Agresivni oglasni panoji v idilični slovenski pokrajini

Delo, 26. marca

Novinarka Tina Horvat se je v prispevku z zgornjim naslovom znova lotila nadvse boleče teme oglaševanja na velikih plakatnih mestih v krajinskem prostoru. Navaja dva boljša zgleda občinskih uprav v Kranjski Gori in Škofji Loki, kako se upreti agresivnemu, pogosto nezakonitemu oglaševanju na kmetijskih zemljiščih, travnikih, jasah zlasti ob avtocestah.

Angažiranje županov in občinskih svetov proti nezakonito postavljenim velikim panojem (zakonsko dopustni so seveda vsebinsko enako problematični), oglaševanju na kozolcih, kmečkih hišah in skednjih je vsekakor upravičeno in povsem razumno je, da so se problema lotili s sprejemanjem ostrejših občinskih odlokov in krepitvijo inšpekcijskega nadzora. Županji in županu omenjenih občin gre priznanje, da sta problem, ki pa seveda daleč presega meje njunih občin, sploh zaznala in po svojih močeh in ob onemogli zakonodaji poskušala kaj prispevati k očiščenju tega Avgijevega hleva oglaševanja v odprtem prostoru v Sloveniji.

V članku so navedene tudi očitne pomanjkljivosti slovenske zakonodaje, ki ureja to področje, smešno nizke kazni za kršitelje zakona in predvsem pomanjkanje učinkovitega nadzora. In če občinskim upravam že kje uspe podreti nezakonito postavljeni pano, kaj storiti z zakonito postavljenimi? Lani sem se oglasil v polemiki, ki se je nanašala na problem jezika na velikih plakatih, ki ga je sprožila agencija Palma s plakatom Greva punca v južne kraje (brez vejic) in temo razširil v polje, v katerem sta se pravkar znašla županja Kranjske Gore in župan

Škofje Loke. V januarski številki revije Ljubljana (januar 2023, str. 21) sem našel nepodpisan prispevek z naslovom Letos nad neurejeno zunanje oglaševanje. V njem pisec navaja, da je po popisu objektov za oglaševanje na območju Mestne občine Ljubljana postavljenih skoraj deset tisoč (!) takšnih objektov. In kako se bodo v mestu lotili reševanja problema? Najprej s preverbami: 1. Ali je objekt skladen s prostorskim načrtom in drugimi prostorskimi akti pred OPN? 2. Ali je objekt postavljen na parceli v lasti MOL? Ali je objekt postavljen v varovalnem pasu občinske ceste? Verjamem, da je namera mestnih veljakov utemeljena na ustrezni zakonodaji in mestnih odlokih, ne verjamem pa, da bo ob deset tisoč objektih izvedena hitro, in ne verjamem, da se bo ob izjemnih zaslužkih lastnikov plakatnih mest in posledično zaslužkov agencij, ki jih polnijo, kdajkoli prišlo do konca in odredilo, kot piše v zaključku shematske ponazoritve ukrepov: »Objekt je treba odstraniti.« Po vseh izkušnjah, ki smo jim bili vse doslej priče, kadar določeni oblastni ukrepi ogrozijo »določene interesne skupine«, se bo večina obravnavanih deset tisoč primerov končala z zadnjim sklepom 3. preverbe: »Objekt je legalen.« Z drugimi besedami, nadaljevalo se bo oglaševanje, kakršno poznamo že dobrih trideset let s pričakovano tendenco po doseganju novih dan duhovnega in likovnega onesnaževanja javnega prostora. Poročila o rezultatih napovedanih ukrepov v letu 2023 še nisem zasledil, a če se ozrem po mestu in njegovih tisočerih plakatnih mestih, kakšnega vidnega izboljšanja nisem opazil.

Zato ponovno pozivam pristojne, da se je treba problema, vsaj po mojem mnenju, nemudoma lotiti z drugega konca in radikalno: V državnem zboru je treba neogibno sprejeti zakon o popolni prepovedi oglaševanja v javnem prostoru, pri čemer je treba javni prostor definirati kot prostor družbene lastnine, kar pomeni, da tudi zasebna zemljišča in zasebne stavbe iz zakona ne bi bili izvzeti. Hkrati bi moral zakon regulirati pojavljanje napisov (oznak) gospodarskih družb, domačih in tujih, malih podjetij, združenj, organizacij ter zasebnih oznak na objektih in poteh ter hkrati natančno opredeliti, kaj je znak, kaj logotip, kaj je geslo in kaj so funkcionalne usmerjevalne table oziroma znaki. Nedvomno bo moral tudi natančno opredeliti, kje in koliko časa se sme v javnem prostoru izvajati časovno natančno omejeno volilno propagando.

Seveda se bo nemudoma pojavil odpor vseh, ki sedaj dobro živijo od oglaševalskih dejavnosti, silovit odpor, in nič ne dvomim, da bodo tako kot znane in manj znane skupine za pritisk (lobisti vseh vrst) poskušali s političnimi pritiski in korupcijskimi prijemi tak zakon preprečiti. Zakonodajalec pa bo moral poleg tega opraviti še pomemben del svoje naloge, to je državljanom Slovenije povsem odkrito prikazati dilemo, ali so za družbeno popolnoma upravičen ukrep zaščite javnega dobrega (javnega prostora) ali za nadaljnje onesnaževanje in poneumljanje fizičnega in mentalnega javnega prostora. Nič ne bi bilo narobe, če se o takšnem zakonu razpiše referendum. Osebno ne dvomim, da bo rezultat zelo podoben onemu o zakonu o vodah poleti leta 2021.

Peter Krečič,

Ljubljana