Človekove pravice in okolje

Kaj imajo skupnega Kostarika, Maroko, Maldivi, Švica in Slovenija? Privlačnost za obiskovalce in lepo naravo? Nedvomno. Druži pa jih tudi, sicer manj znana, skrb za uveljavljanje človekove pravice do zdravega okolja. Pred več kot desetimi leti so si zače

Slovenija je človekovo pravico do zdravega okolja kot ena redkih držav zapisala v svojo prvo ustavo leta 1991. Pravzaprav jo je smiselno prevzela iz ustave iz leta 1974. Danes je držav, ki imajo to pravico vključeno v ustavo in nacionalno zakonodajo, že 161. Kostariko poznamo po skrbnem varovanju narave in zelenem turizmu. Maldivi so bili med prvimi malimi otoškimi državami, ki so opozarjale na dvig morske gladine kot posledice globalnega segrevanja ozračja. Obstoj Maldivov, katerih najvišja točka je 2,4 metra nad morsko gladino in ki jih po nekaterih napovedih utegne v nekaj desetletjih zaliti morje, je odvisen od tega, ali bomo na globalni ravni dovolj učinkoviti pri obvladovanju podnebne krize.

Tudi druge male otoške države ne držijo križem rok in so pobudnice drugih mednarodnih procesov, ki naj ravno tako vodijo v večjo skrb za okolje. Mednarodni tribunal za pravo morja na pobudo Tuvaluja presoja odgovornost držav za onesnaženost obmorskega okolja in morja, tudi kot posledico podnebnih sprememb, Meddržavno sodišče v Haagu pa se na pobudo druge tihomorske državice Vanuatuja ukvarja s podobnim razmislekom in pripravlja pravno neobvezujoče mnenje o odgovornosti držav za podnebne spremembe. Slovenija se je vključila v ta postopek in v svojem pisnem prispevku izhajala ravno iz pomena pravice do čistega, zdravega in trajnostnega okolja.

Medameriško sodišče za človekove pravice je pred slabim mesecem sprejelo prelomno razsodbo v primeru La Oroya proti Peruju in razsodilo v korist prebivalcev andskega mesta La Oroya, ki je tožilo

Peru zaradi dolgoletne visoke izpostavljenosti strupenim snovem. To je prvi primer, ko je to sodišče spoznalo državo odgovorno za kršitev pravice do čistega okolja in zdravja.

Skupina mladih Portugalcev se je pred štirimi leti odločila na Evropskem sodišču za človekove pravice tožiti 33 držav, tudi Slovenijo, za neuspešno zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, kar ogroža njihovo življenje in zdravje. Povod za tožbo so bili vročinski valovi in katastrofalni požari na Portugalskem, ki se jih delno pripisuje prav segrevanju ozračja. Veliki senat evropskega sodišča je pred dnevi razsodil v tem in še dveh drugih odmevnih primerih o odgovornosti držav za podnebne spremembe, in sicer v tožbi več kot dva tisoč starejših Švicark proti lastni državi in tožbi bivšega župana mesta Carême proti Franciji.

Prispevek sodišč

Sodišče je v primeru mladih Portugalcev odločilo, da se tožbo zavrže, saj ni izpolnjen kriterij, da je treba najprej izkoristiti sodne poti v lastni državi. Ravno tako je zavrglo tožbo župana mesta Carême proti Franciji, saj da so njegove vezi s področjem, ki je utrpelo škodo, prešibke. V primeru švicarskih seniork proti Švici pa je dalo prav tožnicam in ugotovilo, da je Švica kršila 8. člen evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki govori o dolžnosti države zaščititi pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.

Evropsko sodišče za človekove pravice sicer čedalje pogosteje razsoja v primerih, ki tako ali drugače vključujejo kratenje pravice do zdravega in čistega okolja, tokrat pa je prvič odločalo o človekovih

Izjemno pomembna sestavina vsake človekove pravice so dolžnosti. Ne le države, tudi drugi deležniki – od posameznikov do gospodarskih družb – imajo dolžnost in odgovornost preprečevati aktivnosti, ki vodijo v kratenje človekovih pravic, in ravnati tako, da so temeljne pravice spoštovane.

pravicah v kontekstu podnebnih sprememb.

Svet Evrope je vodilna organizacija za varovanje človekovih pravic v Evropi in ima trden pravni okvir, a pravica do zdravega in čistega okolja v njem še ni posebej opredeljena. Pred letom dni so voditelji držav članic Sveta Evrope sklenili, da je potreben korak naprej, in naložili pripravo študije o možnostih oblikovanja pravnega akta za opredelitev te pravice. Zelo verjetno se bo v naslednjih mesecih treba odločiti, ali naj Svet Evrope na temo pravice do zdravega, čistega in trajnostnega okolja spiše novo konvencijo ali naj jo uredi v novem izbirnem protokolu h evropski konvenciji o človekovih pravicah oziroma k evropski socialni listini.

Oblikovanje trdnega pravnega okvira pravice do čistega okolja poteka počasi, vsekakor zaostaja za sodno prakso. Sodišča se pri odločanju zato v veliki meri opirajo na temeljne pravice, kot so pravica do življenja, do primernega bivanja, do zdravja in podobno, ob tem pa tudi na znanstvena dognanja o vplivih podnebnih sprememb in drugih okoljskih izzivov na uveljavljanje teh pravic. Razsodbe sodišč tako predstavljajo pomemben vsebinski prispevek k natančnejšemu razumevanju pravice do zdravega, čistega in trajnostnega okolja.

Dostojanstvo

Za kaj pravzaprav gre in kaj ta pravica določa? Gre za človekovo dostojanstvo, saj brez čistega, zdravega in trajnostnega okolja ni dostojnega življenja. Gre za skrb ne le za sedanjo, temveč tudi prihodnje generacije. Gre za to, da ima vsak od nas pravico do neonesnaženega zraka, vode in širšega okolja, ki omogoča in krepi zdravje ljudi in vseh živih bitij. Določa dolžnost držav, da aktivno preprečujejo vse dejavnosti, ki bi vodile v kršenje te pravice, in jim nalaga njeno aktivno uveljavljanje. Le v zdravem in čistem okolju se lahko polno uveljavljajo druge človekove pravice, kot so pravica do zdravja, čiste in pitne vode, hrane, primernega bivališča, pa seveda tudi pravica do življenja.

Nezdravo, onesnaženo okolje posebej prizadeva ranljive družbene skupine in jim otežuje uresničevanje njihovih pravic, zato je pri oblikovanju ukrepov treba misliti na njihove potrebe. Ženske so marsikje bolj izpostavljene negativnim posledicam okoljskih katastrof, po drugi strani pa veliko premalo vključene v procese odločanja. Pravica do čistega okolja pa je tudi t. i. procesna pravica in vključuje pravico biti informiran in izražati svoje mnenje. Marsikje po svetu so najbolj preganjani tisti zagovorniki človekovih pravic, ki opozarjajo na hude primere onesnaženja okolja.

Izjemno pomembna sestavina vsake človekove pravice so dolžnosti. Ne le države, tudi drugi deležniki – od posameznikov do gospodarskih družb – imajo dolžnost in odgovornost preprečevati aktivnosti, ki vodijo v kratenje človekovih pravic, in ravnati tako, da so temeljne pravice spoštovane in upoštevane. Pravice do čistega okolja pa ni mogoče v celoti uveljaviti brez mednarodnega sodelovanja, zato so države dolžne sodelovati.

Nastajanje novih pravic

Mednarodni sistem človekovih pravic je zelo jasen – človekove pravice so zgolj tiste, ki so mednarodno priznane. Teh je res veliko, a v prilagajanju novim razmeram nastajajo tudi nove. Pravica do zdravega, čistega in trajnostnega okolja je ena takih. Kostariki, Maldivom, Maroku, Švici in Sloveniji je po skoraj desetletnih naporih generacij diplomatov v prestolnicah in

Ženevi uspel veliki met – leta 2021 je Svet OZN za človekove pravice priznal to pravico, leto kasneje je to storila tudi generalna skupščina OZN. Odločitvi sta bili sprejeti brez glasu proti, z le nekaj vzdržanimi. Še pred tem je bil, ravno tako z aktivno podporo te skupine držav, vzpostavljen institut posebnega poročevalca OZN o človekovih pravicah in okolju.

Posebni poročevalec David Boyd je pred letom in pol obiskal Slovenijo in v poročilu podal odličen (nikakor ne le pozitiven) pregled stanja v naši državi. Boyd zaključuje svoj mandat, zadnje poročilo pa je posvetil problematiki podjetij, hudih kršiteljev pravice do čistega in zdravega okolja. Mandat je bil v skladu s prejetimi resolucijami preimenovan v mandat posebne/ ga poročevalke/ca za pravico do zdravega, čistega in trajnostnega okolja. Davida Boyda bo s 1. majem na položaju nasledila Astrid Puentes, pravnica in borka za človekove pravice v Latinski Ameriki.

V sistemu OZN pa je bil leta 2021 vzpostavljen tudi posebni poročevalec za človekove pravice v okviru podnebnih sprememb, ki je trenutno Ian Fry, s prvim majem pa ga bo zamenjala Elisa Morgera. In ravno pogajanja o obvladovanju podnebne krize, ki potekajo po konvenciji OZN o podnebnih spremembah, so bila prva, ki so, v tem primeru soglasno, v zaključne dokumente zapisala pravico do čistega okolja in pozvala k spoštovanju drugih človekovih pravic pri pripravi in izvedbi ukrepov za obvladovanje podnebne krize. Podoben poziv, a za širše okoljske ukrepe, zasledimo tudi v prvem na globalni ravni doseženem dogovoru o biotski raznovrstnosti, protokolu Kunming Montreal.

Pravica do zdravega in čistega okolja je kot rezultat teh naporov politično prepoznana, v marsikateri državi tudi zakonsko urejena, na globalni ravni in regionalnih ravneh, v našem primeru v Svetu Evrope, pa je še treba sprejeti pravno zavezujoče mehanizme za njeno spoštovanje in upoštevanje.

Medameriško sodišče za človekove pravice je pred slabim mesecem sprejelo prelomno razsodbo v primeru La Oroya proti Peruju in razsodilo v korist prebivalcev andskega mesta La Oroya, ki je tožilo Peru zaradi dolgoletne visoke izpostavljenosti strupenim snovem. To je prvi primer, ko je to sodišče spoznalo državo odgovorno za kršitev pravice do čistega okolja in zdravja.

Ekocid

Evropska unija je leta 2021 sprejela prvi evropski podnebni zakon, ki opredeljuje obveznosti držav pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, konec letošnjega marca pa še prelomno direktivo o kazenskopravnem varstvu okolja, s katero olajšuje preiskovanje in pregon kaznivih dejanj zoper okolje, ki se posredno dotika tudi človekove pravice do čistega okolja. V primerjavi s prejšnjo direktivo širi seznam kaznivih dejanj na dvajset in določa minimalna pravila glede njihove opredelitve in kazni, uvaja pa tudi klavzulo o hujših kaznivih dejanjih, primerljivih z ekocidom.

V svetu se stopnjujejo vojaški spopadi in hitro povečuje število njihovih žrtev. Zdi se, da je malo prostora za razmišljanja in pogovore o človekovih pravicah. Povečuje se, tudi pri nas, število naravnih katastrof. Prepogosto se spregleda, da je v takih razmerah poleg mnogih drugih temeljnih pravic kratena tudi pravica do čistega okolja. A brez zdravega, čistega in trajnostnega okolja ni življenja oziroma je le-to slabše, manj kakovostno. Zato je dobro, da države, kot so Kostarika, Maroko, Maldivi, Švica in Slovenija, pa seveda tudi številne druge, utrjujejo mednarodne norme varstva človekovih pravic. ●

diplomacijo. Prispevek ne odraža nujno