Ebrahim Raisi Izraelski vojni partner

»Operacija Izpolnjena obljuba je bila omejena. Če bi izvedli močnejšo operacijo, od Izraela ne bi ostalo nič,« je iranski predsednik Ebrahim Raisi v sredo ponosno vzklikal na vojaški paradi ob počastitvi nacionalnega dneva vojske, ki je tokrat iz varnostnih razlogov potekala na rezervni lokaciji na obrobju Teherana.

»Sionistični režim je doživel obveščevalni, varnostni in vojaški poraz, predvsem pa strateški,« je štiri dni po tem, ko je iz Irana proti Izraelu poletelo več kot tristo brezpilotnih letal šahid (mučenik) in različnih raket, nadaljeval drugi – za vrhovnim voditeljem ajatolo Alijem Hameneijem – človek iranskega režima. A politiku, ki je v svojih javnih nastopih ponavadi skrbno izbiral besede, še ni bilo dovolj; Izraelu je zagrozil, da se bo v primeru odziva judovske države na jato brezpilotnikov in raket Iran odzval veliko močneje, resneje in za Izrael boleče.

Isti dan je predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu vodjema nemške in britanske diplomacije Annaleni Baerbock in Davidu Cameronu dejal, da se bo Izrael sam odločal o naslednjih korakih »in za svojo obrambo storil vse, kar je potrebno«. Prevedeno: zahodnih nasvetov o zadržanosti izraelski vojni kabinet ne bo poslušal. Ne glede morebitnega protinapada na iranski protinapad – prvi iranski neposredni napad na izraelsko ozemlje je sprožilo izraelsko bombardiranje iranskega konzulata v Damasku 1. aprila – in ne glede na nadaljevanje izraelskega množičnega pobijanja ter stradanja prebivalcev Gaze, rušenja palestinske enklave in agresivnega kršenja vseh ključnih mednarodnih konvencij in mednarodnega humanitarnega prava.

Raisi in Netanjahu sta svetu in lastni javnosti poslala enako sporočilo: Iran in Izrael sta pripravljena na nadaljevanje, na stopnjevanje konflikta. Iran in Izrael se pripravljata na veliko vojno in – je v tej globalni sobi vsaj en odrasel človek? – počneta vse, da bi ta ob mrtvoudnih, razlaščenih mednarodnih strukturah postala neizogibna.

Netanjahu je iranski napad, ki ga je zavestno izzval, v svojem slogu izkoristil za odvračanje pozornosti mednarodne skupnosti od strahovitih zločinov na območju Gaze, kjer izraelska vojska v globoki senci izraelsko-iranskih napetosti in popolnem regionalnem suspenzu pripravlja veliko kopensko ofenzivo na Rafo, kamor se je zateklo 1,3 milijona ljudi.

Raisi, na drugi strani, je izraelsko bombardiranje konzulata v Damasku – Iranu se niti približno ni bilo treba odzvati – seveda z zeleno lučjo ajatole Hameneija izkoristil za krepitev položaja iranskega režima na domačem, regionalnem in tudi na globalnem parketu. Čeprav je bil zračni napad na Izrael vojaško impotenten in je več arabskih držav prvič v zgodovini sodelovalo pri obrambi Izraela (Jordanija, Savdska Arabija, Egipt …), ga je razglasil za triumf, medtem pa odgovornost za nadaljevanje konflikta z Izraelom prenesel na svoje zveste podizvajalce – šiitsko gibanje Hezbolah v Libanonu, hutijevske upornike v Jemnu in proiranske milice v Siriji in tudi v južnem Iraku. Ter tudi zaradi šestih mesecev in pol brutalnih izraelskih napadov vojaško in politično močno oslabljeno (sunitsko) gibanje Hamas, ki resnih odločitev nikoli ni sprejemalo brez odobritev samega vrha iranskega režima, ki je z napadom na Iran Izraelu pomagal morišče v Gazi spremeniti v drugorazredno politično temo, napadel tudi lastno, prebujeno civilno družbo. Izredne razmere tako postajajo redne.

Štiriinšestdesetletni Ebrahim Raisi, skrajni konservativec in dolgoletni najbolj zvesti podizvajalec ajatol, ki je bil za predsednika (po porazu proti Hasanu Rohaniju leta 2017) izvoljen leta 2021, se je skupaj s celotnim iranskim državnim vrhom s predvidljivim odzivom na izraelsko provokacijo namesto za mir odločil za vojno – in s tem za eksistencialno tveganje v morda globalno najbolj vnetljivem trenutku v 21. stoletju. Še najmanjša cena, ki jo bo moral plačati Iran, je ob stopnjevanju gospodarskih sankcij dokončen konec upanja po ponovnem zagonu jedrskega sporazuma.

Še več: v naslednjih dneh, morda tednih, je skoraj gotovo mogoče pričakovati izraelske napade na iransko jedrsko infrastrukturo, kar je Izrael s kibernetskimi napadi in umori iranskih jedrskih znanstvenikov počel že vsaj zadnjih sedem let, obenem pa ne kaže pozabiti (izven konteksta vojne!) izraelskega bombardiranja še nedelujočega jedrskega reaktorja Osirak v Iraku leta 1981. To je bilo, v povojih iraško-iranske vojne in v mladi dobi islamske republike po revoluciji 1979, za iranskega predsednika temeljno, konstitutivno obdobje, v katerem se ni branil najbolj umazanih in krvavih (podizvajalskih) nalog, ki so mu, kljub manku formalne izobrazbe, v naslednjih letih in desetletjih omogočile meteorski vzpon v sicer radikalno hierarhični iranski družbi.

V mesecih po koncu iransko-iraške vojne (1988) je bil tedaj komaj osemindvajsetletni mladenič iz Mašhada drugi človek tako imenovanih komitejev smrti. V mesecih, ko se je iztekalo življenje ajatole Homeinija, je iranska oblast izvajala množične čistke med političnimi nasprotniki – Raisi je že tedaj odločal o življenju in predvsem smrti. Skupno število ljudi, ki jih je dal režim ubiti v drugi polovici leta 1988, sicer ni bilo nikoli znano, saj je veliko nasprotnikov režima in zapornikov preprosto izginilo. Raisi, ki je v preteklosti opravljal vse najbolj pomembne in odgovorne funkcije v iranskem pravosodju (med drugim je osebno odločal, kdo je »primeren državljan« in kdo ne), naj bi bil sodeč po dokumentaciji nevladnih organizacij, med drugim tudi Amnesty International in Human Rights Watch, ki trdita, da bi mu morali soditi zaradi zločinov proti človečnosti, (ne)posredno odgovoren za najmanj tri tisoč življenj. Iranskih življenj.

Sodeč po njegovem razbijanju po bobnih vojne – v duetu z Benjaminom Netanjahujem – utegne to število v bližnji prihodnosti strmo narasti. In, da, Ebrahim Raisi je po takšni karierni poti seveda najresnejši kandidat za naslednika ostarelega in bolehnega ajatole Hameneija. ●

Raisi je zračni napad na Izrael razglasil za triumf.