Slovenska vojska: Ocena enaka kot lani

Delo, 26. marca

Majhna novička, zgoraj levo na četrti strani osrednjega časopisa, govori sama zase. Pripravljenost Slovenske vojske, sedaj brez atributa obrambna ali celo bojna, je postala obrobna novica. Pa ne zaradi uredniške politike, ampak in predvsem zato, ker to ni več novica, ampak postana zgodba. Po večletnem izživljanju nekdanjega vrhovnega poveljnika, ki je »rad dajal« negativno oceno bojni ali katerekoli pripravljenosti Slovenske vojske, se je nova vrhovna poveljnica zatekla k ponovitvi floskule o sposobnosti Slovenske vojske za obrambo suverenosti in ozemeljske celovitosti države. Navedeno kaže na globoko nepoznavanje vojaškega sistema oziroma vojske kot take. Nepriznavanje realnega stanja otežuje iskanje rešitev in zavaja javnost.

Minister Šarec se hvali, kako so povečali investicije s 3 milijonov evrov leta 2016 na 250 milijonov letos. Za vojaškega poznavalca navedene številke ne pomenijo veliko, če za njimi ne stoji povečanje bojnih zmogljivosti. Vojaške zmogljivosti še niso tudi bojne. Pa to ni le nakup vojaške opreme in oborožitve ter zaposlitev nekaj več vojakov, kot jih odide iz sistema. Bojne zmogljivosti predstavljajo predvsem usposobljenost in pripravljenost vojaške sestave za uporabo oborožitve. Leta 1991 so vojaki Teritorialne obrambe (TO), ki so bili usposobljeni tankisti, z lahkoto sedli v zaplenjene tanke in z njimi takoj bojno delovali. Dvig bojne moči vojske ne pomeni nekaj sto novih zaposlitev. Novozaposleni bodo šele po nekaj letih usposabljanja in nabiranja izkušenj bojno delovali. Razen, seveda, če gre za »topovsko hrano«.

Ministrstvo za obrambo je letos sprejelo, v paketu, predloge treh strategij: obrambno, vojaško in strategijo civilne obrambe. Po logiki stvari bi morala biti obrambna strategija podlaga za izdelavo drugih dveh. Torej, najprej bi morala biti sprejeta obrambna strategija in šele nato priprava predlogov za ostali dve. Praksa pri pripravi in potrjevanju strateških obrambnih dokumentov kaže, da je dolga pot od predloga do potrditve v državnem zboru. Tudi praksa resolucij in konceptov kaže, da noben dokument ni izdelan v obliki in vsebini, ki bi omogočala njegovo izvedbo. Koncept vojaške strateške rezerve, ki je bil sprejet leta 2009, je po petnajstih letih še vedno mrtva črka na papirju. Tudi zato, ker je »le« koncept! Da o menjanju letnic na resolucijah niti ne govorim.

Seveda ne gre zanikati vseh naporov, ki jih pristojni poskušajo uveljaviti pri krepitvi slovenskega obrambnega sistema. Tudi pripravljenost Slovenske vojske, da priskoči na pomoč ljudem ob hudih težavah, še posebej pri helikopterskem reševanju, je hvale vredna. Problem je predvsem v tem, da se »skače« z enega področja na drugo. Mati vseh težav Slovenske vojske je bila njena pospešena, nepremišljena in neizdelana t. i. profesionalizacija leta 2003. Vključno z diletantskim pričakovanjem »Nato nas bo branil«, čeprav so predstavniki Nata ponavljali: najprej se morate braniti sami, šele potem bodo priskočile na pomoč druge članice. Zmanjševanje vojske, odhajanje izkušenih kadrov, nerazumno oblikovanje enot (rodovski bataljon!) ali pa, zdaj brigada, potem polk, pa zopet brigada, razpršitev vojaških strokovnih znanj (področje zračne obrambe!) in prevelika usmerjenost Slovenske vojske na misije v tujini so problemi, ki jim bo Slovenska vojska sama težko kos.

Urjenja Slovenske vojske za obrambo slovenskega ozemlja ni! Modulna udeležba na mednarodnih vojaških vajah, v katerih sodeluje Slovenska vojska, ni namenjena preverjanju obrambnih zmogljivosti Slovenske vojske za obrambo Slovenije. Vprašanje je, koliko poveljniki taktičnih enot poznajo geografske značilnosti Slovenije, predvsem z vidika protioklepnega boja in boja proti raznim oblikam groženj iz zračnega prostora. Nepremišljeno je bilo »upokojevanje« samovoznega protiletalskega orožja BOV-3, odličnega proti nizkoletečim letalnikom in dronom. Ali so vsaj »Igle« ostale? Tudi Iris bo moral biti branjen.

Jože Konda,

Brezovica pri Ljubljani