Fantastična povest o izoliranih ljudeh

ZESAD BABAČIĆ di se mi, da nenehno pišem o isti stvari. Morda zato, ker se mi zdi pomembna. Morda se mi zdi pomembno, da se vsake toliko vprašamo, kam gremo in kje smo.

Ni več pandemije, ne želimo poslušati o njej, a je pustila sledove. V tistih, ki so izgubili svoje najdražje, a tudi v tistih, ki so matere in očetje otrok, ki so se oblikovali med pandemijo. In se izoblikovali v nekaj, za kar še iščemo izraze.

Nimam upanja, pravi vedno nasmejani antropolog dr. Dan Podjed, ki je že pred leti, no, pravzaprav sredi pandemije, za ta medij govoril o tem, da ga zanima, kakšen človek nastaja v izolaciji. Takrat je rekel, da se spreminjamo v kovidnega človeka, v homo covidensis. Zdaj se je popravil. Zdaj misli, da nastaja homo insulatus, izolirani človek.

Kaj se bo zgodilo, če bodo ljudje v zaprtih prostorih pisali, delali, spali, preživljali prosti čas, se izobraževali in družili na daljavo, se sprašuje v novi knjigi, pravzaprav v dveh knjigah, ki jima je dal naslov Krizolacija. Ena je znanstvena, druga je fantastična. Ena je znanstvena srhljivka, druga je distopična fantastika, roman, ob katerem bi se vzpodbudno nasmehnil tudi Aldous Huxley. Podjed je napisal ZF-distopijo z literarnim jezikom, ki me spravlja v zavist. Nočem brati, a ne morem nehati. Slutim, kaj bo, a si ne želim izvedeti. To ni distopija, to se dogaja zdaj, jutri se bo zgodilo meni, vam. Veliko tega smo videli v filmih. Matrica, Atlas oblakov, Iztrebljevalec.

Vse, kar se je zgodilo v filmu, se je že ali pa se bo zgodilo.

Kakšna družba bo torej nastala med krizo, ki bi se lahko raztegnila v neskončnost? Ena možnost je, da se bo atomizirala in razpadla na prafaktorje; vsak bo poskrbel zase in morda še za svojo osnovno »molekulo«, torej ožjo družino ali zvezo s prijateljem, za druge pa mu ne bo mar.

Nekaj podobnega trdi zgodovinar Yuval Noah Harari in napoveduje postopno prevlado »podatkovne religije« – pravi ji dataizem – in zlitje človeške in umetne inteligence v eno bitje. Dataizem je zelo daleč od dadaizma. In jaz sem naivno verjela, da se bo po pandemiji zgodila nova renesansa, novi umetniški tokovi. Ne, novi človek, homo deus, bo spojen z računalnikom, piše Harari, njegove fizične in umske zmogljivosti pa bodo bistveno presegle zmogljivosti današnjega človeka.

Naši civilizaciji ne vlada več velika mati boginja, ki rojeva in uničuje, Astarta, Kali, Kibela, Izida in podobne mogočne, ne, vlada ji peščica tipov, ki imajo kompleks boga, ki se igrajo s to maso, amorfno gmoto ljudi, uporabnikov, letijo v vesolje s svojimi raketami faličnih oblik in tekmujejo, kdo gre dlje. Podjed jih v knjigi po Varufakisu imenuje tehnofevdalci.

In kdo so ti tehnofevdalci krasnega novega sveta? Na seznamu, ki ga redno posodablja revija Forbes, njima je Mark Zuckerberg, soustanovitelj in večinski lastnik Facebooka, ki se je preimenoval v podjetje Meta in tja priključil še instagram in whatsapp. Od deseterice finančno najmogočnejših je večina tehnofevdalcev, piše, ki so si nakopičili neizmerno bogastvo z izrabljanjem osebnih podatkov, izoliranega načina življenja, nadzorovanja vsakdanjika in splošnega komuniciranja na daljavo, po zaslonih.

O tem je Podjed veliko govoril v svojih intervjujih, zdaj to nadrobno znanstveno razloži v svoji knjigi. In to je najhujše. Ker vse podkrepi s podatki, ne nazadnje je znanstvenik in ne »teoretik zarote«. In vendar bom to kolumno najverjetneje objavila na facebooku, ki je za starejše in ni več v trendu. Ampak tisti na FB-ju morda še beremo. Kritiziram družbene medije, hkrati pa brez njih ni več mogoče podpisovati referendumov, zbirati podpisov, jokati digitalnih solz ob srhljivih prizorih, se združevati in si dajati občutek, da smo aktivni državljani ...

Družbena omrežja so lahko tudi družbeno koristna, kot pove že ime (družabna res več niso), če jih znaš uporabljati z mero in brez iluzij. In vendar, ko berem to knjigo, torej dve knjigi, vsaka za eno možgansko polovico, ena za znanost, druga za fantastiko, se mi zdi, da se drobci vsega, kar sem do zdaj prebrala, sestavljajo v čudno sliko, ki ni distopija daljne prihodnosti, ampak je svet, ki ga mnogi živijo že zdaj.

V Podjedovem znanstvenofantastičnem romanu oziroma povesti srečam like, za katere se zdi, da jih poznam, v nekaterih se lahko prepoznam. A nekaj je zelo narobe. Glas od so med najpremožnejšimi desetimi zunaj, ki nas nadzoruje, skrbi za sami moški. Večina med njimi živi nas, varni smo, srečni, dobivamo od zbiranja in prodaje podatkov. hrano, imamo naloge in večno zaNa prvem mestu je Elon Musk, ki prti v bivalne prostore, od koder ne je leta 2022 kupil Twitter za 44 mimoremo, povezani med sabo prek lijard dolarjev. Na drugem je Jeff zaslonov, nenehno nadzorovani, Bezos, ki je v prvem letu pandemipod pretvezo varnosti, aplikacija za je povečal svoje premoženje za več zdravnika, ki pa se redko odzove, kot 70 milijard dolarjev. Na četrtem skrb za človeško življenje, ki je farmestu je Larry Ellison, ustanovitelj sa. Prihodnost, kot jo slika Podjed, in solastnik podjetja Oracle, ki se ni nič drugačna, kot je bila videti v ukvarja z digitalnimi rešitvami za najhujšem lockdownu – in vendar podjetja. Na šestem mestu je Bill je nekaj zelo drugače.

Gates, ustanovitelj Microsofta, in Nas čaka 1984 Georgea Orwella na osmem Steve Ballmer, nekdanji ali Deklina zgodba Margaret Atwoizvršni direktor tega podjetja. Med * od, ga vprašam. Ne, prihodnost ne bo siva kot v Orwellovi distopiji, ko prašiči prevzamejo oblast, prihodnost bo sladka in psihedelična, kot v Huxleyjevem Krasnem novem svetu, zadeta, kot je lahko zadeto življenje z nenehnimi podobami, informacijami in impulzi, ki prihajajo z zaslonov, na katere smo pripeti. Kot mana iz nebes, kot soma v Huxleyjevem romanu, droga sreče in pozabe. Ker v Krasnem novem svetu je prepovedano biti nesrečen, zato nenehno dobivaš odmerke pilul za srečo in seks. Če si privilegiran, če pripadaš alfa kasti. Najnižje v kastnem sistemu so grda, zgarana človeška bitja, ki so tam zato, da delajo in preživljajo.

Aldous Huxley je v svojem romanu Krasni novi svet napovedal nočno moro, za katero je leta 1931, ko jo je napisal, menil, da bomo pred njo varni vsaj nekaj sto let, berem na portalu think big. Leta 1958 je ugotovil, da je bil zelo optimističen. Čeprav še nismo povsem obsojeni na uspavano, prijetno suženjstvo, ki si ga je zamislil, nam napredek še naprej prinaša orodja, s katerimi ga je vedno lažje uresničiti.

Edini možen protest nas, podanikov, proti tehnofevdalcem, svetuje Podjed, je odklop. Odklop od naprav, zaslonov, omrežij. Le tako lahko dokončno preprečimo preobrazbo v izoliranega človeka, homo insulatusa. Ta je navidezno povezan, omrežen in sploh kul, a v resnici osamljen in odklopljen od resničnega sveta. Namesto digitalne preobrazbe potrebujemo preobrazbo nazaj v analogno. Vzeti si moramo pravico do odklopa. Brez tega, pravi Podjed, bomo kmalu vsi obtičali notri. Vsi bomo – v. V mreži, v matrici, v medmrežju, v. Za zmeraj. Celo v spanju.

Vprašanje je, ali si lahko tak odklop sploh privoščimo, če je zaslon zadnje, česar se dotaknemo zvečer, preden gremo spat, in prvo, kar pobožamo zjutraj, ko se še krmežljavi prebudimo v dan. Ne pobožamo človeka, pobožamo zaslon. Jaz ne, vi ne, velika večina pa.

Predolgo odlašamo kot družba, kot ljudje. Predolgo jočemo z digitalnimi solzami in pritiskamo emodžije in vmes razdajamo svoje zlato, podatke, ki so menda nova nafta 21. stoletja. Jaz tudi. Nič ne naredim. Jaz samo pišem.

Ampak nekaj vem, nisem še izolirani človek, ne še, sem samo človek, ki se pripravlja na svoj odklop. ●

BRANKO SOBAN

RENATA SALECL

Edini možen protest nas, podanikov, proti tehnofevdalcem, svetuje Podjed, je odklop. Odklop od naprav, zaslonov, omrežij. Le tako lahko dokončno preprečimo preobrazbo v izoliranega človeka, homo insulatusa. Ta je navidezno povezan, omrežen

in sploh kul, a v resnici osamljen in odklopljen od

resničnega sveta.