Stanovanja so politika

Stanovanja so najpomembnejša. So temelj zdravja države in prebivalcev. Omogočajo optimizem, osebno zadovoljstvo, ekonomsko uspešnost, dobro demografsko sliko, razmah kulture, lepoto odnosov, rast v vseh ozirih. Stanovanjska politika je temeljna politika d

Vobdobju, polnem katastrof bibličnih razsežnosti, se zdi skoraj nespodobno govoriti o prostoru in arhitekturi. Slovenska javnost tudi sicer dejavnost razume bodisi kot urbano kaprico elit bodisi kot beden preostanek pri političnem kupčkanju. Prostor in arhitektura nikoli nista pomenila novice, ki bi odvzela pozornost pogajanjem s sindikati javnega sektorja, modrovanju direktorja paradržavne banke, zamenjavi ministra, celo intervjuju s kakšnim gledališkim režiserjem ne, da o prestopu kolesarja v drugo ekipo ne govorimo.

Potem je udaril žal še nepretrgan niz kriz. Ignoranca ostaja – a nehote se je razkrilo marsikaj. Na primer, da so bančniki dolga leta izigravali legitimno željo po lastnih nepremičninah večjega dela »zahodnega sveta«. Izkazalo se je tudi, da begunci nujno potrebujejo namestitev, da bolniki ne morejo brez zdravstvenih domov in bolnišnic, da stanovalci potrebujejo balkone, da starajoči se nujno potrebujejo dostojna bivališča, da mladi o lastnih stanovanjih niti razmišljajo ne več, da »poplavljenci« nemudoma potrebujejo nove domove. Nenazadnje, da bo Ukrajina nekoč na novo gradila celo državo.

Vse to v jedru zadeva tudi arhitekturo. Seveda ne na ravni estetike, kamor se jo izriva proti volji stroke, temveč veliko bolj etike načrtovanja in inženirstva. Za kar smo, drugače od laičnega in političnega prepričanja, zelo dobro podkovani, arhitektura pa je večja téma, kot ji družba priznava. Pravzaprav je potreben nov premislek o tem, kaj posameznik in narod potrebujeta za na-selitev. Zelo poenostavljeno: varnost in dom. Brez podcenjevanja vsega ostalega, ministrstvo za prostor (gradnjo ali stanovanja, kot ga imenujejo drugod) bi v preudarni državi bilo takoj za obrambnim, saj se ukvarja s temeljnimi vprašanji bivanja, ki ga zagotavlja in posledično omogoča skupnost ter vsi njeni podsistemi.

Arhitektura v splošnem sproža vroče-hladen odziv. Po eni plati je identiteta Slovenije v temelju zaznamovana prav z arhitekturo. Z

naskokom najbolj znani Slovenec je arhitekt Jože Plečnik (fenomen Žižek izvzet), najbolj prepoznaven slovenski kraj Bled je zaradi akcenta dveh arhitektur zvezda družbenih omrežij, Ljubljana je globalna zgodba zaradi nepretrgane kontinuitete dobrega načrtovanja. Ugotovimo lahko, da ključna primerjalna prednost in prepoznavnost Slovenije izhaja iz okvirja, ki ga je zgradila arhitektura. Kar se vse pogosteje priznava, a le za nazaj.

Druga plat pomeni hladno prho – ta ista stroka, graditelj identitete, motor ekonomije in načrtovalec prihodnosti, z dokazanimi odlikami v preteklosti in relevantnostjo danes, se je znašla v položaju, ko so njen ugled, položaj in realna družbena moč praktično nični. Ni nas na radarju politike, javnosti in medijev – mednarodni uveljavljenosti in spodobnim dosežkom prakse navkljub. Ker družba lažje »požira« bolj preproste zgodbe, arhitektura pa to ni.

Slovenci imajo z likom arhitekta od nekdaj težave – vedno je bil nosilec »protiljudskega« odpora proti samograditeljstvu (ki je še danes anomalija brez primere v razvitem delu sveta), vanj je usmerjen postsocialistični resentiment sovraštva do urbanističnih zavodov in planiranja nasploh, kot zagovornik lepega (estetika je neločljiv del procesa in aspiracije stroke) pa je trn v peti protielitistični nastrojenosti. Samograditeljstvo skupaj z zaničevanjem strokovnosti sta v našem prostoru usodno povezana in segata do najvišjih ravni odločanja.

Poleg večnih »drugih« je težava tudi v »nas«. Preprosto nismo sposobni skomunicirati svojih kompetenc. Neizogibnosti za skladen razvoj družbe, za pomen, ki ga imamo za kvaliteto bivanja vsakogar od nas. Za ontologijo – kajti dom in bivanje sodita v ultimativno kategorijo, s katero se v produkciji ukvarja arhitekturna stroka.

Če želite prenovo, ki bo spoštljiva do tradicije in usmerjena v prihodnost, hišo, ki bo prilagojena vašemu načinu življenju, če pričakujete bolnišnico, ki bo prijazna do zaposlenih in pacientov, če kot investitor zahtevate maksimalen izkoristek zemljišča ob spoštovanju predpisov, potrebujete arhitekta. Arhitektura je nujna dodana vrednost gradnje, zgradba brez arhitektke ali arhitekta pa kot film brez režiserja.

Žal stroka še vedno in zmeraj bolj samo čaka, da bo nekdo našo nepogrešljivost kot po čudežu prepoznal.

Stanovanjska politika

Če smo torej urejanje prostora nekako ustoličili na čelo državotvornosti, naredimo še en korak – za razmišljanje o prostoru so ključna stanovanja in ne javni program, kot zmotno misli javnost, predvsem pa celotna stroka. Ustaljena mantra urbanističnega načrtovanja (če urbanizem sploh še imamo, a to je drugo vprašanje) »najprej družbene dejavnosti, potem trgi in parki, potem infrastruktura, potem šele stanovanja« je v temelju zgrešena, akademska, zastarela in skregana z zadovoljevanjem potreb človeka. Stanovanja in stanovanjska politika ne smejo biti preostanek, potisnjen na obrobje in prepuščen »samoregulaciji«.

Zato je nujno ponoviti: stanovanja so najpomembnejša. So temelj zdravja države in prebivalcev, omogočajo optimizem, osebno zadovoljstvo, ekonomsko uspešnost, dobro demografsko sliko, razmah kulture, lepoto odnosov, rast v vseh pogledih.

Zato morajo prav stanovanja postati izhodišče in prioriteta načrtovanja, stanovanjska politika pa temeljna politika države, celo pred zdravstvom, gospodarstvom ali izobraževanjem, tako kot je golo bivanje osnovni pogoj za karkoli na tem svetu.

S stanovanjsko politiko ima Slovenija vsaj od osamosvojitve naprej resne težave. Od krivičnega »podarjanja« stanovanj po Jazbinškovem zakonu (izvirni greh stanovanjske ne-umnosti odločevalcev) prek podcenjevanja problema razpršene gradnje, demoniziranja zasebnega sektorja do impotentnih stanovanjskih skladov gre za nepretrgan niz slabih odločitev.

Tudi razmerja bodejo v oči – nikoli ni težava najti sredstev za športno dvorano, novo univerzitetno stavbo, odsek avtoceste, po novem tudi železniško postajo ali zavrženo cepivo. Stotine milijonov levo, stotine desno, včasih nepredstavljive vsote so postale zanemarljiv vložek za karkoli – samo za stanovanja ne. Tam je govora zgolj o prazni blagajni in smešno nizkih številkah. Svojih državljanov in njihovih domov očitno ta država nikoli ni jemala resno. Česar niti ni težko pojasniti – gre za ignoranco vsakokratne politične elite, rekrutirane pretežno iz neurbanega, samograditeljskega okolja, kjer si je vsak že zdavnaj zabetoniral svojo »bajto«. V tako zoženem horizontu pa stanovanjskega problema preprosto ni.

V knjigi Zablode postsocializma avtorica Vesna Vuk Godina navaja citat Franceta Bučarja za obdobje osamosvajanja, da »je bila večina znanja akademske narave«. To drži tudi za današnjo Slovenijo in še posebej sedanjo vlado. Ki je, polna dobrih namenov, ustanovila ministrstvo za solidarno prihodnost in stanovanjsko politiko postavila na sam vrh prioritet. Končno, smo si rekli – dokler se ni izkazalo, prosto po nekoč popularnem gibanju new age, da živi v glavi. Da ni operativno. Da ne zna gospodariti s tistim, kar je na voljo. In nič ne zmore videti brez prizme ideologije. Kar je splošna značilnost našega prostora.

Pasivno lepodušništvo vedno porazi aktivni princip, katastrofizem z apokaliptičnim nagovorom potolče vsakodnevno službo upravljanja z resursi, ustanavljanje komisij in popravljanje zakonodaje pa je večni izgovor, da ja nikomur ni treba nadeti škornjev in čelade ter skočiti v blato gradbene jame. Tam in tako se namreč gradijo stanovanja. V skrbno orkestriranem skladju intelektualnega in fizičnega dela. Kar lahko vodi samo nekdo, ki razume pomen strateških prostorskih odločitev, dobrega urbanizma, kvalitetne arhitekture, ki zna voditi projektiranje, investicije in gradnjo in ki mu večno zviti izvajalci ne bodo po tem, ko bodo zavohali njegovo nekompetentost, že prvi dan v podpis dali aneks. Gradnja je namreč surova dejavnost, vedno razpeta med vizijo in umazano realnost, kjer največ šteje prizemljenost. Ki je notorično primanjkuje.

Nesporazumi in priložnosti

Če pa si morda le priznamo, kako pomembna so stanovanja, dostopna, zraven še kvalitetna in lepa, potem je nujno izpostaviti nekaj dejavnikov, ki delujejo na stanovanjsko politiko zaviralno, in nekaj tistih, ki bi lahko pomagali k razmahu. V slogu priročnikov za osebnostno rast bomo zablode prekrstili v nesporazume, neuspehe pa v priložnosti.

Prvi od nesporazumov je nepremičninski davek. Natančneje, zakaj ga nikakor ne moremo uvesti in kakšen bi moral biti. Ustaljen odgovor se glasi, da je za to kriva politika, ki si pač ne želi strela v koleno. A na žalost je odgovor bolj neprijeten in zadeva skoraj večino prebivalcev Slovenije – za to, da ni nepremičninskega davka, je kriv egoizem starejše generacije. Drugače od prepričanja o požrtvovalnosti je slovenska starejša generacija, večinski lastnik nepremičnin, egoistična, preračunljiva in prestrašena. Zato v kali blokira vsako razmišljanje o davku. Ni se pripravljena odpovedati ničemur, sploh na račun mladih, četudi za ceno lastnega životarjenja, navadno v prevelikih hišah.

Ni si težko predstavljati zdravilnega učinka davka, ki bi deloval podobno kot odmašena kanalizacija. Pospešeno uredimo evidence, jih križamo s satelitskimi slikami, bazo Nepremičnine.net in podobnimi – in pridemo do novih vrednosti Gursa, ki danes ne odražajo stanja na trgu. V kakšnem letu bi šlo zlahka, umetna inteligenca bi v tem primeru res lahko bila uporabna. In potem vsesplošna obdavčitev vseh nepremičnin, na primer v višini enega promila vrednosti. Brez nespametnega razmišljanja o prvi neobdavčeni pa drugi obdavčeni nepremičnini pa o kazni za »kapitaliste«, ki jih imajo preveč, kar bi (bo) v slovenski realnosti privedlo do izmikanj neslutenih razsežnosti. Nepremičnina je premoženje, in to vsaka. Stanovanje sodi med pravice, lastništvo nepremičnine pač ne.

In nenadoma bi trg dobil pospešek. Nepremičnine, sedaj absurdno predrage glede na dohodke, bi se v nekaj letih prenovile ali znašle na trgu. Prazna stanovanja bi pomenila breme, nevzdrževanje bi bilo nesmotrno, prevelika hiša bi pomenila skrajni čas za selitev v nekaj manjšega, mladi bi o nepremičninah ponovno začeli razmišljati kot o nečem dostopnem. V nekaj letih bi se izkazalo, da obstoječi stavbni fond zadostuje in da zgolj potrebuje gospodarja. Kar seveda ne pomeni, da ni treba graditi tudi novo.

Drug nesporazum je prepričanje, da je gradbeno dovoljenje nagrada. Naše uradništvo, brez krivde ujeto v mešanico avstro-ogrsko stalinistične protipodjetniške psevdonaravovarstvene dediščine, zastopa stališče, da je bolje, če se ne gradi. In če se gradbenih dovoljenj ne izdaja. Če pa že, je treba izčrpati prav vse možnosti, da se odločitev odloži. In da nesramnež, ki je dregnil v hromeč status quo, vsaj malo krvavi. Zato se nesorazmeren pomen daje sosedom in njihovi privolitvi h gradnji (ali ni vnaprej jasno, da bodo proti?) ter mnenjedajalcem, ki nikoli ne spoštujejo predpisane časovnice in nalagajo naročnikom vse tisto, česar sami niso uredili. To, povezano z neodločanjem uprav

Sedanja vlada je, polna dobrih namenov, ustanovila ministrstvo za solidarno prihodnost in stanovanjsko politiko postavila na sam vrh prioritet. Končno, smo si rekli – dokler se ni izkazalo, prosto po nekoč popularnem new age gibanju, da živi v glavi. Da ni operativno. Da ne zna gospodariti s tistim, kar je na voljo.

nih organov, privede do stanja, ko arhitekti ne znamo več povedati, ali bo gradbeno dovoljenje pridobljeno v šestih mesecih ali šestih letih, kar nam dnevno povzroča nepredstavljivo škodo. O čemer pa ne govori nihče, čeprav od uspešno izdelane projektne dokumentacije živimo, poleg nas pa še desetine tisočev izvajalcev.

Gradbeno dovoljenje ni nagrada – je pravica, ki so jo »sosedje« že konzumirali, in predvsem poslovna normalnost, ključna za celotno družbo. Povedano enostavno, brez gradbenih dovoljenj ne deluje nič. Vprašajte tako podjetnike kot, z dolžno empatijo, »poplavljence«.

In še tretji nesporazum, gentrifikacija, ponarodela tujka, ki se uporablja vsepovprek in se pojavi skoraj v vsakem stavku, ki omenja stanovanja. Gentrifikacija naj bi bila največji sovražnik ljudi in mest, poštenih delovnih ljudi, ki jim špekulanti odžirajo življenjski prostor. Postala je arhitekturni woke, nereflektiran in z blagim pridihom bojevitosti Rdečih Kmerov.

Da ni tako enostavno, nam pove pogled v zgodovino. Vsa arhitektura je namreč gentrifikacija, vse, kar vam je všeč starega, je gentrifikacija, ta je arhitekturi imanentna. Stara Ljubljana, Dubrovnik, Benetke, pa Zoisova palača, vila Rafut, Nebotičnik, Ferantov vrt, tudi Murgle, priznano kvalitetne stvaritve imajo podobne lastnosti – prej ni bilo nič ali nekaj majhnega, pomenile so nezaslišano novost in prav vse tudi nepremičninsko špekulacijo. Ki pa jo očitno laže prebavimo za nazaj, jo celo idealiziramo, o stavbenikih in investitorjih govorimo s spoštovanjem. S hipokrizijo, ki jo je Boris Podrecca ubesedil, rekoč, da »nebotičnikov ne naročajo univerzitetni profesorji«. Kar seveda ne pomeni ne kapitulacije ne odpovedi kulturi, o čemer priča prav njegova zgodba.

Večina tega, kar je razglašeno za gentrifikacijo na pohodu, pa so zgolj šibke arhitekture, kjer nihče v procesu ni bil zahteven do sebe in odgovoren do javnosti.

Na drugi strani popoplavna obnova pomeni izjemno priložnost. Kolikor je voda prinesla gorja, lahko prihodnost prinese dobrega. Nov začetek, boljše temelje in spremembo paradigme. Pod pogojem, da bo prepoznana vodilna vloga arhitekturne stroke, saj govorimo o gradnji novih domov in naselij. S čimer se ne ukvarjajo hidrologi, gradbeniki in krajinski arhitekti, vsi bistveno bolj spretni in podjetni, a brez ustrezne kombinacije inženirskih, pravnih, humanističnih in kreativnih znanj, ki so za nalogo s tako težo neizogibna. Infrastruktura naj ostane tisto, kar pove latinski koren – podstruktura. Zato lahko samo upamo, da svet za obnovo (sestavljen pretežno iz inženirjev gradbene stroke – sic) po prvih ukrepih sanacije vodotokov, mostov in cest zdaj prepušča krmilo urbanistom in arhitektom. Ponovna naselitev prostora je namreč zelo resna stvar.

Ključno tako za popoplavno obnovo kot tudi stanovanjsko politiko je prostorsko načrtovanje, planiranje, urbanizem. Velika, a povsem neizkoriščena priložnost, nekaj, o čemer je filozof Franck Fischbach dejal, da je vsem neoliberalnim vladam skupno, da so opustile vse instance načrtovanja. Čas je, da si načrtovanje priborimo nazaj, zlasti če verjamemo v prihodnost. Vendar brez absurdne zbirokratiziranosti današnjih prostorskih načrtov (občin), ukrojenih po meri kulture neodločanja!

Spomnimo: Ljubljana je lepa, ker jo je risal Fabiani, pa odločilno Plečnik in kasneje Ravnikar, nazadnje Koželj. Mesto se je rojevalo na konici svinčnika. S krepko potezo, z debelimi flomastri, kot so jih v herojskih časih uporabljali urbanisti. Namreč, med prostorsko strategijo, ki ubesedi raven načel, in legalizmom pravnega akta, to je različnimi barvami prostorskega načrta, mora biti prostor tudi za oblikovanje prostora. Urban design je termin, ki se pojavlja v strokovni literaturi, izvajajo ga urbanisti in arhitekti. Da se mesto ali vas dobesedno narišeta in da naročnik ve, kaj na določenem zemljišču lahko zgradi. Pa ko se izkaže, da bi bilo pametno kaj spremeniti in prilagoditi spreminjajočim se zahtevam, da se to lahko zgodi hitro. Urbanizem pomeni dispozicijo programa v prostoru, upoštevaje vse omejitve. In pripravo zemljišč za bodočo gradnjo, dobesedno na zalogo.

Gospodarski učinki prenove

Danes imamo težave, saj faze oblikovanja prostora ni. Ni niti hitrih odločitev, podprtih z avtoriteto strokovnosti, ki bi se morala načrtno gojiti v neobstoječih javnih urbanističnih zavodih/agencijah, urbanistična praksa pa na ravni neobstoječih regij.

Tudi zato imamo pomanjkanje stanovanj. Pa zato, ker je odločanje o rabi prostora podrejeno že omenjeni fiksaciji, da je javni program pomembnejši od stanovanj. Tako imamo najlepša zemljišča namenjena izobraževanju, inštitutom in javni upravi. Posledično kot normalno sprejemamo, da se ob Murglah gradi nova veterinarska fakulteta namesto atrijskih hiš, ob Gradaščici center znanosti namesto stanovanj. Same izjemne lokacije za bivanje, dragocene in redke, ki se jim odpovedujemo na račun študentov in obiskovalcev. Njim bi bilo vseeno, če bi bili na območju železniške postaje ali BTC-ja, znanstvenicam, učiteljem in zaposlenim pa ni vseeno, če se morajo domov voziti v Smrjene, Vodice ali Dolsko. Narobe svet, pa kako potratno.

Še o eni priložnosti, prenovi stavbne dediščine, velikem projektu prihajajoče generacije. Zgrajenega je (skoraj) dovolj, zdaj gre za vzdrževanje, rekonstrukcijo, recikliranje, ponovno rabo. Pri hišah je tak pristop še dosti bolj smiseln kot drugod. To zahtevajo načela trajnosti, to priporoča Evropa, to je v skladu z zdravim razumom.

A tudi tukaj je potreben korak naprej. Poleg prenove spomenikov, ki se bolj ali manj uspešno izvaja, je bil na kongresu Gradimo Evropo leta 2021 predlagan koncept Rehab(il)itacija – prenova fonda individualnih hiš v Sloveniji. Zadeva tipske, tipične hiše, »transformatorje«, ki so kot bolezen načeli krajino. Z afirmativnim pristopom in razširitvijo pojma dediščine na vse grajeno je možno v enoten pogled vključiti kar 360.000 enodružinskih hiš, domov polovice prebivalcev Slovenije. V povprečju zgrajene leta 1973, slabo vzdrževane in pogosto v obupnem stanju, arhitekturno problematične, energetsko neprimerne, prevelike in slabo izkoriščene, so pogosto v hudo breme lastnikom, ki jih še ogreti ne zmorejo, kaj šele vzdrževati.

S spremenjeno optiko bi problem lahko postal velika priložnost. Idealno bi bilo večino fonda obravnavati kot en paket, a že 10.000 hiš, slabe tri odstotke, spremenjenih iz eno- v dvostanovanjske objekte, bi brez prevelikih naporov pomagalo vladi držati obljube o ciljih stanovanjske politike. Energetska sanacija bi znatno zmanjšala izpuste, česar v Bruslju ne bi spregledali, prenova bi objekte naredila bolj odporne na ujme, mladim (in starim) bi nova stanovanja ponujala kvalitetno bivanje v stiku z naravo, vrtovi možnost samooskrbe, strehe energetsko neodvisnost, velika kvadratura možnost dela na domu. Vsaka od teh prevelikih hiš bi lahko postala jedro mikroekonomije, pripomogla bi k decentralizaciji in enakomernejši poselitvi Slovenije, izboljšanju demografske slike in krepitvi skupnosti. Da o gospodarskem učinku »industrije prenove« z zavidljivo ekonomijo obsega na lokalna podjetja za načrtovanje in izvedbo sploh ne govorimo. Če je komu za gospodarstvo še mar, seveda. ●

Najlepša zemljišča imamo namenjena izobraževanju, inštitutom in javni upravi. Posledično kot normalno sprejemamo, da se ob Murglah gradi nova veterinarska fakulteta namesto atrijskih hiš, ob Gradaščici center znanosti namesto stanovanj. Same izjemne lokacije za bivanje, dragocene in redke, ki se jim odpovedujemo na račun študentov in obiskovalcev.