Če ne bi upal, me ne bi bilo več
ŠE NAJBOLJE GA POZNAMO KOT FRONTMANA SKUPINE NUDE, A JE VELIKO VEČ KOT TO. ALBUM Q, KI BO IZŠEL JESENI, JE Z IZJEMNIMI GLASBENIKI USTVARJAL KAR TRI LETA IN POL. NAPOVEDUJE GA PRVA SKLADBA SONCE, KI NAM ŽE KAŽE DRUGAČNEGA BOŠTJANA. V ZADNJIH LETIH JE UTRPEL VELIKO IZGUB, A SE JE PREBIL SKOZNJE IN NA DRUGI STRANI POKUKAL VEN MOČNEJŠI. VSEMU NAVKLJUB POLN UPANJA, ŽIVLJENJSKE MOČI IN TUDI LJUBEZNI.
Doma je bil obkrožen z glasbo, pravi. Teta je bila učiteljica klavirja, harmonike in glasbe na pedagoški šoli, stara mama je igrala klavir, očetova družina je vedno prepevala, kadar so se zbrali, saj so s pesmijo obujali spomine na domačijo. Polno plošč in kaset je imel, starši so prepoznali navdušenje nad glasbo ter ga spodbujali pri raziskovanju. »Vedno je igral radio, imeli smo klavir, oče mi je kupil še kitaro. Moji starši so bili malce starejši in niso bili strogi. Že brez tega sem zelo dobro razumel, kaj je prav in kaj narobe, saj so mi privzgojili visoka moralna načela,« pravi Boštjan Dermol.
»Imel sem zlate starše in veselo otroštvo, umirjeno, polno igre, svobode, ves čas smo bili zunaj, igrali nogomet in košarko, se vozili s kolesi, se igrali v naravi in šli ob mraku domov.«
MLAD NA ODRU
Prvič je stal na odru, ko je imel komaj tri leta. »Z lokalnimi gledališkimi skupinami smo za krajevne skupnosti ob proslavah nastopali v predstavah, recitirali in peli. V osnovni šoli sem že pel v pevskem zboru. Zborovsko petje je zame od nekdaj nekaj najlepšega, ta velikanski korpus ljudi, v katerem mora vsak znati svoje in skupaj ustvarijo nekaj neverjetnega. Veliko smo se družili, tako sem usvojil znanja, ki jih samostojno ne razviješ na enak način.« V srednji šoli je z bratrancem na star snemalnik snemal skladbe, pel, igrala sta klavir, flavto in kitaro ter pisala svoje pesmi. »Navdihovali so me vsi, od Brucea Springsteena do Beatlov,
Elvisa in gospela. Ko iščeš svoj glasbeni izraz, je najpomembnejše, da je iskren in resničen. Po navadi se čarovnija zgodi, ko odmisliš, kako boš glasbo ustvarjal, in se ji samo prepustiš. Takrat, kar ustvarjaš, samo kanaliziraš, dogaja se na drugih, višjih ravneh.« Veliko lažje je peti svoja besedila, takrat se iskrenost bolj izrazi. »Ko danes poslušam prve skladbe, se mi zdijo naivno otroške, a sem navdušen, ker v njih čutim neskončno iskrenost. To je tisto, kar bi morali ljudje zasledovati vse življenje. Sčasoma nas napadejo vse vrste informacij, s pomočjo katerih zgradimo nov vrednostni sistem in začnemo preveč razmišljati. Ko se začne to prerazmišljanje, se iskrenost izgublja.«
TEŽA PREPOZNAVNOSTI
Najbolje ga poznamo kot frontmana skupine Nude, a hitro opozori, da so imeli le eno željo – ustvarjati glasbo. »Ne, da bi bili face. V tistih letih je pač veliko bolj zanimiv fant s kitaro kot fant brez kitare,« se namuzne. »Bili smo družba prijateljev, ki je poslušala enako glasbo. Našli smo glasbeni izraz, vse ostalo je prišlo spontano in nepričakovano. Nismo bili pripravljeni na prepoznavnost, uspeh ni bil naš cilj. Do takrat, ko smo ugotovili, kaj se nam je pravzaprav zgodilo, je bilo že predaleč.« Vse skupaj se je začelo v občutljivih najstniških letih. »Imeli smo drugačne pogoje kot danes, ko ima vsak svoj računalnik, snema doma in objavi. Mi smo bili analogna bitja, inštrumente smo se morali naučiti igrati brez zunanje pomoči producentov in
»Vednosmopazili, kakoseobnašamo, nanekinačinNE MOREŠVEČBITI TO,KARSI.Kotbi bil24urnadanv službi.Nemorešsi privoščitibititrapast kotdrugimladi.«
svetovalcev. Pri drugi plošči smo to imeli, a izgubo anonimnosti je težko preboleti. Zame je bilo morda še najtežje, frontmen je najbolj izpostavljen in ne moreš več nikamor, ne da bi te prepoznali.« To je hkrati lahko dobro in slabo, v obeh primerih ekstremno. »Komur greš na živce, mu greš zelo. Če je to človek, ki ima delovno mesto, od katerega si v danem trenutku odvisen, je lahko zelo težko. Preprosto smo nehali hoditi na dopust v domače kraje, vedno smo pazili, kako se obnašamo, na neki način ne moreš več biti to, kar si. Kot bi bil 24 ur na dan v službi. Ne moreš si privoščiti biti trapast, tako kot drugi mladi.« Hkrati je bilo lažje, da ni bilo mobilnih telefonov in družabnih omrežij, priznava, a so se našli na prehodu, ko se je že začelo neprijazno komentiranje. »Veliko je bilo tiskanih medijev, osredotočenih na glasbo, tam so imeli 'pljuvalnike'. Oboževalci enih skupin so se spravili na oboževalce drugih. Mi smo vse svoje 'pljuvalce' povabili na srečanje, da vidimo, kdo nas tako močno sovraži. Na koncu smo bili z vsemi prijatelji.«
UMETNOSTI VDIHNEMO ŽIVLJENJE
Od nastanka skupine je minilo enaintrideset let, danes je prepoznavnost nekaj, s čimer zna živeti. »Bolje je, mirneje. V domačem Celju me vsi poznajo, a dobro je, da mi ni treba več na dva meseca menjati stacionarne telefonske številke. Če te danes kdo na ulici prepozna, se lahko pogovoriš, včasih so kar kričali. Postalo je precejšen vdor v zasebnost, da smo to kar na silo malo ustavili. Določene reči morajo ostati intimne, namesto da tvojo iskrenost na intervjuju nekdo zlorabi za ekskluzivo.« Dobra plat njegovega ustvarjanja je, da svoj inštrument ves čas nosi s seboj. To je sicer blagoslov in prekletstvo hkrati. »Vokalisti se ves čas poslušamo, kako govorimo, kakšna sta dikcija in ton, kako dihamo.« Si doma kdaj prepeva? »Ves čas! Včasih zjutraj slišim komad, ki mi ne gre iz glave, naj mi gre še tako na živce. Odvisno od razpoloženja, saj imam rad klasično glasbo, ki jo veliko poslušam. Glasba me mora nagovoriti, saj je to tudi energija. Posnetek ali notni zapis je statičen in vedno enak, mi se spre
minjamo. Enako velja za poezijo. Če hočeš umetnost res užiti, jo moraš vzeti večkrat v roke, saj ji ti daješ kontekst.« V svoji drugi zbirki poezije Trilogija je izdal pesnitve, ki so nastale med letoma 2015 in 2022, izbiral je med več kot dvesto pesmimi. »Spoznanja na takšni poti so pomembnejša kot album ali zbirka. Šteje, kar doživiš, kako notranje zrasteš, saj je kot terapija, po tem si drugačen.« V svoji poeziji je delil marsikaj zelo intimnega in se zazrl globoko vase. »Na neki način je bila to komunikacija s tistimi, ki so mi blizu. Ostanki dialogov. Ne moreš se vedno pogovoriti, ker nimaš te priložnosti. Včasih ni pravi trenutek, vsebina ni slišana, ton je narobe razumljen. Včasih je globoka čustva med najbližjimi zelo težko izraziti. Nekateri ljudje so potrebovali dialog z mano, da bi šli lahko naprej.«
ŠTEJEJO TRENUTKI
Vse to je sledilo velikim izgubam v njegovem življenju. Najprej mu je zaradi raka umrla žena, pozneje je izgubil še ljubljenega očeta. »Izgubam se je nemogoče izogniti, nekatere udarijo prej, druge pozneje. Saj sprejmeš to kot biološko dejstvo, a brutalnost izgube in vesoljska krivičnost, ko veš, da si dobri ljudje tega ne zaslužijo, sta grozni. Vendar nas vse to čaka. Koliko je trpljenja pri tem, koliko je časa in prostora za slovo, nihče ne določa sam. To je v drugih rokah.« Ob tem se ni soočil z lastno minljivostjo, pravi, saj je to nekaj, na kar se lahko opomnimo vsak dan. »Ker imam večjo družino, se dogajajo bolezni in odhodi. Seveda se sprašuješ, ali je bolje, da se pripraviš in je šok manjši, a je to po moji izkušnji nemogoče. To so opomniki, kako živeti. Naučil sem se, da stvari ne smejo ostati odprte, da moraš razčistiti. Dokler imaš človeka tu, se pogovori z njim, ker kdo ve, ali je to zadnja priložnost. Lahko se zgodi kadarkoli, s komerkoli. Naučil sem se do človeka obnašati tako, kot da nama je dan ta trenutek. Če bi se minljivosti res zavedali ves čas, bi se drug do drugega drugače obnašali. 'Te pokličem, bova videla naslednji teden!' Kolikokrat smo to rekli, a se nismo videli nikoli več. Lahko te s tem popade tudi občutek krivde, sploh če si se izogibal srečanju, ga prelagal, potem je nenadoma zmanjkalo časa,« resno razmišlja. »Najtežje je najti upanje, čeprav pravijo,
da umre zadnje. Najprej se poskušaš prebiti skozi eno uro, pozneje skozi en dan. Z zelo malimi koraki, ker prav vse izgubi smisel. Nič ni več vredno. Morda gre za čustveno otopelost, a počutiš se kot ravna črta.« Nadaljevati ni lahko. »Tvoj svet se konča, na to se ne moreš pripraviti. Lahko bi kar obupal. Ljudje smo različni, ne vem, kaj je težje: trenutek, ki ti spremeni življenje, ali dolgotrajna agonija, ko te oseba potrebuje, zanjo moraš biti močan in ne smeš pokazati kančka omahovanja, biti moraš kot steber. Štirinajstmesečno trpljenje, bolečina in brezizhodnost ubijejo nekaj v tebi. Raztrgajo ti srce.«
STRAH PRED ŽALOSTJO
Ljudje se bojijo žalosti, ne želijo je blizu, težko se soočijo z njo in z žalujočimi. To je izkusil na lastni koži. »Umaknejo se in ti pustijo žalovati, a imam občutek, da se ne znajo obnašati. Okorni so, ne upajo se šaliti, zasmejati, vse je nenaravno, s tem greš žalujočemu še bolj na živce. Četudi si bolan, si še vedno isti človek. Četudi žaluješ, si še vedno ti.« Zato se ne obotavlja in najde nasvet za tiste, ki ne vedo, kako ravnati. »Če nekdo od bližnjih žaluje, samo bodite na voljo in poslušajte. Bistveno lažje je žalovati v dvoje, ko imaš občutek, da nisi čisto sam. Potrebuješ samo nekoga, ki ga lahko pokličeš ali si z njim v tišini. Žalovanje je težka reč. Ljudje se mu izogibajo, ker se moraš soočiti z neprijetnostmi v sebi, se globlje zazreti vase, se preizprašati za naprej in nazaj. To mučno delo zahteva kopanje po sebi, takrat najdeš marsikaj neprijetnega. Ljudje bežimo od razmišljanja, živimo na
»Najprej se poskušaš prebiti skozi eno uro, pozneje skozi en dan. Z zelo malimi koraki, kerpravvseizgubi smisel.NIČNIVEČ VREDNO.POČUTIŠ SEKOTRAVNA ČRTA.«
avtopilotu, dokler te neko dejstvo ne šokira in ustavi. Pogledaš nazaj in si rečeš: 'Ojej, kakšna godlja.'« Tudi njega je doletel streznitveni moment, ko je veliko stvari delal narobe in se spraševal, zakaj se tega ni zavedal. »Predajamo se inerciji, drvimo po avtocesti komolčenja in grebenja za materialnim, dokler ne udarimo ob zid. Zgodi se nekaj, na kar nimaš vpliva, potem je treba v 'rudnik'. Vrednostni sistem začneš postavljati na novo, izprašuješ se o vsem: je treba, je pomembno, delam prav? Naporno je, ampak osvobajajoče, saj ugotoviš, koliko balasta nosiš s seboj.« Prav tako se je spremenil njegov odnos do materialnih stvari. »Ta želja 'imeti nekaj' je v resnici odveč. Večine reči ne potrebujemo. Koliko nepomembnosti ostane za človekom! Njega že zdavnaj ni več, tu pa je še milijon njegovih stvari. Pohlepni sužnji materiala smo in nabiramo si vedno več.« Zaradi vseh teh spoznanj je danes drugačen, kot je bil pred desetimi leti. »Na splošno sem veliko bolj razmišljujoč. Več razmišljam, manj govorim,« se namuzne.
OTROCI POTREBUJEJO VREDNOTE IN SVOBODO
Brodenje skozi izgubo je lažje in težje, če imaš otroka, doda. »Imaš nekoga, za kogar si odgovoren, hkrati moraš tudi njemu pomagati žalovati, je tvoj sogovornik, čeprav ni. Bližina je pomembna, saj nas rešuje.« S trinajstletno Lorelei imata čudovito vez, od nekdaj si je želel hčerke in priznava, da je energija med njima zagotovo drugačna, kot bi bila s sinom. Z njo se pogovarja kot z odraslo osebo in ni strog oče, pravi. »Vesel otrok je, sočutna, ljubeča deklica.
Zelo dobro se razumeva. Odnos med očetom in otrokom je dvosmeren. Samo enkrat v življenju sem se zadrl, da je zmrznila, še to samo, ker bi jo drugače povozil avto. Zakaj bi na kogarkoli kričal? Otroci prav tako razumejo normalno, lepo besedo. Moj argument ni s kričanjem prav nič okrepljen,« izpostavi in doda: »Otroke podcenjujejo, a že v neverbalni fazi razumejo veliko več kot mislimo. Pozneje imajo radi malo svobode in zaupanja, marsikatero lekcijo morajo usvojiti sami. Lahko preprečim kakršnokoli zlo, a učimo se samo iz lastnih napak. Otroke moramo opremiti. Največ, kar lahko narediš, je, da jim daš temeljna načela, vrednote, kaj je prav in kaj narobe, jih naučiš spoštljivosti. Svoje naredita še socializacija in znanje, nato ti mali ljudje ravnajo po svojih preferencah in željah. Ničesar jim ne moreš vsiliti.« Malce pomisli in doda: »Če bi se vsi zavedali, da sobivamo z drugimi živimi bitji, da je življenje izmenjava energije, bi bili bistveno boljša družba.«
»DOKLERSIŽIV, MORAŠUPATI. Sicernobenastvar nimasmisla.Vsebi morašnajtimočin vero,dagrešlahko naprej.«
UPANJE OSTAJA
To je tudi tisto, kar želi, da bo ljudem dal njegov novi album. Upanje. »Eklektičen je, zelo čustveno izpoveden, precej globok, lirično zahtevnejši. Veliko metafor, zgodb in življenja je na tem njem. Veliko ljubezni in srca.« Prvi single Sonce govori o izgubi in upanju. »Kaj ostane, kadar greš večnosti naproti, je retorično vprašanje, na katerega sem ponudil odgovor: sonce. Ljudje, ki so bili tvoje sonce in jih ni več, a bodo vedno s teboj. Zaradi sonca je vse življenje na tej Zemlji sploh mogoče. Nekaterih sonc nekoč ni več, življenje gre naprej, a upanje ostaja. Čeprav ni iste toplote, kot smo jo čutili tedaj, ko so bili z nami.« Si drzne upati, da ga nekje nekoč še čaka ljubezen? »Dokler si živ, moraš upati. Sicer nobena stvar nima smisla. Če se vdaš, je bolje, da mineš. Če ne bi upal, me ne bi bilo več. V sebi moraš najti moč in vero, da lahko greš naprej.« Zaveda se, da so velike ljubezni neponovljive. »Ne smeš iskati tega, kar si imel, ker tega nikoli več ne bo. Enkratno je in neponovljivo. Lahko iščeš približke ali si daš prosto pot. Vsakega človeka moraš sprejeti z dobrim in slabim, nihče ni popoln, ljudje se spreminjamo. Življenje in svet sta živa. Spremembe so naša stalnica in nikoli niso izguba časa,« optimistično zaključi.