Velj­ko Vla­i­sa­vlje­vić

Otro­ci iz epru­ve­te iz Ma­ri­bo­ra

Vecer - - FRONT PAGE - Glo­ri­ja Lo­ren­ci

Le­tos ima 25 let pr­vi otrok, ki je bil spo­čet v la­bo­ra­to­ri­ju Od­del­ka za re­pro­duk­tiv­no me­di­ci­no in gi­ne­ko­lo­ško en­do­kri­no­lo­gi­jo ma­ri­bor­ske bol­ni­šni­ce, ki ta­krat še ni ime­la "pri­pon­ke" UKC. Otrok IVF, In vi­tro Fer­ti­li­za­ti­on. Bolj po­lju­dno: otrok, spo­čet v po­stop­ku oplo­di­tve zu­naj te­le­sa. Te­o­re­tič­no bi se lah­ko zgo­di­lo, da bi se tu­di sam zna­šel z ena­kim pro­ble­mom kot nje­go­vi star­ši pred is­tim zdrav­ni­kom: prof. dr. Velj­kom Vla­i­sa­vlje­vićem. Ver­je­tno se to ne bo zgo­di­lo, kaj­ti prav v tem te­dnu zdrav­nik, ki je po­ma­gal do otrok več ti­soč star­šem s te­ža­vo ne­plo­dno­sti, pra­zni še za­dnje pre­da­le svo­je skro­mne pi­sar­ne, od pr­ve­ga no­vem­bra se vpi­su­je med upo­ko­je­ne. Brez sti­ska ro­ke ali vsaj vlju­dno­stne za­hva­le vr­ha kli­ni­ke, se je pa usta­no­va po­tru­di­la, da mu je ta­koj uki­ni­la ele­k­tron­ski na­slov, še pre­den je lah­ko ob­ve­stil ko­le­ge po sve­tu. "Greš in te več ni," se za­sme­ji. Brez za­gre­nje­no­sti, me pre­pri­ču­je, kaj­ti to ni po­te­za, ki bi si jo pri­slu­žil v ka­kšnem kon­flik­tu, to je ta čas, ta­ko pač zdaj de­lu­je na­ša druž­ba, v ka­te­ri je od­hod v po­koj le še hla­dna teh­nič­na zgod­ba. Ne­koč mor­da bo­mo ce­lo osvo­ji­li evrop­ske nor­me rav­nanj z lju­dmi, a to še ni ta čas, za­to gre­mo ra­je k dru­gim zgod­bam.

Za na­mi ni no­be­ne­ga

De­li­mo uso­do raz­vi­te­ga sve­ta, tu­di pri nas ima vsak še­sti par te­ža­ve z ne­plo­dno­stjo. Po Evro­pi ho­di oko­li 5 mi­li­jo­nov lju­di, spo­če­tih z oplo­di­tvi­jo z bi­o­me­di­cin­sko po­mo­čjo (OBMP), v ma­ri­bor­skem cen­tru se je le­ta 2012 - ko je me­sto na kon­gre­su ESHRE, naj­ve­čje­ga stro­kov­ne­ga zdru­že­nja re­pro­duk­tiv­ne me­di­ci­ne na sve­tu, go­sti­lo naj­ve­čje evrop­ske stro­kov­nja­ke - ro­dil 5000. otrok, spo­čet z re­pro­duk­tiv­no me­di­ci­no. Za­kaj to­li­ko ne­plo­dno­sti? Vz­ro­kov je več, a da­leč pred vse­mi je od­la­ga­nje pr­ve no­seč­no­sti v ka­snej­ša le­ta, bliž­ja tri­de­se­tim kot dvaj­se­tim, ko spo­sob­nost za­no­si­tve upa­da. Te­žav z ne­plo­dno­stjo ne bo manj, kve­čje­mu več.

"Ker bo­do žen­ske ro­je­va­le še ka­sne­je. Za­to se v ne­ka­te­rih znan­stve­nih oko­ljih raz­vi­ja tu­di nov pri­stop v kro­gu me­tod zu­naj­te­le­sne oplo­di­tve. Da bi na­mreč žen­ske v ob­do­bju, ko so naj­bolj ro­dne, ko ima­jo naj­bolj kva­li­te­tne jajč­ne ce­li­ce, sle­dnje za­mr­zni­li in bi jih ta­ko ka­sne­je, ko bi se od­lo­či­le za star­še­v­stvo, ime­le na vo­ljo. Kaj­ti na­ra­va je žen­skam pod­ta­kni­la svo­je­vr­stno ome­ji­tev: že ro­di­jo se z vse­mi jajč­ni­mi ce­li­ca­mi in to­li­ko, kot je sta­ra žen­ska, so sta­re tu­di nje­ne jajč­ne ce­li­ce. Med nji­mi je z le­ti vse manj ta­kšnih, ki so kro­mo­som­sko pri­mer­ne; na­ra­va jih od­stra­ni ta­ko, da se ne ugnez­di­jo v ma­ter­ni­ci, za­to žen­ska ne mo­re za­no­si­ti.

Ko smo v na­šem cen­tru za­če­nja­li IVF, je bi­la pov­preč­na sta­rost ob pr­vi no­seč­no­sti 24 let, zdaj se je po­ma­kni­la na sko­raj 30 let. Ver­je­tnost, da spoč­neš otro­ka, je po­memb­no zmanj­ša­na, in če ga zač­neš še­le ta­krat na­čr­to­va­ti, za dru­ge­ga otro­ka prak­tič­no več ni ča­sa. Za­mr­zo­va­nje jajč­nih ce­lic v ob­do­bju, ko je žen­ska naj­bolj ro­dna, je za­go­to­vo zgod­ba, s ka­te­ro se bo druž­ba v ne­kaj le­tih mo­ra­la so­o­či­ti in o njej raz­pra­vlja­ti."

Z mo­ški­mi spol­ni­mi ce­li­ca­mi je dru­ga pe­sem. Na­sta­ja­jo spro­ti in so zme­raj bi­o­lo­ško mla­de. To­da prav to­li­ko kot je ne­plo­dnih žensk, je ne­plo­dnih mo­ških in

Bo­do po­šilj­ke iz sper­mal­nih bank kon­tro­li­ra­li po­štar­ji?

ve­li­ko se go­vo­ri o ne­ga­tiv­nih vpli­vih oko­lja na plo­dnost, o hor­mon­skih mo­til­cih.

"Hor­mon­ski mo­til­ci, ki jih je iz­je­mno tež­ko do­ka­za­ti, in šte­vil­ne dru­ge stva­ri vpli­va­jo na ka­ko­vost sper­me. Po­tem se zgod­bi se­šte­je­ta: ima­mo slab­šo ka­ko­vost sper­me, slab­šo spo­sob­nost za­no­si­tve in te­ža­va je tu. Kar pa se mi zdi pri zdra­vlje­nju mo­ške ne­plo­dno­sti pri nas za­res ve­lik pro­blem, je ne­ver­je­tno dej­stvo, da zdrav­ni­kov za zdra­vlje­nje mo­ške ne­plo­dno­sti v Slo­ve­ni­ji ni­ma­mo. Ni­ma­mo an­dro­lo­gov, spe­ci­a­li­stov za re­pro­duk­tiv­no zdrav­je mo­ških. Za vzo­rec nas je iz sta­rih ča­sov, za na­mi pa ni no­be­ne­ga. Ni­ma­mo ni­ti sis­te­ma za iz­o­bra­že­va­nje teh zdrav­ni­kov in že dol­go brez­u­spe­šno opo­zar­jam, da bi se konč­no že mo­ra­li uskla­di­ti z evrop­ski­mi pra­vi­li iz­o­bra­že­va­nja, s stan­dar­di in tu­di pra­vi­ca­mi pa­ci­en­tov. Ne mo­re­mo se iti svo­je zgod­be in si bi­ti všeč, češ, saj smo ven­dar uspe­šni."

Ne­ha­li so jih šte­ti

V Evro­pi je oko­li 1800 cen­trov, ki se ukvar­ja­jo z re­pro­duk­tiv­no me­di­ci­no, v Slo­ve­ni­ji so tri­je. V Ma­ri­bo­ru, Lju­blja­ni in Po­stoj­ni. Ma­ri­bor­ski cen­ter se že le­ta na evrop­ski le­stvi­ci ESHRE uvr­šča med ze­lo zna­ne. V pu­bli­ka­ci­ji ESHRE so ga le­ta 2012 pred­sta­vi­li kot "IVF-zvez­do vzho­dne Evro­pe". Kaj ga lo­či od dve­sto­te­ga, ti­so­če­ga na le­stvi­ci? Do­sto­pnost, re­zul­ta­ti? "Ne gle­dam na cen­tre v lu­či kon­ku­renč­no­sti, kdo je slab­ši, kdo bolj­ši, ker je to ze­lo tež­ko ovre­dno­ti­ti. Kar da­je ne­ke­mu cen­tru vi­so­ko me­sto v evrop­skem pro­sto­ru, je nje­go­va med­na­ro­dna pre­po­znav­nost na osno­vi znan­stve­nih član­kov iz svo­je pra­kse, ki jih ob­ja­vi v tu­ji stro­kov­ni li­te­ra­tu­ri in so na vo­ljo med­na­ro­dni jav­no­sti, da jih oce­ni. Zna­nost je mer­lji­va, ob­sta­ja me­ra. Od­preš Pu­bMed, ba­zo

po­dat­kov znan­stve­nih ob­jav, in na­tanč­no veš, ko­li­ko je kdo težak, ko­li­ko­krat je kdo ci­ti­ran. V sve­tu so znan­stve­ni na­zi­vi pri­do­blje­ni na osno­vi znan­stve­nih ob­jav, pri nas so so­ci­al­na, do­go­vor­na ka­te­go­ri­ja."

Ko so v Ma­ri­bo­ru za­če­li OBMP, so bi­li tre­tji cen­ter v ta­kra­tni Ju­go­sla­vi­ji. V ti­stem ča­su si štel vsa­ke­ga otro­ka, ki se je ro­dil z bi­o­me­di­cin­sko po­mo­čjo, raz­la­ga naš so­go­vor­nik, ča­so­pi­si so pi­sa­li o njih. Na­en­krat jih je bi­lo to­li­ko, da je šte­tje iz­gu­bi­lo smi­sel. "Vsi smo bi­li fa­sci­ni­ra­ni nad teh­no­lo­gi­jo zu­naj­te­le­sne oplo­di­tve, pre­vze­ti, da je ne­kaj ta­ke­ga sploh

V vsa­kem ra­zre­du je vsaj en otrok, spo­čet v la­bo­ra­to­ri­ju

mo­go­če. Spo­mnim se svo­jih še­fov, ko sem za­če­njal. 'Če iz te­ga kdaj na­sta­ne otrok, si dam jaj­ca od­re­za­ti,' sem po­slu­šal. Zdaj se mi zdi­jo to ze­lo ve­se­li spo­mi­ni. Po tem je pri­šlo de­se­tle­tje, ko smo bi­li oča­ra­ni od te­ga, kaj vse lah­ko zdra­vi­mo. Mo­ško ne­plo­dnost, de­ni­mo, po me­to­di ISCI. Da lah­ko mo­ški do­bi otro­ka, če­tu­di je pre­bo­lel kar­ci­nom, da pri­pe­lje­mo do oplo­di­tve z mi­kro­ki­rur­škim vno­som se­men­či­ce v jajč­no ce­li­co. Da je do­volj sa­mo ne­kaj sper­mi­jev v se­men­ski te­ko­či­ni in jih lah­ko 'ulo­vi­mo', da lah­ko se­men­či­co izo­li­ra­mo tu­di iz tki­va te­sti­sa. Tu se je za­čel hi­ter vzpon na­še­ga cen­tra; bi­li smo 70. cen­ter na sve­tu, ki je imel kli­nič­no ro­je­ne­ga otro­ka po me­to­di IFV, in le­ta 1995 11. cen­ter na sve­tu, ki je imel uspe­šno no­seč­nost po me­to­di ISCI."

Ta­krat, pra­vi Velj­ko Vla­i­sa­vlje­vić, so se za­če­li za Maribor za­ni­ma­ti tu­ji stro­kov­nja­ki. Ali lah­ko vi­di­jo, ka­ko cen­ter de­la. V pr­vi šte­vil­ki re­vi­je Hu­man Re­pro­duc­ti­on Upda­te, da­nes vo­dil­ne re­vi­je o gi­ne­ko­lo­gi­ji, sta s prof. dr. Bo­ru­tom Ko­va­či­čem, ki vo­di la­bo­ra­to­rij za re­pro­duk­tiv­no bi­o­lo­gi­jo, ob­ja­vi­la od­mev­ne iz­sled­ke o za­mr­zo­va­nju za­rod­kov, vi­tri­fi­ka­ci­ji, ki je zdaj glav­ni na­čin za­mr­zo­va­nja tu­di v tu­ji­ni. "Pri­šli so gle­dat, kaj de­la­ta Ko­va­čič in oni dru­gi, ki ima ne­iz­go­vor­ljiv pri­i­mek za tuj­ce, in mi smo bi­li se­ve­da ze­lo po­no­sni. Iz Nor­ve­ške, Šved­ske, An­gli­je ... To so bi­li stro­kov­nja­ki, ki so ka­sne­je po­sta­li vo­dil­ni lju­dje ESHRE, evrop­ske fe­de­ra­ci­je za hu­ma­no re­pro­duk­ci­jo, in so nas tu­di po­va­bi­li k nje­ne­mu na­sta­ja­nju in vo­de­nju."

De­se­tle­tje pa­ci­en­ta

Re­če, da je ve­so­lje zme­raj de­la­lo zanj, da je v po­kli­cu do­se­gel vse, kar je kdaj že­lel, in da ni ve­čje sre­če. 1974. je di­plo­mi­ral na Me­di­cin­ski fa­kul­te­ti v Lju­blja­ni in se še is­to le­to za­po­slil v ma­ri­bor­ski bol­ni­šni­ci. Opra­vil spe­ci­a­li­stič­ni iz­pit iz gi­ne­ko­lo­gi­je in po­ro­dni­štva na lju­bljan­ski gi­ne­ko­lo­ški kli­ni­ki. Dok­to­rat iz an­dro­lo­gi­je v Za­gre­bu.

"Pro­fe­sor Drob­njak, eden od pi­o­nir­jev hr­va­ške re­pro­duk­cij­ske me­di­ci­ne, ki je bil tu­di v ti­mu za pr­ve­ga otro­ka, ro­je­ne­ga z IVF v Ju­go­sla­vi­ji 1983. le­ta, mi je de­jal: ' Ti v Ma­ri­bo­ru boš imel pa dru­ge­ga.' Ta­krat je bil že ze­lo bo­lan in bil sem nje­gov za­dnji dok­to­rand. Dal mi je pri­lo­žnost za dok­to­rat iz an­dro­lo­gi­je po tem, ko so mi v do­ma­či bol­ni­šni­ci že tri­krat za­vr­ni­li pro­šnjo za dok­tor­ski štu­dij, in ta­ko slab dok­to­rat tu­di ni mo­gel bi­ti, ker sem do­bil po­va­bi­lo na uro­lo­ško kli­ni­ko New York, kjer sem ga v treh pre­da­va­njih pred­sta­vil. Iz te­ga je iz­šlo mo­je dru­gač­no gle­da­nje na svet: da ni tre­ba obu­pa­ti, če ti do­ma ne da­jo ve­lja­ve, ker svet je ve­lik, da se je tre­ba zme­raj pri­mer­ja­ti z naj­bolj­ši­mi - in se tu­di smo: z Lon­do­nom, Pa­ri­zom, Bru­sljem, Ber­li­nom ... Za­to sem mla­dim spe­ci­a­li­zan­tom z ve­se­ljem pi­sal in še bom pi­sal pri­po­ro­či­la za naj­bolj­še kli­ni­ke na sve­tu, v ka­te­rih so mo­ji znan­ci in pri­ja­te­lji. In ni lep­še­ga kot od sve­tov­nih av­to­ri­tet sli­ša­ti, naj po­šljem še ka­kšne­ga ta­ko do­bre­ga. Mla­di so raz­lič­ni, eni ho­di­jo v služ­bo, dru­gi opra­vlja­jo po­klic. In sle­dnjim ni tež­ko pri­ti prej v služ­bo, ni jim tež­ko ne osta­ti ne na­re­di­ti ne­kaj pre­ko no­či do ju­tri­šnje­ga dne. Med bi­va­njem v Av­stra­li­ji, kjer so bi­li ze­lo od­pr­ti za de­li­tev zna­nja, sem se te­ga rav­na­nja nav­zel tu­di jaz. Za­to smo tu­di po­ma­ga­li iz­o­bra­zi­ti stro­kov­nja­ke enaj­stih cen­trov re­pro­duk­tiv­ne me­di­ci­ne v na­ši oko­li­ci."

V Evro­pi je ve­či­na cen­trov za zdra­vlje­nje ne­plo­dno­sti za­seb- nih, jav­nih je v 27 evrop­skih dr­ža­vah, za­je­tih v raz­i­ska­vo, ki jo opra­vlja­jo prav v ma­ri­bor­skem cen­tru, sa­mo 29 od­stot­kov. 50 od­stot­kov je cer­ti­fi­ci­ra­nih. V Slo­ve­ni­ji po za­ko­nu ni mo­go­če ime­ti za­seb­ne­ga.

"Si­tu­a­ci­ja je ta­kšna, da v na­ših treh cen­trih opra­vi­mo le­tno oko­li 4000 ci­klov OBMP s sve­ži­mi za­rod­ki in še ka­kšnih 1200 ci­klov z od­mr­znje­ni­mi. Oko­li 1900 ci­klov na­re­di naš ma­ri­bor­ski od­de­lek in bi v sve­tu ve­ljal za enor­mno ve­li­ke­ga. S ka­drom pa je ta­ko osi­ro­ma­šen, da ni za po­ve­da­ti, in to tu­di po­me­ni, da so pa­ci­ent­ke skro­mno obrav­na­va­ne. Ni mo­žno­sti iz­bi­re zdrav­ni­ka, ni mo­žno­sti upo­šte­va­nja in­di­vi­du­al­nih zah­tev, nih­če ne ana­li­zi­ra nji­ho­ve­ga za­do­volj­stva, kar je v tu­ji­ni pov­sem pri­ča­ko­va­no. Če smo bi­li pr­vih de­set let osre­do­to­če­ni na teh­ni­ko, po­tem na teh­no­lo­gi­jo, zdra­vi­la in no­ve teh­ni­ke zdra­vlje­nja, je če­tr­to de­se­tle­tje ra­zvo­ja OBMP de­se­tle­tje pa­ci­en­ta. Ne v flo­sku­lah, am­pak ima re­snič­no pra­vi­co ve­de­ti, kam gre, kaj bo do­bil, ka­kšen re­zul­tat lah­ko pri­ča­ku­je, mo­ra ime­ti mo­žnost po­ve­da­ti, kaj mu ni všeč, in to je tre­ba tu­di upo­šte­va­ti."

Naj­bolj iz­o­bra­že­ni pa­ci­en­ti

Vse me­to­de zdra­vlje­nja ne­plo­dno­sti, ki so se po­ja­vi­le v sve­tu, so bi­le ze­lo hi­tro na dnev­nem re­du tu­di v Ma­ri­bo­ru. Naj je šlo za in­se­mi­na­ci­jo, zu­naj­te­le­sno oplo­di­tev po kla­sič­nem po­stop­ku, oplo­di­tev z mi­kro­ki­rur­škim

vno­som se­men­či­ce v ci­to­plaz­mo jajč­ne ce­li­ce, oplo­di­tev s sper­mi­jem iz se­men­ske te­ko­či­ne ali iz tki­va mod, oplo­di­tev jajč­nih ce­lic, ki do­zo­ri­jo v na­rav­nem ci­klu­su ali zu­naj te­le­sa, za­mr­zo­va­nje za­rod­kov, zdra­vlje­nje mo­tenj v de­lo­va­nju jajč­ni­kov ... Zdaj so v ve­lja­vi po­stop­ki z mi­lej­šo sti­mu­la­ci­jo zo­re­nja jajč­nih ce­lic in vra­ča­njem sa­mo ene­ga za­rod­ka v ma­ter­ni­co, da bi bi­lo čim bolj po­dob­no na­rav­ne­mu spo­če­tju. Kje je ver­je­tna pri­ho­dnost re­pro­duk­tiv­ne me­di­ci­ne?

"Teh­no­lo­gi­je in teh­ni­ke so že stan­dar­di­zi­ra­ne. Zdra­vi­la še ne, so re­la­tiv­no dra­ga, del se jih še ve­dno do­bi­va z ek­s­trak­ci­jo iz uri­na žensk v me­no­pa­v­zi in ta urin zbi­ra­jo od Ar­gen­ti­ne do In­di­je - ta bo­do kma­lu pri­do­blje­na iz­ključ­no le z gen­sko teh­no­lo­gi­jo. V re­pro­duk­tiv­ni me­di­ci­ni bo ra­zvoj go­to­vo šel v smer, ka­ko pre­po­zna­ti ti­ste za­rod­ke, ki ima­jo naj­ve­čjo mo­žnost za ugnez­di­tev v ma­ter­ni­ci, to­rej bo tre­ba raz­i­ska­ti nji­ho­vo gen­sko sli­ko. Da­nes je to še pre­dra­go, pre­več kom­pli­ci­ra­no in ne­pri­mer­no za ru­tin­sko ra­bo."

V am­bu­lan­te za zdra­vlje­nje ne­plo­dno­sti da­nes vsto­pa in­ter­ne­tna ge­ne­ra­ci­ja. Iz­re­dno mo­ti­vi­ra­na, ker je že­lja po otro­ku eno naj­moč­nej­ših ču­stev, in za­to tu­di iz­re­dno po­u­če­na. Ve­li­ko ko­mu­ni­ci­ra­jo med se­boj pre­ko sple­tnih fo­ru­mov, žal, pra­vi naš so­go­vor­nik, se na njih zvr­sti tu­di ve­li­ko na­pač­nih na­sve­tov. "Ni pa red­ka si­tu­a­ci­ja, da pri­de­jo z naj­no­vej­šo stro­kov­no li­te­ra­tu­ro, z naj­no­vej­ši­mi po­dat­ki, kaj je no­ve­ga pri zdra­vlje­nju ne­plo­dno­sti."

V ma­ri­bor­ski cen­ter pri­ha­ja tu­di ve­li­ko pa­rov iz tu­ji­ne. "Mo­ji ko­le­gi v tu­ji­ni ni­so ni­ko­li prav do­bro ra­zu­me­li, ka­ko to, da je za do­ma­če pa­ci­en­te ča­kal­na do­ba šest me­se­cev, za tuj­ce pa dve le­ti, če­prav so sa­mo­plač­ni­ki. Za­to, ker smo ime­li zme­raj lo­če­ne ča­kal­ne se­zna­me, ele­k­tron­sko vo­de­ne in jav­no do­sto­pne." Tu­di na­ši pa­ri, ki ima­jo te­ža­ve z ne­plo­dno­stjo, od­ha­ja­jo v tu­ji­no na stro­ške zdra­vstve­ne za­va­ro­val­ni­ce, po­seb­no ko gre za do­nor­ske pro­gra­me, ker je za­nje pri nas ze­lo dol­ga ča­kal­na

Pri nas sploh ni­ma­mo zdrav­ni­kov za zdra­vlje­nje mo­ške ne­plo­dno­sti

do­ba. V Evro­pi na sploh pa se čez­mej­na mi­gra­ci­ja pa­ci­en­tov s te­ža­va­mi z ne­plo­dno­stjo usta­vi pri šte­vil­ki od 30 do 50 ti­soč.

Li­ce­mer­stvo in spre­ne­ve­da­nje

Uvo­za iz sper­mal­nih bank na­ša dr­ža­va ne do­vo­lju­je. Slo­ven­ci smo ze­lo ve­li­ko­du­šni da­ro­val­ci kr­vi in ko­stne­ga mo­zga, ni­ka­kor pa ne da­ro­val­ci spol­nih ce­lic. "Mi­slim, da je ze­lo tež­ka od­lo­či­tev, da bi da­ro­va­li spol­no ce­li­co, to je dru­ga­če kot da­ro­va­ti ko­stni mo­zeg. Ustva­riš bi­tje in zme­raj bo ne­ki črv v te­bi vr­tal, kaj se z njim do­ga­ja. Ze­lo mo­raš bi­ti pre­pri­čan, da to res ho­češ. In če­tu­di gre za ze­lo al­tru­i­stič­no de­ja­nje, ano­ni­mno, ti na ne­ki na­čin obre­me­niš svo­jo dru­ži­no, otro­ke. Za­to se mi zdi do­ber skan­di­na­vski sis­tem, kjer si v ve­či­ni sper­mal­nih bank znan in ne ano­ni­mni da­ja­lec. Do­pu­stiš mo­žnost, da te otrok, ki je bil spo­čet s tvo­jim se­me­nom, obi­šče, spo­zna, ni­maš pa do nje­ga no­be­nih ob­ve­zno­sti. Mi­slim, da je ta na­čin bolj po­šten do otrok. Kaj pa Maribor? V ta­ko majh­nem me­stu, kjer je ve­či­na sreč­na, da osta­ne v njem ce­lo ži­vlje­nje, je oplo­je­va­nje s spol­ni­mi ce­li­ca­mi do­ma­čih do­na­tor­jev lah­ko tve­ga­no. V vsa­kem šol­skem ra­zre­du ima­te vsaj ene­ga učen­ca, ki je bil spo­čet s po­stop­ki bi­o­me­di­cin­ske po­mo­či in lah­ko bi se zgo­di­le tra­gič­ne zgod­be. Za­to mi­slim, da je bo­lje do­na­tor­ski pro­gram po­gle­da­ti šir­še. Pri nas je pre­po­ve­dan uvoz iz sper­mal­nih bank, kar se mi zdi na­va­dna hi­po­kri­zi­ja. No, le­tos me je usta­vil di­rek­tor skan­di­na­vske sper­mal­ne ban­ke, ki po­zna mo­je raz­mi­šlja­nje, in mi re­kel: ' Zdaj pa ni več pro­ble­mov, zdaj lah­ko tu­di k vam iz­va­ža­mo.' Ne­mo­go­če, sem de­jal, po­znam za­ko­no­da­jo in prav nič se ni spre­me­ni­la. Ja, se je na­sme­jal, am­pak kdo nam pre­po­ve­du­je, da to na­re­di­mo po in­ter­ne­tu? In mi je ra­zlo­žil, ka­ko po­te­ka­jo stva­ri. Ja­sno, go­spa ku­pi test za ovu­la­ci­jo v le­kar­ni; pr­vi dan ovu­la­ci­je pre­ko sple­ta na­ro­či mo­ške spol­ne ce­li­ce, pla­ča oko­li 70 evrov, v enem dne­vu do dveh ji ga do­sta­vi­jo in pro­blem je re­šen, ker je ovu­la­cij­sko 'okno' od­pr­to tri dni. Rav­no vče­raj sem na se­stan­ku dr­žav­ne ko­mi­si­je za OBMP de­jal, ka­ko ne­u­mno se pre­tvar­ja­mo, da te­ga ni. Če gre za se­me, ki je pre­ver­je­no po vseh evrop­skih nor­mah, za­kaj ga to­rej ne uva­ža­mo in ima­mo kon­tro­lo nad njim stro­kov­nja­ki, ne pa po­štar­ji. Tre­ba se je spri­ja­zni­ti s sve­tom, ki se raz­vi­ja. Lju­dje, ki išče­jo po­moč za­ra­di ne­plo­dno­sti, ni­so kot starč­ki, ki pri­ha­ja­jo v bol­ni­šni­co za­ra­di oste­o­po­ro­ze, am­pak so to lju­dje, ki ve­do o mo­der­nih teh­no­lo­gi­jah več kot ve­či­na ko­le­gov, vključ­no z ma­no.

Ena­ko spre­ne­ve­da­nje se gre­mo pri sam­skih žen­skah ali lez­bič­nih pa­rih, ki si že­li­jo otro­ka. Hva­la bo­gu, Evro­pa je da­nes od­pr­ta in lah­ko gre­do v Bel­gi­jo pa še v ka­kšno dru­go dr­ža­vo in jim po­ma­ga­jo za­no­si­ti; pa ni­ti ta­ko ze­lo drago ni. Mi se pa de­la­mo, da te­ga ne vi­di­mo, nas ne bri­ga in nam je laž­je, da se nam kot druž­bi s tem ni tre­ba ukvar­ja­ti. Naj­laž­je je pač bi­ti ne­pre­klic­no pro­ti, ker po­tem ni­maš no­be­nih pro­ble­mov, ni­si pred ni­ka­kr­šno di­le­mo in te ne za­ni­ma­jo te­ža­ve ti­ste­ga, ki bi po­tre­bo­val ta­kšno po­moč."

Prof. dr. Velj­ko Vla­i­sa­vlje­vić

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.