Genocid brez konca

OBRANKO SOBAN

RENATA SALECL

NOVICA MIHAJLOVIĆ

BARBARA KRAMŽAR

ESAD BABAČIĆ

VESNA MILEK

troci v vojnah ne bi smeli umirati. Želim si, da bi jih med spopadi začasno dvignili pod nebo. Dokler vojna ne bi bila končana. Potem bi se lahko spet varno vrnili domov. In ko bi jih starši zaskrbljeno vprašali, kje so bili ves ta čas, bi jim deca radoživo odvrnila: »Igrali smo se z oblaki …«

Tako je v eni svojih zgodb, posvečenih večnemu boju svojega naroda za preživetje, nekoč zapisal palestinski pisatelj Hasan Kanafani, tudi sam žrtev izraelske soldateske. Natančneje Mosada. Umorjen je bil julija 1972 v Bejrutu. Podtaknjena bomba tistega tragičnega dne v avtomobilu ni raztrgala samo njega, ampak tudi sedemnajstletno nečakinjo Lamis, ki je le nekaj ur pred tem dobila obvestilo, da je sprejeta na medicinsko fakulteto. Uničeno je bilo torej še eno nedolžno, mlado palestinsko življenje.

V zdajšnjem brutalnem izraelskem obračunavanju z Gazo, ki traja že več kot pol leta, je bilo umorjenih najmanj petnajst tisoč palestinskih otrok. Ogromno jih je pohabljenih. Najmanj tisoč jih je brez ene ali več okončin. Zdravnik Mustafa Barguti pove pretresljivo zgodbo petletnega palestinskega dečka, ki je ostal brez obeh rok. Ko so mu oskrbeli rane in je prišel znova k sebi, je s solzami v očeh vprašal očeta: »Ali mi bodo rokice spet zrasle, ko bom velik?«

Izraelska vojska v Gazi načrtno uničuje vse, kar omogoča normalno življenje. Od 36 bolnišnic zdaj delujejo samo še tri. Od Al Šife, največje med njimi, so po strahovitem obleganju ostale zgolj osmojene stene in ruševine. V okolici bolnišnice so našli na stotine ustreljenih, iznakaženih in pohabljenih trupel. Mnoge so pomečkali kar z buldožerji, pravijo v Euro-Mediterranean Human Rights Monitorju, ki ima sedež v Ženevi.

Pokol, ki se je zgodil v bolnišnici, je eden najbolj krvavih v vsej palestinski zgodovini, pravijo v organizaciji. Bolnike so ubijali v bolniških posteljah. Ranjeni deček Rafik, ki je bil dva tedna brez hrane in zdravniške oskrbe, je spominjal na okostnjaka. Toda kljub grozljivim posnetkom in pričevanjem preživelih je nekdanji premier Naftali Bennett uničenje bolnišnice razglasil za »čudovit vojaški dosežek«. In dodal, da so bili v spopadih ubiti le hamasovci in noben civilist …

Uničenje v Gazi je apokaliptično. Že januarja so bombe porušile še zadnjo, dvanajsto univerzo v Gazi – Al Isra na jugu tega največjega zapora na svetu. Doslej je bilo tod uničenih 280 javnih šol in 65 šol, ki so jih upravljali in financirali Združeni narodi. Na zbombardiranih univerzah je pod ruševinami za vselej ostalo skoraj 4500 študentov. Umrlo je več kot sto univerzitetnih profesorjev, med njimi tudi nekaj svetovno znanih strokovnjakov, ki so predavali na mnogih tujih univerzah.

Na Gazo je doslej zgrmelo že za več kot 70.000 ton eksploziva. Skoraj polovico vseh bomb so Izraelu poslali Američani. Na vsakega Palestinca je v tej vojni v povprečju padlo približno trideset kilogramov razstreliva. Ves ta arzenal, ki je bil odvržen na Gazo, za dvakrat presega moč atomskih bom, ki sta uničili Hirošimo in Nagasaki.

Toda Gaze ne ubijajo le bombe. Nič manj uničujoče orožje je lakota. Brez hrane je že vsaj 700.000 ljudi. In potem so tu še bolezni. Zdravnik Mustafa Barguti svari, da za različnimi boleznimi trpi že najmanj milijon ljudi. Širijo se epidemije. Cepiv in zdravil ni. Ne za otroke in ne za odrasle. Izraelska vojska strogo omejuje vsakršno pomoč. Kaj je to, če ne skrbno načrtovani genocid?

Graça Machel, vdova južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele, je tragedijo v Gazi razglasila za moralni polom sveta. Ugledna humanitarka, ki je (kakšno naključje) rojena v provinci Gaza v Mozambiku, je leta 1996 za Združene narode pripravila poročilo z naslovom Vpliv oboroženih konfliktov na otroke. »Ko smo v palestinskih begunskih taboriščih gledali v zvedave otroške oči, smo jim obljubili, da bo njihovega trpljenja kmalu konec. Svet te obljube ni izpolnil. Še več. Palestinski otroci danes živijo v še bolj sovražnem svetu kot nekoč. Čutim se kriva za ta polom!«

Živimo v strašnem času genocidov, ki jim ni videti konca. Ta mesec se v Ruandi spominjajo tridesetletnice začetka grozljivega pokola Hutujcev nad Tutsiji, ki je odnesel skoraj milijon življenj. Prihodnje leto bo tridesetletnica morije v Srebrenici, ki je Aleksandar Vučić in Milorad Dodik ne priznavata za genocid. *

Tovrstno zanikanje ni pravzaprav nič novega. Čeprav so se trupla pobitih Tutsijev aprila 1994 množično kopičila na ulicah Kigalija, se je takratni ameriški predsednik Bill Clinton vztrajno izogibal besedi genocid. Življenja Afričanov so zanj štela manj kakor politično tveganje, če bi jih poskušali reševati. Enako so ravnali francoski vojaki, ki so v Kigaliju brž poskrbeli za tujce ter njihove pse in mačke, za Tutsije pa se niso zmenili. Z neznosno lahkostjo so jih prepustili hutujskim mačetam. Bill Clinton se je štiri leta po genocidu sicer opravičil za takratno strahopetnost, toda mrtvih s tem seveda ni mogel obuditi. Kanadski general Roméo Dallaire, poveljnik modrih čelad v Ruandi, je tovrstno sprenevedanje takrat jedrnato opisal z enim samim stavkom: »Predsednik Clinton preprosto ni hotel vedeti!« Popolnoma enako se svetovna politika obnaša danes. Vsi vidijo genocid v Gazi, toda zanj noče nihče vedeti. Ker bi bilo treba v tem primeru pač ukrepati proti Izraelu, kar pa bi bilo še posebej za ameriško politiko preveč tvegano početje. Ta neznosna nojevska slepota zato naravnost boli. Morda še posebej v nemškem primeru. Nemci imajo na vesti že dva grozljiva genocida, a kljub tovrstnim izkušnjam zdaj (ne)hote posredno sodelujejo še v tretjem. Lani je uradni Berlin denimo soglašal z mnenjem, da gre v ravnanju burmanskih oblasti z Rohingami za genocid, v palestinski zgodbi pa genocidno ravnanje Izraela preprosto zanika.

In ne le to. Nemčija je za ZDA druga največja dobaviteljica orožja Izraelu. V zadnjih petih letih je nakup nemškega orožja predstavljal tretjino vsega izraelskega uvoza, lani pa že kar 47 odstotkov. Vrednost orožarskih poslov, sklenjenih po letu 2003, znaša 3,3 milijarde evrov. In veliko nemškega orožja prav zdaj ubija Gazo.

Nemčija bi se morala resno zamisliti nad svojo podporo grobemu izraelskemu teptanju mednarodnega prava in tudi konvencije Združenih narodov o genocidu. Predvsem zaradi lastne zgodovine. Prejšnji teden, bilo je dvanajstega aprila, so se v Namibiji, v Hornkranzu, denimo spomnili žrtev nemškega pokola nad narodom Nama. To je bila uvertura v genocid nad narodoma Ovaherero in Nama v takratni nemški Jugozahodni Afriki, današnji Namibiji. Januarja letos je minilo natanko sto dvajset let od začetka divjaškega pohoda nemških kolonialnih čet. V štirih letih (1904–1908) so Nemci iztrebili dve tretjini naroda Ovaherero (65.000 ljudi) in 10.000 pripadnikov naroda Nama, polovico vsega prebivalstva.

Genocid v Namibiji je bil nekakšna nemška vaja za holokavst. Kontinuiteta je v obeh tragedijah namreč več kot očitna: sistematično uničevanje rasno manjvrednega naroda, koncept Lebensrauma, prisilno delo, koncentracijska taborišča. Eno najstrašnejših je bilo na Shark Islandu. In še ena podrobnost: Heinrich Göring, kolonialni upravnik takratne Jugozahodne Afrike, je bil oče Hermanna Göringa, zvestega Hitlerjevega pomočnika pri uničevanju Židov nekaj desetletij pozneje.

Leta 2015, po več letih trdih bojev, je Nemčija priznala, da je v takratnih masakrih v Namibiji šlo za genocid. A le po današnjih merilih in ne po takratnih normah. Uradni Berlin namreč trdi, da je konvencija OZN o genocidu začela veljati šele leta 1948 in je torej ni mogoče uporabljati za genocid na afriških tleh. Nekaj podobnega je trdil Eichmann na procesu v Jeruzalemu. Ravnal je zgolj po zakonih, ki so takrat veljali. Podobno zdaj pojasnjuje nemška vlada, ki pravi, da zločinov v Afriki ni mogoče ocenjevati skozi prizmo sodobnih pravnih standardov, ampak zgolj po pravilih takratne rasistične kolonialne ere. Na tovrstne nemške argumente so v Namibiji odgovorili, da so bili torej pripadniki narodov Ovaherero in Nama »zakonito uničeni kot necivilizirani divjaki«.

Podobna retorika vse bolj dobiva veljavo tudi v zdajšnjem načrtnem uničevanju Palestincev. Ti po izrazoslovju, ki je zdaj v rabi v izraelski kolonialni politiki, niso ljudje, ampak živali. Zato jih je pač treba pokončati. Kot manjvredna in škodljiva bitja. In Staatsräson uradnega Berlina takšno izraelsko ravnanje celo zagovarja. Toda evropska politika, otovorjena z mučnim nahrbtnikom svojih kolonialnih zločinov in tudi holokavsta, pri tovrstnem zatiskanju oči (že spet) pozablja, da je zanikanje genocida vselej zadnje poglavje genocida samega. ●

Zanikanje ni nič novega.