PREJELI SMO

Spomini na velikonočno jutro na Vojskem leta 1945

V Sobotni prilogi 30. marca ni bilo Pisem bralcev, da bi lahko spomine obujal tik pred obletnico ... Bilo je 1. aprila 1945 in bila je velika noč, kakor letos, ko pišemo leto 2024. Nebesna telesa našega osončja so našla enako lego v vesolju kakor pred 79 leti. Letos so se ljudje prebudili v miren praznični dan. Spokojno so se napotili k bogoslužju ali preprosto sedli k obloženi mizi, da bi počastili praznik življenja. Tistega velikonočnega jutra leta 1945 pa so se mnogi »prebudili« v smrt.

Na Primorskem, v delu Gorenjske in Notranjske je takrat gospodarila nemška SS-divizija, ki je imela nalogo zagotoviti prosto pot umikajočim se nemškim enotam z Balkana in iz Italije. Ostankom SS-divizije se je na tem koščku slovenske zemlje pridružila tudi kvizlinška sodrga takratne Evrope. Poveljeval je Odil Potočnik, znani slovenski nacist. Temu konglomeratu nacistično-fašistične falange so se uspešno postavljali po robu partizani, združeni v IX. korpusu NOB, ki je štel le tri tisoč slabo opremljenih in oboroženih mož. Iz hajke v hajko, iz obroča v obroč, iz zasede v zasedo so nemške sile preganjale partizanske enote. Iz dneva v dan, vso zimo v letih 1944 in 1945. Bilo je brez števila mrtvih in ranjenih, na obeh straneh. Partizanske enote in tudi civilno prebivalstvo teh krajev so plačali strahovito visoko ceno, kajti te podivjane horde vseh barv, žejne krvi in maščevanja, so imele »odprt lov« na vse, kar se je premikalo. Vsako zavetje, ki bi lahko služilo partizanom, je bilo požgano. Gorele so cele vasi. Vsaka pomoč partizanskim enotam ali posameznemu borcu se je lahko končala pred puškami in mitraljezi, če so v to le malo posumili ti sejalci smrti.

Zadnji poizkus uničenja partizanskega gibanja ali t. i. »zadnja nemška ofenziva« na tem območju se je dogajala v zadnji polovici marca 1945. Obroč je bil sklenjen. Vojaško in politično vodstvo IX. korpusa NOB je iskalo rešitve. Vojaška obveščevalna služba je noč za nočjo iskala šibke člene v obroču, da bi se enote prebile z najmanjšimi možnimi izgubami. Oblastno vodstvo Primorske – na čelu s pisateljem Francetom Bevkom, predsednikom Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora (PNOO) za Trst in Slovensko primorje – je taborilo na Predmeji. Nemške sile so prodirale s Cola, vendar so jih partizani uspešno zadrževali na znamenitem Sinjem vrhu. Druga nemška kolona je prodirala iz Ajdovščine in Gorice prek Čavna na Goro. Zaščititi in izvleči iz obroča je bilo treba »primorsko vlado«, kakor smo takrat imenovali PNOO za Trst in SP. Bil sem v zaščitni enoti. Nekaj noči, konec marca 1945, smo se poskušali izvleči, vendar smo se vsako jutro vrnili na Predmejo. Nikjer ni bilo izhoda. Zvečer 31. marca je bila sprejeta odločitev, da se je treba prebiti na varno za vsako ceno. Šli smo na pot in zjutraj ob zori 1. aprila, na veliko noč, prispeli na Vojsko. Tam so nas čakali sovražni mitraljezi in izza vsakega grma, skale, groblje ali drugega zaklona je bruhal ogenj. Švigale so krogle, pokale granate in mine. Pretresljive krike ranjencev so preglasili bojni kriki podivjane nacistično-fašistične drhali. Prebili smo se in se čez nekaj dni »sestavili« po svojih enotah na Šentviški planoti.

Leta 1945 je 1. aprila zjutraj na veliko noč na Vojskem padel tudi narodni heroj Maks Perc, vodja obveščevalcev IX. korpusa NOB. S svojimi obveščevalci si je dolge dneve in noči prizadeval in iskal rešitve za izhod iz peklenskega obroča. Sam je izgubil bitko s sovražnikom na Jelenščah. Le nekaj grap in bregov od tam, na Gačniku in Vogalcih, pa se je s prebojem sovražnega obroča rešilo na stotine borcev. Tudi po njegovi zaslugi – in zaslugi njegovih obveščevalcev. Znano je, da ima vsaka vojska svojo obveščevalno službo.

To je nujno zaradi lastne varnosti. In to je znano vsakemu, ki se le malo spozna na vojskovanje. Partizanstvo na Slovenskem pa je tako službo še posebno potrebovalo. Naša Slovenija je hribovita in raznolika tudi zemljepisno. Če k temu prištejemo še domače izdajalstvo in premoč sovražnika, vemo, kako težko in odgovorno je bilo delo obveščevalcev. Vse obveščevalne službe »hodijo po robu zakona« in VOS je hodila celo po »konici« noža. Bila je vojna, ki je grozila z izginotjem slovenskega naroda.

Na partizanskem pokopališču na Vojskem stojijo kamni z imeni onih, ki so tukaj končali svojo pot. Fantje in možje, žene in dekleta. Pa tudi neznani junaki. Verniki in ateisti, tudi komunisti. In sedaj nam iz Bruslja pošiljajo resolucije, naj obsodimo komunizem (beri komuniste). Katere? Tiste, ki so vklesani na kamnih, ali tiste, ki so se rešili masakra? Oni se niso skrivali za »redeče buku'ce«. Iskali so zaklon s puško v roki, da bi branili domovino.

Prav lahko bi bilo na enem od teh kamnov napisano tudi moje ime, kajti še danes ne razumem, kako sem se rešil iz tistega pekla. Pravijo, da je Kristus davnega leta na veliko noč vstal od mrtvih tam v Jeruzalemu. Jaz pa sem tisoč in toliko let kasneje z begom pred kroglami stopil v drugo življenje. Med tekom z Vojskega v Dolenjo Trebušo sem se iz otroka prelevil v odraslo osebo. Iz kozjega pastirja v partizana, v vojaka slovenske vojske, če je komu to všeč ali ne. Rešili so se tudi moji trije starejši bratje. Čez nekaj dni smo se srečali v Gorenji Trebuši, živi in zdravi. Moje veselje pa je bilo popolno maja 1945, ko sta se nam v Trstu pridružila še dva brata, borca prekomorskih partizanskih brigad. Šest bratov, šest partizanov. In konec vojne. In sporočilo očetu Janezu, da so njegovi sinovi živi in zdravi.

Letos 30. marca sem to zgodbo povedal svoji trinajstletni pravnukinji. Poslušala je z odprtimi usti in me vprašala, ali lahko pove učiteljici, da bi me povabila v razred med otroke in bi jim v šoli povedal kakšno zgodbo. Otrok mi je potožil, da jim v šoli govorijo le datume dogodkov, kar je moreče in suhoparno.

Andrej Bolčina,

Ljubljana