Do­ma­ča v kro­gu

Ve­ro­ni­ka Do­mjan pred tek­mo vse­lej na­gne vr­ček pi­va

Vecer - - ŠPORT - UROŠ GRAMC

"Le­pa je, ne? Ču­do­vi­ta!" si kar sa­ma od­go­vo­ri Ve­ro­ni­ka Do­mjan, 18-le­tna me­tal­ka di­s­ka, ko do­ma v Za­vr­ču po­lo­ži na mi­zo naj­ve­čji uspeh, sre­br­no ko­laj­no s sve­tov­ne­ga pr­ven­stva za sta­rej­še mla­din­ke. Na Šved­skem je že tre­tjič po­dr­la slo­ven­ski član­ski re­kord (56,63 m), od lan­ske­ga pr­ve­ga nje­no ki­lo­gram tež­ko orod­je le­ti tri me­tre dlje.

"Od pr­ve­ga me­ta sem ime­la ko­laj­no. Naj­prej zla­to, v pe­ti se­ri­ji pa me je Cla­u­di­ne Vi­ta pre­hi­te­la za cen­ti­me­ter, na­to je vr­gla še 57,47 me­tra. Ve­de­la sem, da bo bor­ba med na­ma, ker sva pr­vi na sve­tov­ni le­stvi­ci, a ona ima oseb­ni re­kord prek 62 me­trov," je Ha­lo­žan­ka tu­di s sre­brom za­do­volj­na. To­da ne pov­sem, v se­bi ima ti­sti šam­pi­on­ski lah­ko-bi-bi­lo-še-bolj­še. "Po­ča­si grem, ko­rak za ko­ra­kom. Ra­da se pre­ma­gu­jem. Že­le­la sem do­se­či oseb­ni re­kord, kar mi je uspe­lo. Do­ma­če sem se po­ču­ti­la, krog je bil ze­lo do­ber, zve­čer ni bi­lo ve­tra, res sve­tov­no," opi­še skan­di­na­vske raz­me­re. In ta­kšno - sve­tov­no - je bi­lo tu­di vzduš­je, pri­zna, z buč­no pod­po­ro 13 slo­ven­skih re­pre­zen­tan­tov.

Do­ma­če se Do­mja­no­va po­ču­ti, ko na ve­čer pred tek­mo na­gne vr­ček pi­va. Tu­di v pe­tek ga je, ko je z dvo­ri­šča sto­pi­la prek ce­ste na no­go­me­tni sta­di­on, kjer ob tek­mah ha­lo­ške­ga pr­vo­li­ga­ša pro­da­ja vsto­pni­ce. Naj­brž pri tem po­slu ni­ma te­žav z obi­sko­val­ci, sploh za­ra­di di­sci­pli­ni pri­mer­ne po­sta­ve ter se­ve­da spro­šče­no­sti in na­sme­ška. No, pi­vo spa­da v ri­tu­al pred tek­mo. V so­bo­to je na­to v No­vi Go­ri­ci mla­din­ka brez te­žav po­sta­la član­ska dr­žav­na pr­va­ki­nja (53,41 m). "Na­šla sem pri­pra­vo, ki me spro­šča. Na­re­dim tu­di vi­zu­a­li­za­ci­jo me­tov in dru­ge va­je. So­de­lu­jem s špor­tno psi­ho­lo­gi­njo. Ka­ko po­ma­ga? Na tek­mi v Ve­le­nju mi je na pri­mer so­dnik - ne­vo­ščljiv, oče ene tek­mo­val­ke - go­vo­ril, ka­ko sla­bo me­čem. Mar­si­kaj te lah­ko zmo­ti, ven­dar se ne pu­stim. Okej, stric, v re­du je, sem si mi­sli­la. Sko­zi eno uho no­ter, sko­zi dru­go ven,“raz­la­ga v sme­hu.

Re­sna je le red­ko. "Ra­da sem ve­se­la, po­zi­tiv­na. Osre­do­to­čen, si, ko me­češ, dru­ga­če se za­ba­va­mo." Kot nje­na vzor­ni­ca, olim­pij­ska pr­va­ki­nja, Hr­va­ti­ca San­dra Per­ko­vić. "Po­zna­va se, bi­li sva sku­paj na pri­pra­vah. Ne da­je mi na­sve­tov, se pa ra­da he­ca," po­ve čla­ni­ca ptuj­ske­ga atlet­ske­ga klu­ba (ne edi­na per­spek­tiv­na: ob se­bi ima do­bi­tni­co bro­na z ne­dav­ne­ga SP za mlaj­še mla­din­ke - Ma­jo Be­drač), ki ima enak disk kot Za­greb­čan­ka. "En go­spod mi ga je ku­pil. Moj sta­ne 250 evrov, dru­gi tu­di 500. Od­vi­sno od pro­i­zva­jal­ca." Ve­li­ko pod­po­re ima v lo­kal­nem oko­lju, si­cer pa si je pre­dla­ni pri­slu­ži­la olim­pij­sko šti­pen­di­jo in jo na Šved­skem po­dalj­ša­la za na­sle­dnja šti­ri le­ta. No, s Per­ko­viće­vo ima sku­pno tu­di to, da je la­ni so­de­lo­va­la z nje­nim bi­všim tre­ner­jem, Iva­nom Ivan­či­ćem - Tre­nđom, ki je žal pre­mi­nil. "Bil je vr­hun­ski tre­ner, mar­si­kaj sem se na­u­či­la. Zdaj sva z Go­raz­dom Raj­her­jem zo­pet sa­ma, am­pak do­bro skr­bi za­me, mar­si­kaj pre­štu­di­ra," o tre­ner­jih po­re­če Do­mja­no­va.

S Per­ko­viće­vo ima­ta sku­pno še eno stvar - vi­so­ke ci­lje. "Za­ni­ma­jo me naj­ve­čje stva­ri, sve­tov­na pr­ven­stva in olim­pij­ske igre. Na­ša di­sci­pli­na je v di­a­man­tni li­gi, kar je do­bro za pri­ho­dnost. To­da do tja je še da­leč, ča­ka me še de­lo, de­lo, de­lo. Le ta­lent je ma­lo vre­den," je Do­mja­no­va, ma­tu­rant­ka ge­ne­ra­ci­je na ptuj­ski gi­m­na­zi­ji, spo­zna­la že v šo­li. Ve­li­ko se je uči­la, še več tre­ni­ra - tri do šti­ri ure na dan, vča­sih dva­krat dnev­no. Bo to do­volj za sve­tov­ni re­kord? Le sko­mi­gne z ra­me­ni, ko pa so za­ko­li­če­ni ti­sti iz zla­te do­be do­pin­ga. Zgolj za pri­mer­ja­vo, Per­ko­viće­va za mla­din­sko znam­ko Nem­ke Il­ke Wy­lud­da iz le­ta 1988 za­o­sta­ja 3,32 me­tra. Za­vr­čan­ki je pr­vi cilj EP mlaj­ših čla­nic na­sle­dnje le­to. To­da zdaj gre na do­pust, se­zo­na je za­klju­če­na.

"Okej, stric, v re­du je. Sko­zi eno uho no­ter, sko­zi dru­go ven"

(Uroš Gramc)

"Le­pa je, ne? Ču­do­vi­ta!" pra­vi 18-le­tna Ve­ro­ni­ka Do­mjan o sre­br­ni ko­laj­ni, osvo­je­ni ne­dav­no na sve­tov­nem pr­ven­stvu za sta­rej­še mla­din­ke.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.