Od svobodnega sveta do Hana, Irana in nazaj

VOZN je vložena resolucija, ki bo obravnavala genocid. A obravnavala ne bo izraelskega v Gazi, temveč onega, ki se je leta 1995 zgodil v Srebrenici. Izraelski zunanji minister Izrael Kac je brezsramno pozval EU in druge države »svobodnega sveta«, naj iransko revolucionarno gardo razglasijo za teroristično organizacijo. Nihče ni česa takega predlagal za izraelsko vojsko in Netanjahujeve ekstremiste. Zgodilo se je nekaj neverjetnega, kajti voditelji držav v Svetu Evrope so sledili Kačevemu nasvetu in uvedli še »dodatne omejevalne ukrepe proti Iranu«. Problem seveda ni v samem tem dejstvu, temveč v očitnih dvojnih merilih, ki nimajo prave zveze niti z demokracijo »svobodnega sveta« niti s človekovimi pravicami, temveč s politično geostrategijo ZDA in zvito malega Izraela v preureditvi sveta in svetovnih centov moči. To se ne more dobro končati.

V čem se genocidi razlikujejo

Zgodba, ki se je februarja 2022 začela v Ukrajini, se očitno nadaljuje v Gazi. Kot je poročalo Delo, je neodvisna medijska skupina Mediazona skupaj s prostovoljci in BBC v Rusiji naštela, da je tam umrlo že več kot 50.000 ruskih vojakov. Nekaj temu podobnega naj bi se zgodilo tudi na ukrajinski strani, toda statistika je po mnenju opazovalcev precej nedoločljiva in uradni viri nezanesljivi. Nekaj pa je z veliko stopnjo gotovosti mogoče skleniti: med civilisti je bilo tam v poltretjem letu vojne bistveno, do trikrat manj civilnih žrtev, kot jih je v Gazi v dobrega pol leta. Samo žensk (in mater) so Izraelci v tem času neusmiljeno pobili deset tisoč (6000 mater), več kot 14.500 otrok, skupaj prek 33.000 ljudi, in jih v napadih ranili prek 75.000. Tu bo porota zgodovine neprizanesljiva. Ko nekdo v pol leta z vojsko pobije 14.500 otrok, mora pristati v njeni trajni obsodbi, podobno kot je nekoč Adolf Hitler, akterji pokola Tutsijev v Ruandi leta 1994 (800.000 do milijon pobitih ljudi) ali srbski poveljniki v Srebrenici leta 1995, ki so pobili 8723 muslimanskih mož in fantov.

Vsaka vojna je zlo, a kot je videti, je Netanjahujev Izrael, ki uživa »neomajno« podporo ZDA (in Nemčije), v svojem genocidu postal tudi novi epicenter geostrateškega preurejanja sveta. Vedno je šlo za moč in denar in na koncu tega bulvarja se odloča, kakšna bo podoba »novega Jeruzalema«, kot bi se reklo v judovsko-krščanskem utopičnem besednjaku, ki se je najbolj udomačil v ZDA.

S te perspektive je po dveh letih nemara dobro spet pogledati v motive, ki jih je Putinova Rusija imela za napad na Ukrajino. Težko bi rekli, da se je Putin Ukrajino namenil etnično očistiti, njegovi nameni so bili očitno geostrateški in geopolitični, hkrati pa v očitnem odnosu do zahodne zveze Nato. Judovsko-ameriški geostrateg in nekdanji ameriški zunanji minister, tedaj 99-letni Henry Kissinger (nekateri so ga imeli za vizionarja, drugi so ga označili za vojnega zločinca), je leta 2022 v Davosu povedal, da je treba iz ukrajinske vojne čim prej iztržiti mir, kompromis, ki bi bil sprejemljiv tako za Rusijo kot Ukrajino, sicer bi z radikalizacijo utegnili priti v položaj, ko bi Rusija v Evropi postala izpostava Kitajske. Zdi se, da se je začelo dogajati prav to …

Pogovarjamo se predvsem še o maščevanjih

Prvega aprila je Izrael precej domišljavo bombardiral iranski konzulat v Damasku. Ubil je osem ljudi, med njimi dva visoka predstavnika iranske revolucionarne garde. Iran je seveda napovedal maščevanje. To je pred tednom dni tudi storil v natančno odmerjenem, rekli so, da sorazmernem in ostro zamejenem vojaškem napadu na izraelsko ozemlje. Netanjahuju tokrat v vojni kolovrat povračilnega napada ni uspelo potegniti ZDA in pokazalo se je, kako je Izrael lahko majhen, kadar se sooča s pravo vojaško silo, ne s civilnimi prebivalci Palestine. In igra je stekla, kot se je Kissinger bal že pri Ukrajini. Težo je začela dobivati Kitajska.

Za dejanje Irana sta takoj diplomatsko stopila Moskva in Peking. OZN, ki ne zmore postaviti prave zahteve glede genocida v Gazi, postavlja pa jo povsod drugod, je dvignila glas proti destabilizaciji regije. Tokrat ne pod izraelsko nevarnostjo, temveč pod nevarnostjo preostalega okrog Irana zbranega muslimanskega sveta.

Poanta je ta, da se je igra obrnila in tempa več ne narekuje niti Izrael niti ZDA, temveč očitno nekdo drug. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, namreč, ali tega tempa ta nekdo ni narekoval že ob terorističnem napadu Hamasa na Izrael pred pol leta in ali ni ta nekdo že tedaj dogodke snoval z vednostjo in soglasnostjo Moskve, Teherana in Pekinga. Te tri velike sile so namreč največ profitirale od preusmerjanja pozornosti od Ukrajine in destabilizacije zahodnega kapitala.

Naslednja poanta je, da se je spotoma povsem razgalila sionistična naveza med Benjaminom Netanjahujem, ameriškim kapitalom, vojaško industrijo in popolno vsebinsko brezbrižnostjo do Evrope, OZN, do koncepta temeljnih človekovih pravic, mednarodnega prava itn. Končno je zadnja poanta tudi to, da trikotnik Moskva – Teheran – Peking poteze vleče mnogo bolj inteligentno kot trikotnik Jeruzalem – Washington – Bruselj. Vsakomur je lahko jasno, da s palestinskim genocidom v Gazi končno ne bo mogoče upravičiti spopada civilizacij, posebej ne po tem, ko je Netanjahu nasedel lastni strategiji dolgoletne podpore Hamasu (proti PLO), da bi prek konflikta s palestinskim skrajnim krilom lahko realiziral svoje sionistične cilje in dokončno uredil »palestinsko vprašanje«.

Česa bi se morali bati

Od tu naprej, če globalno politiko vzamemo za okvir, teče (populistična) notranja politika ZDA, EU in znotraj nje notranja politika vsake države posebej. Povsem na dlani je, da se v tem novem »spopadu civilizacij« drastično nižajo demokratični standardi, ki so bili nekoč značilni za Evropo in ZDA. Bledijo razsvetljenska sporočila, ki so se uveljavljala prek družbenih revolucij, in zdi se, da imamo spet opraviti z revolucijo kapitala, ki svoja »razsvetljena« sporočila pošilja v natanko nasprotno smer, proti predmodernim kolektivističnim sistemom brutalne moči z ekonomskim poreklom. Smer ni več »novi Jeruzalem« versko navdihnjenega Zahoda, tudi ne demokracija meščansko individualizirane družbe, temveč plutokracija natanko tistega tipa, ki se je očitno že udomačil na relaciji Washington – »stari« Jeruzalem«.

Ko rečemo, da se ta razmerja selijo v notranje politike držav članic, imamo seveda v mislih tudi dogajanje v Sloveniji, od tod naslov kolumne, ki vključuje ime Matjaža Hana. Kako je SD izpeljala svoje »demokratične« volitve, mimo preverjanja v svoji strankarski bazi, mimo soočenj kandidatov in predstavitev v medijih, v zadnjem hipu zaigrano, v zadnjem hipu izpeljano, kaže na taktiko velikih, katerih slogan, kot smo se naučili v zadevi Smelt že v devetdesetih letih, je vedno bil: »Psi lajajo, karavana gre naprej.« Tudi v Sloveniji je plutokracija že prevzela vajeti nad demokracijo in prežaljeni ljudje desnice in ponižani ljudje nekdaj privilegirane levice se že čez dve leti ne bodo mogli načuditi novi retoriki povezovanja med SD in SDS. Pravo ime igre bo denar, uradno se bo, kot se zdaj govori v ZDA, EU in Izraelu, govorilo o boju proti skrajnežem, ki rušijo demokratično ureditev države in sožitje med ljudmi, in ti da imajo dovolj medsebojnih prepirov in stremijo za napredkom. Najbrž ima vsaka država, tudi slovenska, svojega Netanjahuja in logiko, ki stoji za njim. Tega bi se resnično morali bati, kajti nič ne more priti dobrega od vzorca, ki je v zgodovini vedno spočel le vojne kataklizme. ●

Povsem na dlani je, da se v tem novem »spopadu civilizacij« drastično nižajo demokratični standardi, ki so bili nekoč značilni za Evropo in ZDA.