Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Svetniki Neaplja
Neapelj ima nenavadno zgodovino, najbrž nobeno mesto na svetu nima tako kozmopolitske, divje in nenavadne zgodbe. Morda tudi zato, ker se pod njim pretaka lava, ker je Vezuv na obzorju njegov najbolj nevaren in nepredvidljiv stražar. Neapeljčani imajo svo
Leta 1606 je Michelangelo Merisi da Caravaggio iz Rima pobegnil v Neapelj. Bil je eden najbolj slavnih, plačanih in razvpitih slikarjev tistega časa, a tako divji, da ga pred roko pravice nista mogla rešiti niti njegova vplivna pokrovitelja, kardinala Del Monte in Scipione Borghese. V rimskih arhivih so njegovi izpadi natančno popisani. Dvakrat je bil aretiran, ker je brez dovoljenja nosil meč, na sodišču se je moral zagovarjati, ker je pisal zelo žaljive pesmi o svojem slikarskem tekmecu Giovanniju Baglioneju, sodeloval je pri pretepih in nekoč se je ranil kar sam, ko je pijan padel po stopnicah in se nabodel na meč. Varuhe nočnega miru je obmetaval s kamni, ustrahoval je lastnico hiše, v kateri je živel. V ječi je končal, ker je napadel natakarja, ker mu ni želel povedati, katere artičoke na njegovem krožniku so pečene v maslu in katere v olju, zato mu jih je zalučal v glavo.
Nekoč je zaradi stave na dvoboj pozval svojega velikega sovražnika Ranuccia Tomassonija; ponoči sta se mečevala na teniškem igrišču francoskega ambasadorja v Rimu. Caravaggio je hotel nasprotnika raniti v nogo, a ga je zadel v trebuh. Tomassoni je izkrvavel in izdihnil.
Slikar je še tisti dan pobegnil iz Rima in se odpravil v divji Neapelj, največje mesto v Evropi, ki je bilo takrat špansko ozemlje, zato tam zakoni papeške države niso veljali. Na njegovo glavo je bila razpisana tiralica, tako imenovani bando capitale – vsakdo, ki bi ga ubil in v dokaz na sodišče prinesel njegovo odsekano glavo, bi prejel denarno nagrado. V izgnanstvu je vedno spal z nožem pod blazino.
Ni naključje, da so zadnja platna polna krvavih prizorov z odsekanimi glavami. Ni niti naključje, da je prav v Neaplju naslikal deškega Davida, ki v roki zmagoslavno drži zmaličeno glavo Goljata, ki spominja na njegov obraz – razmršeni črni lasje, goste obrvi, črna brada. Na sredini čela je rana, smrtonosni udarec kamna, ki mu ga je s fračo zadal mlad pastir. Kot tretje oko, kot krater Vezuva. To sliko je naslikal, preden je za vedno zapustil Neapelj, ko se je zdelo, da se bo lahko vrnil v Rim. A tja nikoli ni prišel.
Gotsko doživetje
Tiste noči, ko sem v hotelski sobi, ki je gledala na eno najbolj prometnih ulic Neaplja, do poznih ur brala biografijo Francine Prose o tem baročnem slikarju in končno zaspala, so se zgodile čudne stvari, ki so me nenadoma zbudile. Vrata sobe so se kar sama od sebe odprla in nekaj trenutkov zatem se je sam od sebe prižgal televizor. Na sporedu je bil … tenis.
Ko sem zaprla vrata in ugasnila televizor, se mi je zdelo, da to ni naključje, čeprav so bili razlogi za ta nočni nemir najbrž zelo racionalni – prepih in napačno nastavljena televizijska ura. A meni se je v polsnu vseeno zdelo, da je po glasni ulici, po kateri tudi ponoči avtomobili in vespe niso prenehali voziti, naravnost iz Španske četrti, kjer je nekoč živel in ni bila daleč stran, prišel duh Caravaggia. In odločila sem se, da se bom, ko bo spet posijalo vroče sonce, spogledala z vsemi njegovimi slikami, ki visijo po cerkvah in galerijah Neaplja. Da bi pomirila duhove. Bolj svoje kot njegove. Da bi me v svoj svet ujela lepota njegovih slik, ki jih bom za vedno nosila s sabo, kot je on nosil svoj nož, ki ga je skrival pod blazino.
Čudeži so eden od glavnih temperamentov Neaplja. Prebivalci tega mesta niso nujno katoliki, so pa vraževerni in verjamejo v magične stvari. Neapeljčani vam bodo prostodušno priznali, da morda ne verjamejo v boga, verjamejo pa v San Gennara oziroma svetega Januarija, ki je zavetnik mesta.
Trikrat na leto – 19. septembra, 16. decembra in prvo soboto v maju – se v neapeljski katedrali zbere ljudstvo, da bi znova videlo čudež, ki bi jih pomiril. Škof visoko dvigne relikviarij, v katerem je shranjena kri San Gennara, ki jo je pobožna Evzebija ujela v stekleničko, ko je bil leta 305 obglavljen in jo je, ko so ga pokopali, položila k njegovi glavi.
Strnjena temna kri se v dragoceni okrogli posodi, ki je kot nekakšno božje oko, pred očmi vznemirjene množice spremeni v živo rdečo tekočino in počasi valovi. Mesto, ki živi v strahu pred vročim Vezuvom, ki samo čaka na svoj trenutek in v katerem so potresi nekaj vsakdanjega, kjer je nekoč zaradi kuge in kolere umrlo na tisoče ljudi, bo San Gennaro znova rešil. Tako kot ga je rešil v 17. stoletju, ko je vulkan silovito izbruhnil, a je veter goreči smrtonosni pepel odnesel stran od mesta.
Srebrni in modri
San Gennaro je bil duhovnik, ki se je uprl Dioklecijanovemu preganjanju vernikov. Ko so ga vojaki končno ujeli, so ga mučili, da bi se odpovedal Kristusu, a je vse preživel – ko so ga vrgli v razbeljeno peč, se ga ogenj ni dotaknil, ko so ga mučili na natezalnici, so se po kratki molitvi njegovi sklepi znova pozdravili, ko so ga vrgli med zveri, so se mu, mirno kot golobice, medvedi in levi približali in mu legli v naročje, zato so ga morali umoriti. Odsekali so mu glavo.
San Gennaro je še danes povsod. Na ogled je njegova zakladnica, ki so jo napolnili nekdanji velikaši in romarji, polna je zlata in dragih kamnov. V neapeljski katedrali so njegovi doprsni kipi iz čistega srebra – srebrno sive podobe lepega svetega moža. V nekoč nevarni četrti Forcella, ki jo danes oblegajo turisti, je ulični umetnik Jorit Agoch na steno stare stavbe naslikal velikanski portret San Gennara – mladega lepega fanta s polnimi ustnicami in bleščeče temnimi očmi. Tako kot je Caravaggio modele za svoje posvetne slike našel na ulici in je devico Marijo upodobil po podobi lepe prostitutke, ga je tudi Jorit Agoch naslikal po podobi svojega prijatelja.
Neapelj ima še enega svetnika, ki se v modrem dresu z veličastno desetico in kodrastimi lasmi prav tako pojavlja povsod – staro mestno jedro je prepredeno z njegovimi grafiti, upodobljen je kot angel, kot junak, kot bog. Ko je Diego Maradona leta 1984 prispel v najbolj strastno, a takrat najbolj nevarno mesto v Evropi, saj je mafija po ulicah vsak dan kopičila trupla, se je zdelo, da sta ustvarjena drug za drugega. Najbolj revno mesto je kupilo najdražjega nogometaša, ki je provincialni nogometni klub povedel do državnega prvaka. Ko se je to zgodilo, je, kot lahko vidimo v dokumentarcu režiserja Asifa Kapadie, Neapelj ponorel. Praznovanje je trajalo več dni, mesto je klečalo pred junakom, na steni pokopališča se je znašel napis: Škoda, da ne veste, kaj ste zamudili. A kmalu je prišla mafija, prišel je kokain, ženske … Kot v kakšni Sofoklejevi tragediji je kralj začel izgubljati svojo dušo in vse je šlo le še navzdol. A kot vidimo v sodobnem Neaplju, je zgodba Diega Maradone zgodba o smrti in vstajenju.
Podoba o dobrotah
Ko je bil Caravaggio v izgnanstvu, je ves čas slikal. V Neaplju je našel nove mecene in zavetnike, mesto je bilo bogato pristanišče, navajeno ekscentrikov in nepredvidljivih ljudi, zato so ga sprejeli z vsem sijajem, z odličnimi plačili, s slavo. Njegova platna so bila tam še bolj ambiciozna, še bolj temačna, sence na njih so bile skoraj tridimenzionalne.
Prvo večje naročilo je bila velika oltarna slika za majhno osmerokotno cerkev Pio Monte della Misericordia, v kateri so duhovniki pomagali revnim, njen naslov je Sedem dejanj usmiljenja. Moral bi naslikati sedem slik, a je vsa svetopisemska usmiljenja – nahraniti lačne, napojiti žejne, obleči gole, prenočiti tiste brez doma, obiskovanje bolnikov, reševanje jetnikov in pokop mrličev – združil v eno podobo. Na platnu vidimo svetega Martina iz Toursa, ki je na pol pretrgal oblačilo, da bi ga podaril golemu beraču, romarja, ki mu krčmar ponudi prenočišče, dva moška, ki nosita mrliča, Samsona, ki pije vodo iz oslovske čeljusti, ostarelega Simona, ki je obsojen na smrt s stradanjem in ga njegova hči skrivaj hrani z mlekom iz svojih prsi. Nad vso to množico dobrih del, ki so ujeta v ozko neapeljsko ulico, lebdi neskončno lepa Marija z detetom in dvema angeloma, ki z vso nežnostjo opazujejo to človeško dobroto; eden od angelov s svojo roko, ki jo iz neba izteza v resničnost, blagoslavlja prizor. Zdi se, kot da gledamo gledališki oder, na katerem se odvija več prizorov hkrati. Naše oko potuje od enega osvetljenega obraza do drugega in ne more odvrniti pogleda od te mešanice resničnosti in fantazije, drame in svetega, ki se dogaja v dejanskem svetu.
To je bila najbolj drzna slika, ki jo je Neapelj kdaj videl, ki so jo videli tamkajšnji mlajši umetniki – Jusepe de Ribera, Battistello Caracciolo in Mattia Preti, nikoli več niso slikali tako kot prej.
Prav zdaj je v tej isti cerkvi na ogled tudi nekaj del belgijskega režiserja in umetnika Jana Fabra, ki je po oltarjih razstavil kipe golobov in src iz rdečih dragocenih koral, ki sicer žarijo, a so pred veličino Caravaggia skorajda zaprašena dela iz nekega vmesnega nezanimivega časa, saj je stari mojster veliko bolj moderen, predrzen, nenavaden.
Zeleni grič nad mestom
Cesta do palače oziroma muzeja Capodimonte na gozdnatem griču nad Neapljem je vijugasta. Avtobus počasi leze po hribu, dan je vroč in promet gost, zato vsakič, ko spelje s postaje, vonj po prežgani sklopki in avtomobilskih gumah zasolzi oči potnikov. Palača je veličastna in njena notranjost je prijetno hladna. Hladna je tudi blagajničarka, ki prodaja karte, ko pove, da so slavno sliko Caravaggia Bičanje Jezusa preselili v muzej Donnaregina sredi Neaplja in da slavna slika Judita ubija Holoferna, ki jo je Artemisia Gentileschi naslikala, ko ji je bilo komaj devetnajst let in je »doma« v tem muzeju, gostuje v Torinu. Tudi ta slikarka, ki so jo »odkrili« šele v prejšnjem stoletju, je nekaj časa živela v Neaplju. Rodila se je v Rimu. Njen oče je bil slikar, dober prijatelj Caravaggia, svojo hčer je, kar je bilo za tiste čase nenavadno, spodbujal, naj razvija svoj slikarski talent. Pri sedemnajstih jo je posilil njen učitelj, razvpiti ženskar in slikar Agostino Tassi, ki ji je kasneje obljubil, da se bo z njo poročil, a si je premislil, zato ga je njen oče postavil pred sodišče. Proces je bil krut, a ne zanj, ampak za Artemisio, ki so jo mučili, da bi povedala resnico. Ko so ji z mučilno napravo stiskali členke na prstih, je, kot pravijo sodni zapisi, pogledala Tassija in rekla: »To so prstani, ki si mi jih obljubil, to so obljube, ki si mi jih dal.«
Tassi je bil na koncu obsojen, a že čez nekaj mesecev oproščen. Sliko Judita ubija Holoferna je začela slikati kmalu po sojenju. Na njej Judita in njena služabnica opravita skoraj mesarski umor, nesrečni moški se skuša braniti, vendar ga močne roke služabnice stiskajo k tlom, da bi mu njena gospodarica z zavihanimi rokavi lažje prerezala vrat. Kri brizga po belih rjuhah.
Artemisia je rada upodabljala portrete mitoloških ali resničnih žensk, ki so jih razočarali, izdali ali prizadeli moški. Bila je drzna in neodvisna, kot so njena dela. Judite ni nikoli prodala, vedno jo je nosila s seboj, tudi ko se je preselila v Neapelj. Mislila je, da bo ostala le nekaj mesecev, a je v tem mestu tudi umrla in njena najbolj slavna slika je ostala z njo do konca.
V parku ob palači Capodimonte rastejo nenavadna drevesa. V zraku je visel vonj po eksotičnih cvetovih in veter je s seboj nosil prah peloda, leteča semena in glasove otrok kot v prvem prizoru Fellinijevega filma Amarcord. Panorama mesta pod mano se je raztezala vse do obzorja. Videla sem labirinte ozkih ulic, gotske cerkve, baročne palače, srednjeveške samostane, mavrsko rdeče hiše. Jate golobov so vzletale in se spuščale, kot da bi nekdo metal konfete.
Med drugo svetovno vojno so bili Nemci po kapitulaciji Italije neskončno kruti do ljudi. Hitler je zahteval, da mesto spremenijo v prah in pepel. Želel je, da se Neapelj spremeni v porušene Pompeje. Vladale so lakota in bolezni. Ko so nacisti zapuščali mesto, so postavili mine v pristaniške stavbe, ki so se rušile druga za drugo. V predmestje so preselili milijon in pol ljudi.
V Neaplju je našel nove mecene in zavetnike. Mesto je bilo bogato pristanišče, navajeno ekscentrikov in nepredvidljivih ljudi, zato so ga sprejeli z vsem sijajem, z odličnimi plačili, s slavo. Njegova platna so bila tam še bolj ambiciozna, še bolj temačna, sence na njih so bile skoraj tridimenzionalne.
Mesto kot inspiracija
Neaplju, kot v knjigi Street Fight in Naples piše Peter Robb, rečejo tudi Il cratere, velika skleda, saj naj bi tukaj pred mnogimi milijoni leti padel meteorit in ustvaril značilno obliko mesta – amfiteater, odprt proti morju. Ko je Homer v osmem stoletju pred našim štetjem ustvaril Odiseja, so Grki tukaj ustanovili svojo kolonijo, tako imenovano Magno Graecio – Veliko Grčijo. Naselbino, kjer je danes Neapelj, so poimenovali Partenope – po sireni, ki je, kot je napovedala Kirka, skupaj s sestrami s petjem skušala na dno oceana zapeljati Odiseja, ta pa se je rešil tako, da se je privezal na jambor, njegovi mornarji pa so si z voskom zamašili ušesa.
Sirene, ki so bile morska bitja s kremplji in krili, so bile doma v sinjem morju ob Capriju. Partenope, to čudovito mitološko bitje, je priletelo na ladjo in se spogledalo z Odisejem ter se zaljubilo in kmalu ji je postalo jasno, da ta ljubezen ni mogoča, zato je umrla od hrepenenja. Njeno truplo je požrlo brezno morja, a so jo morska bitja prinesla na kopno in jo položila na obalo, kjer je danes Neapelj.
Tako kot je bila sirena na pol ptič in na pol ženska, je tudi to mesto, ki so mu Grki rekli Neapolis, velika mešanica mitologije in realnosti. Ko je volkulja šele dojila Romula in Rema v gozdu, kjer je kasneje nastal Rim, je bil Neapelj že veliko mesto in tudi kasneje, ko so prišli Rimljani, so prebivalci ostali Grki – svobodni, trmasti in z vitalno pesimistično filozofijo, ki jo zazna, kot so verjeli stari modreci, in občuti vsak, ki razmišlja. Potem so začeli v to pristanišče prihajati in odhajati različni zavojevalci – Bizantinci, pirati, Francozi, Španci, Avstrijci, Napoleon …
Med drugo svetovno vojno so bili Nemci po kapitulaciji Italije tu neskončno kruti do ljudi. Hitler je zahteval, da mesto spremenijo v prah in pepel, želel je, da se Neapelj spremeni v porušene Pompeje. Vladale so lakota in bolezni. Ko so nacisti zapuščali mesto, so postavili mine v pristaniške stavbe, ki so se rušile druga za drugo; v predmestje so preselili milijon in pol ljudi.
Leta 1944 je izbruhnil še Vezuv, a San Gennaro je mesto znova rešil. Od takrat naprej je vulkan v aktivnem mirovanju, nihče ne ve, kdaj se bo zgodilo …
V Neaplju so živeli in ga oboževali vsi. Vergil, Petrarka, lord Byron, Wagner, Stendhal, Tomaž Akvinski, Sartre, ki se je v njem počutil čutno razpršen, kot je povedal svojim prijateljem. V Idiotu
Dostojevskega knez Miškin sanja o Neaplju in ga opisuje kot novi Jeruzalem, ki je tako lep, da lahko odreši svet. Goethe je pisal, da je v njem obiskoval šolo srečnega življenja, Leopardi, ki je v njem umrl, pa je dejal, da je zgolj podganje gnezdo. Boccaccio se je vse o življenju naučil v Neaplju, kjer je študiral pravo. Leta 1224 je Friderik II. namreč tu ustanovil prvo državno univerzo v Evropi. V tem mestu se je Boccaccio usodno zaljubil v nezakonsko hčer neapeljskega kralja Mario d'Aquino, a mu ljubezen ni bila naklonjena. Poznal je elito in berače, poslušal erotične zgodbe in anekdote, večerjal, plesal, ljubil, jadral … Ko beremo njegovo literaturo, je jasno, da ima rad možatost, a še bolj so mu všeč pametne ženske s svojimi strastnimi željami. Dekameron je res odsev njegovih let v tem pristanišču, poln je svobodomiselnosti, spontanosti in impulzivnosti.
Zadnja slika
Slika Bičanje Kristusa v muzeju Donnaregina je na ogled v veliki zatemnjeni sobani. Sedela sem na črnih usnjenih foteljih nekaj metrov stran od platna, in ker ni bilo veliko ljudi in sem bila včasih pred Caravaggiem čisto sama, se mi je za trenutek zdelo, da je to moja dnevna soba. Čeprav je slika kruta in žalostna, je svetloba Kristusovega na pol golega telesa, ki je še brez ran,
skoraj zaslepljujoča. Naslikan je v naravni velikosti, njegovo telo visi, saj ga odrivata dva zlobna mučitelja, eden ga drži za lase in drugi ga brca. Tretji čepi in iz vej spleta bič. Znova lahko slutimo sence neapeljskih ulic, na katere včasih pod posebnim kotom posije pas sončne svetlobe.
Leta 1607 je Caravaggio zapustil Neapelj in odplul na Malto. Med svoje vrste so ga sprejeli malteški vitezi, saj je upal, da mu bodo pomagali, da bo oproščen in se bo lahko vrnil v Rim. Dobil je mnogo slikarskih naročil in podarili so mu celo dva sužnja. A ni mogel iz svoje kože; pretepel se je z enim od starejših članov tega reda, zato so ga zaprli v ječo, od koder je čudežno pobegnil in odpotoval na Sicilijo. Tudi tam se ni počutil varnega, zato je bil leta 1609 spet v Neaplju.
V krčmi Cerriglio so ga neke noči napadli neznanci, morda malteški vitezi, morda kakšni drugi sovraž
niki. Pretepli so ga tako hudo, da so mu povsem izmaličili obraz in je bil skoraj neprepoznaven. Najbrž je to svojo podobo naslikal kot odsekano glavo Goljata z veliko rano sredi čela, ki je nastajala prav takrat.
Začel je ustvarjati svojo zadnje delo Mučeništvo svete Uršule. Tudi tega platna trenutno ni v Neaplju. Potuje. Prejšnji teden so v Nacionalni galeriji v Londonu odpri razstavo z naslovom Zadnji Caravaggio, ki je posvečena samo njej. Uršula je bila britanska princesa, ki je z 11.000 devicami odšla na romanje v Rim. Ko so se vračale, so jih blizu Kölna zajeli Huni in pobili. Hunski princ je prizanesel le Uršuli in jo zaprosil za roko, a jo je zavrnila, zato jo je ustrelil s puščico. Caravaggio je ujel prav ta trenutek, ko Uršula, ki je naslikana z belo kožo, kot da je že postala angel ali duh, kot da je ujeta med življenjem in smrtjo, mirno in začudeno opazuje puščico, ki ji je predrla srce; še stari princ
presenečeno strmi vanjo. Eden od treh opazovalcev na platnu je Caravaggio, edini človek, ki ima ob tem trenutku groze v bolečini spačen obraz; zdi se, da gleda lokostrelca, a njegov pogled strmi nekam ven iz slike. Tako kot vsa njegova platna ima tudi to v sebi nekaj filmskega, zgodbo, ki je napeto tekla, potem pa se je v trenutku ustavila.
***
Le dva meseca kasneje, ko je končal to sliko, je Caravaggio izvedel, da ga je papež pomilostil in da se lahko vrne v Rim. Z nekaj svojimi platni se je vkrcal na manjšo jadrnico, toda ko se je ustavila v pristanišču Palo, so ga španski vojaki aretirali, morda zato, ker so ga zamenjali s kom drugim, morda ga je znova ujela nasilna preteklost. Zadržali so ga toliko časa, da je ladja z njegovimi slikami odplula. Tekel je za njo in jo skušal dohiteti po kopnem. Žgalo ga je močno julijsko sonce. Rim je nestrpno čakal na vrnitev svojega velikega umetnika. A smrtna obsodba ga je končno dohitela. Umrl je sam, v majhnem obmorskem mestu Porto Ercole, morda zaradi malarije, morda zaradi vročine. Nekateri zgodovinarji celo trdijo, da je naredil samomor. Star je bil 38 let.
Umrl je ob morju. Zadnja leta je živel ob njem, a ga na njegovih slikah nikoli ne najdemo. Skoraj ni uporabljal modre barve, ni slikal valov, morskih obzorij, sončnih zahodov. A vendar lahko v zadnjih njegovih delih slutimo vonj po pristanišču in nemiru.
Ko sem gledala njegova platna, se je zdelo, da se raztezajo ven iz okvirja, na ulice Neaplja, med ljudi. Da lebdijo nad vulkanom, ki se kot velikan baha na horizontu. Zanimalo ga je življenje – tatovi, prostitutke, pijanci, branjevke, ki jih je upodabljal kot svetnike, romarje z umazanimi nogami, eterične device, krvave morilce. Zanikal je tradicijo in zaupal le svojim instinktom kot kakšna žival. Niti za eno potezo s čopičem si menda ni pripisoval zaslug, ampak je rekel, da je vse to delo narave. Slikal je sadje, ki ga je ravno začela napadati gniloba, slikal je nežna mlada telesa in staro utrujeno kožo, nežnost in nasilje. Ni bil le neznosno talentiran, ampak je tako veliko vedel o bolečini, lepoti, strahu in ranljivosti človeka. O čudežu življenja. ●
Varuhe nočnega miru je obmetaval s kamni, ustrahoval je lastnico hiše, v kateri je živel. V ječi je končal, ker je napadel natakarja, ker mu ni želel povedati, katere artičoke na njegovem krožniku so pečene v maslu in katere v olju, zato mu jih je zalučal v glavo.