Otroških sanj nisem izpolnila
Z IZJEMNIM TALENTOM IN STRASTJO TER SKLADBAMI TI SI SE BAL, KLETKA ŽELJA, SONCE IN LUNA, NOREC, MEJA V GLAVI IDR. JE POMEMBNO SOOBLIKOVALA NAŠO GLASBENO SCENO DO LETA 2010, KO JE ODŠLA NA ŠTUDIJ V MILANO. PO TEM JE LE ŠE REDKO STOPILA NA KONCERTNI ODER. A OB 25. OBLETNICI IZIDA ALBUMA KAR NE PIŠE SE JE ODLOČILA PRIPRAVITI BUTIČNO KONCERTNO TURNEJO S PEŠČICO EKSKLUZIVNIH KONCERTOV, PREMIERNO BO 10. MAJA V AVDITORIJU PORTOROŽ, NA KATERIH BO IZVAJALA SVOJE NAJVEČJE USPEŠNICE IN PREDSTAVILA NOVO, ŠE NEIZDANO GLASBO IZ ZADNJEGA USTVARJALNEGA OBDOBJA. DA GRE ZA PRECEJŠNJO SPREMEMBO, NAKAZUJE NEDAVNO IZDANI BOUTIQUE 99. VKLJUČUJE NAMREČ REINTERPRETACIJE PESMI, KI SO POMEMBNO ZAZNAMOVALE LETO 1999. BARUCA SE JE LOTILA USPEŠNIC SIDDHARTA SKUPINE SIDDHARTA, KO HODIŠ NAD OBLAKI ZASEDBE DAN D IN ČAS JE, DA NAJDEM TE PEVCA MITJE, TER ZANJE POSNELA TUDI TRIPTIH VIZUALIZACIJ. KONČNO JE PRIŠLA NAZAJ TJA, KAMOR SODI! Kako je biti po dolgem času spet malo bolj v središču pozornosti?
V redu, ker sem se pripravila na to, da bom spet bolj na voljo novinarjem in bom nekaj časa posvetila promocijskim obveznostim! (smeh) Zelo me veseli, da so prvi odzivi na izdane skladbe lepi, da je občinstvo pesmi lepo sprejelo, moji občutki ob vsem tem so pozitivni in prijetni.
Morda obžalujete, da se niste na sceno vrnili že prej?
Ne, žal mi ni ničesar, ker sem vsa ta leta potrebovala. Potrebovala sem tako čas zase kot za stvari, ki jih sicer razvijam še na drugih ustvarjalnih področjih. V Milanu sem najprej končala študij menedžmenta uprizoritvenih umetnosti, potem sem tam sodelovala še z nekim festivalom in kolebala med tem, da ostanem kar tam ali se vrnem domov. Ampak ker sem pogrešala partnerja, ki takrat ni odšel z mano v Italijo, in družino, sem se odločila za vrnitev. Potem smo leta 2013 s prijatelji v Trstu ustanovili podjetje, ki se ukvarja z založništvom in produkcijo za italijanski, zdaj po novem tudi francoski trg. V to stvar je šla nato večina mojega časa in energije. Tam je naša baza, kjer imamo studio in se dogajajo naše produkcije. In smo kar zaposleni. Še vedno je moje področje delovanja ves čas povezano z glasbo, le da se je lotevamo širše in je oder zamenjal studio. Pisala sem skladbe za druge izvajalce, sinhronizirala tudi kar lepo število risank. Zdaj sem razpeta med Trstom in Notranjsko, kjer živim. Seveda mi je všeč, da se zdaj 'vračam' tudi na oder, kar je pravzaprav posledica moje prve ljubezni, studijskega ustvarjanja glasbe. (nasmešek)
Če vas je javnost leta 1999 spoznala prek lahkotnejših popevk, je bil v nadaljevanju vaš glasbeni izraz bistveno bolj energičen, rekli smo vam slovenska Skin, pevka slovitih Angležev Skunk Anansie, z bendom ste na koncertih res brezkompromisno žgali. V aktualnih pesmih vas lahko poslušamo v najnežnejši različici, s katero ste vmes sem ter tja že navdušili. Pravilno sklepamo, da vam je zadnje desetletje življenja prineslo predvsem umiritev?
(Smeh) Najprej hvala za navezavo s Skunk Anansie, to namreč res drži, pevko
Skin sem nekoč prav častila. Mnogi so mislili, da se zgledujem po zasedbi Evanescence, vendar so bili Skunk Anansie moj največji navdih. Zdaj sem morda nekoliko razširila obzorja, čeprav me tovrstna glasbe še vedno močno premakne. Predvsem sem se zelo umirila. Veliko več sem sama, precej bolj se oziram vase kot nekoč, kar se izraža tudi v izbiri glasbe, ki jo poslušam. Ogromno časa preživim v tišini, da lahko slišim svoje misli. Aktualna glasba zagotovo odseva to spremembo. Verjetno je to čisto naravna posledica življenja, saj se vsi ljudje z leti malo umirimo. In zdaj bolj kot udarnost iščem harmonijo, ravnovesje.
Ste bili nekoč tudi bolj jezni, če malo pomislite za nazaj?
Ne bi rekla. Ker v besedilih nikoli ni bilo nasilja. Je pa bila del mene ves čas intenzivnost! (smeh) Vedno sem bila zelo glasna, verjetno sem morala dati to iz sebe, izkričati vse na odru. Prej kot jezi bi vse skupaj pripisala želji po ženski emancipaciji. Morda se mi je zdelo, da moram biti glasna, da sem lahko slišana. Da moram povzdigniti glas, ko se s čim ne strinjam.
Premierni koncert v Avditoriju 10. maja bo nekaj posebnega že zaradi najsodobnejšega tehničnega pristopa k predvajanju glasbe, po dvorani boste postavili kar 44 zvočnikov in tako poskušali ustvariti poglobljeno in realistično zvočno izkušnjo, zvok bo namreč do poslušalcev prihajal z vseh koncev dvorane. Za kaj gre?
Drži, ta tehnologija je čisto nova, zato je to tudi za nas prav poseben izziv, veliko stvari smo se morali naučiti in se tudi v glasbi prilagoditi. To je v resnici že stalnica moje kariere. Vedno so nas zanimali predvsem izzivi. Takšnega koncerta v Sloveniji še ni bilo. Bomo videli, kakšni bodo odzivi poslušalcev.
Sodobni tempo in pričakovanja ljudi nas silita v to, da moramo biti skoraj ves čas stoodstotni. Pri glasbenem udejstvovanju prihaja do zanimivega pojava, ko moraš biti v ustvarjalnem procesu zelo zazrt vase, tankočuten, introvertiran, ko svoje delo potem predstavljaš na odru, pa se pričakuje ekstravertirano, samozavestno razdajanje in zabavanje občinstva. Gre za zelo ločeni polji, kako krmarite med njima?
Sprijaznila sem se s tem, da zabavljač pač nisem. Spoznala sem, v čem sem močna in katere so moje pomanjkljivosti. Pri tem seveda prav pridejo vsa leta zorenja, a ko se enkrat malo bolje spoznaš in sprejmeš, ko si priznaš, na katerih področjih se počutiš dobro, na katerih ne, je vse precej lažje. Ker preprosto nehaš riniti tja, kjer se ne počutiš v redu. Če nisem zabavljač, morajo biti moji koncerti pač drugačni, morda nekoliko bolj umetniško obarvani, če se lahko tako izrazim, ker je to bližje mojim značajskim lastnostim.
Katere so vaše močne plati in kje imate pomanjkljivosti?
Zdi se mi, da te v Sloveniji to, da nisi zabavljač, kar tepe. Veliko pričakovanj gre namreč v to smer. Tudi ko sem na kakšni prireditvi kot gostja, se mi je večkrat primerilo, da so mi rekli: »O, Lara, saj boš potem tudi malo zapela, kajne?« Vedno jim rečem: »Paaa, ne, ne bom!« Ker to res ni moje področje, jaz ne morem kar vzeti kitare v roke in poskrbeti za žur. Iskreno občudujem tiste, ki to znajo in zmorejo, jaz nisem ena od njih. Fascinantno se mi zdi, da lahko nekdo spravi vse ljudi na noge že samo z nekaj frazami. Jaz tega žal ne znam. (smeh) Pozitivna lastnost je, da vedno poskušam biti čim bolj profesionalna, natančna, pripravljena, ljudje lahko računajo name. Zdi se mi, da je to v poslu, kjer je ogromno timskega dela, kar cenjena lastnost.
Lahko v luči tega vašega samospoznanja torej sklepamo, da vas na naših pevskih festivalih ne bomo več videli?
V karieri sem imela pravzaprav samo eno takšno leto, to je bilo 1999, ko sem bila na Melodijah morja in sonca, na Slovenski popevki in na Emi, skratka, nastopila sem na vseh naših festivalih. In konec leta sem bila tako izčrpana, da sem si rekla, da tega zagotovo ne bom več počela. Toliko energije in osredotočenosti je šlo v te nastope in predstavitev samo treh pesmi, da sem prepričana, da bi lahko namesto tega naredila celo ploščo. Dejstvo je, da mi je to takrat prineslo širšo prepoznavnost. A sem spoznala, da energijo raje usmerjam v ustvarjanje in pisanje pesmi kot v predstavitve na festivalih, in se odločila, da tega ne bom več počela. Tudi sicer se bistveno bolje počutim v studiu kot na odru. Če lahko izbiram, se bom vedno odločila za ustvarjanje, ne za predstavljanje.
So se z leti kaj spremenila vaša prostočasna zanimanja?
Tudi. Novost je, da zelo rada pečem. Če sem se še pred petimi leti skoraj izogibala kuhinji, sem v zadnjih letih odkrila veselje do slaščičarstva. (smeh) Predvsem v zimskih mesecih, ko sem več doma, rada eksperimentiram z različnimi, tudi presnimi sladicami. Ostalo je z mano že od prej, filmi, knjige, predvsem pa dolgi sprehodi v naravi.
No, ravno v tem kontekstu me preseneča vaša selitev na Notranjsko. Je bučanje valov preglasilo šumenje neskončnih krošenj dreves globokih notranjskih gozdov? Ali si vse skupaj predstavljam preveč romantično?
(Smeh) Selitev je bila kar dramatična, življenje tu je precej drugačno od Primorskega, a mi zelo ustreza. Imam namreč trenutke, ko sem rada sama, želim imeti mir, tu je ritem življenja nekoliko počasnejši. V resnici zaradi dela itak polovico časa preživim v Trstu, kar pomeni, da vseeno ostajam v tesnem stiku z morjem.
Če se spomnite male Lare iz otroštva, kako zadovoljni ste s svojim vmesnim časom v tekmi z življenjem?
Zelo sem zadovoljna. V življenju sem sprejela nekaj težkih odločitev, ki so mi dolgoročno prinesle zelo veliko, a svojih otroških sanj nisem izpolnila. Želela sem si namreč postati bodisi arhitekta bodisi odvetnica. (smeh) A ker v prostem času sestavim ogromno pohištva, dekoriram in se zavzeto ukvarjam z notranjim oblikovanjem prostorov, je moj arhitekturni jaz po svoje zadovoljen. Za razliko od advokature. Ampak menim, da je ta del mene pomenil bolj željo postaviti se na stran šibkejših in se boriti proti krivicam. Verjetno se je iz tega vzgiba zgodila tudi moja kariera glasnega petja, ki simbolizira kričanje proti vsemu, kar ni prav. Ta del mene še vedno obstaja. Verjetno ne bom nikoli advokat, lahko pa pojem. Tem mi, kot na žalost kaže, zlepa ne bo zmanjkalo.