Kako do lokacij za azilne domove?

Nisem strokovnjak za varnostna vprašanja, po drugi strani pa upam, da mi je kljub letom ostalo nekaj razsodnosti in zdrave pameti, ki jo v naši politiki včasih močno pogrešam. Prav na tej podlagi predlagam vladi v razmislek drugačen pristop v iskanju lokacij za azilne domove.

Tega vprašanja se po mojem mnenju naša vlada ni lotila na najboljši način. Seveda ima prav, ko opozarja, da ni kraja, kjer bi krajani njeno odločitev za gradnjo azilnega doma sprejeli brez protestov. Toda to dejstvo je ne osvobaja nujnosti, da se tega problema ne bi lotila bolj demokratično in razsodno. Ker tega ni storila, imajo svoj prav tudi krajani Središča in Obrežja, ki se njeni nedemokratični odločitvi upirajo in groze z državljansko nepokorščino.

Migracijska gibanja so dejstvo sodobnega sveta. Povzročajo jih sistematično nasilje kapitala, ki brezobzirno išče proizvodne vire ali nove trge, iz tega izhajajoče vojne, pa tudi naravne katastrofe, kot so suše, naraščanja temperatur in vodne gladine ter druge posledice uničevanja klimatskega ravnovesja. Če se bodo ti procesi nadaljevali v pričakovani dinamiki, bo v naslednjih desetih letih prisiljena zapustiti svoja domovanja skoraj milijarda ljudi.

Državnih meja pred temi pritiski seveda ni mogoče hermetično zapreti, zato azilne domove nujno potrebujemo in potrebovali jih bomo tudi v prihodnosti. Ker so to domovi za imigrante, ki čakajo na odločitev, ali jim bo država mogoče podelila azil, se moramo vprašati, kaj in kam s temi ljudmi do sprejetja odločitve, ki nikakor ni lahka in ob naši birokraciji tudi hitra ne.

Politični azil država po navadi podeljuje ljudem, ki bežijo pred vojno ali diktaturami in bi bila njihova življenja ob vračanju v domovino neposredno ogrožena. Vse bolj pa stopa v ospredje tudi, imenujmo ga, »ekonomski azil«, to je razmislek, da bi bili ti ljudje lahko pomemben člen v naši delovni skupnosti, saj bolj razvitim državam ob ekspanzivni rasti ekonomije in zamirajoči rodnosti delavcev vse bolj primanjkuje.

Pri tem naša država, vsaj po mojem mnenju, pristopa napačno: najprej razmišlja o azilu in šele nato o iskanju dela za te ljudi. Zakaj ne bi tega zaporedja obrnili: najprej bi na podlagi začasnega »delovnega azilnega vizuma« tem ljudem ponudili možnost, da si iščejo delo, da se vključijo v podjetja, jih spremljali, in šele na podlagi njihove uspešne vključitve v delo (in družbo) razmišljali o azilu in normalnem delovnem vizumu.

Če bi šli po tej poti, ki je mnogo bolj racionalna in tudi humana, pa obmejni kraji, pogosto ekonomsko pasivni, niso primerna lokacija za azilne domove. V tem imajo krajani Središča in Obrežja prav: domove za ljudi z »azilnim delovnim vizumom« bi morali iskati predvsem v večjih ekonomskih središčih.

Seveda bi tudi tam krajani take domove pogosto sprejemali z odporom ali celo protesti. Zato predlagam naslednje: država naj najprej umakne sedanjo odločitev (vem, da je to težko, pa vendar je bolje sporno odločitev umakniti in morebitno napako popraviti, kot pa pri njej vztrajati), nato pa po temeljitem premisleku evidentira dvajset najprimernejših lokacij. Potem naj povabi župane vseh občin, kjer so lokacije evidentirane, jim pojasni razloge in izvede žreb za dve ali tri lokacije, ki jih potrebuje. Tako bi o lokaciji azilnega doma odločila »višja sila«, ne bolj ali manj strokovni oz. bolj ali manj osebni razlogi za izbiro lokacij.

Imate pomisleke proti žrebu? Če tovrstno odločanje sprejema kakšna milijarda nogometnih fanatikov po vsem svetu, če ga kot optimalen način izbora nasprotnikov sprejema tisoče nogometnih (in drugih) klubov, ki obračajo stotine milijard evrov, bi ga verjetno sprejelo tudi nekaj deset tisoč občanov Ljubljane, Maribora, Celja, Kranja, Kopra, Novega mesta … In vlada ne bi bila tako opsovana in popljuvana, kot je danes.