmerah smo uspavano pasivni, lačni potrošnih dobrin in vse bolj oddaljeni od samih sebe. Izgubljamo pristnost in medsebojno povezanost.

Dobrin je že toliko, da smo prišli do neoliberalizma, ko posamezniki izkoriščajo bližnje, čemur rečemo nepoštenost in nesolidarnost. Vse bolj se čudimo in se delimo – razdvajamo, iščemo vzroke in se izgovarjamo, kot da so nekateri manj vredni v družbi? Zakaj nas medicina ne nauči, da so možgani neizmerno zapleten organ? Za naš razum velja, da je širši od neba ter globlji od morja; povezuje pa modrino levega dela možganov z desnim in eden vsrkava drugega.

Lovro Dermota,

Maribor