To­mi­slav Pro­sen se spo­mi­nja ve­li­ka­na sve­tov­ne­ga no­go­me­ta Jo­ha­na Cruy­f­fa

To­mi­slav Pro­sen je naj­bolj­ši no­go­me­taš Ma­ri­bo­ra vseh ča­sov. Po­no­sen, da je ne­koč na pr­vo­li­ga­ški tek­mi za­i­gral pro­ti ni­zo­zem­ske­mu ve­li­ka­nu Jo­ha­nu Cruy­ffu

Vecer - - FRONT PAGE - Aljoša Stojič

Stal je za to­čil­nim pul­tom, lo­čen od gru­če Ajaxo­vih no­go­me­ta­šev, pil je ka­vi­co in ka­dil ci­ga­re­to, eno za dru­go. Pet­najst, dvaj­set za­po­red. Ve­ri­žni ka­di­lec. Do tek­me je bi­la še sla­ba ura, on pa se je ob­na­šal, kot da mu za­njo ni ni­ti ma­lo mar. Po­tem pa je sto­pil na ze­le­ni­co in po na­va­di - zma­gal. Ime mu je bi­lo Jo­han Cruy­ff, le­gen­dar­na Ajaxo­va šti­ri­naj­sti­ca. Ta­ko je da­leč na­zaj v spo­min po­se­gel To­mi­slav Pro­sen, eden red­kih slo­ven­skih no­go­me­ta­šev, ki se lah­ko po­hva­li­jo, da so za­i­gra­li pro­ti ene­mu naj­bolj­ših no­go­me­ta­šev vseh ča­sov. Cruy­f­fa, ki je umrl mar­ca le­tos, ža­lo­val je ves no­go­me­tni svet, po­sta­vlja­jo ob bok Pe­le­ju, Ma­ra­do­ni, Becken­bau­er­ju.

Rep, Ne­e­skens, Ren­sen­brink, Ke­iz­er

"No, po pr­vem so­dni­ko­vem žvi­žgu je po­stal na igri­šču či­sto drug člo­vek. Ek­splo­zi­ven, da je kaj. Ne­ver­je­ten po­spe­šek z me­sta je pre­mo­gel. In ko se je Cruy­ff za­gnal, ga z no­be­ni­mi sred­stvi ni­si mo­gel več kro­ti­ti. Še za pre­kr­šek nad njim si bil pre­po­zen, ker je bil po na­va­di že mi­mo. Iz­je­men no­go­me­taš, vse­ka­kor." In ka­ko se je kon­ča­la ti­sta pr­ven­stve­na tek­ma iz se­zo­ne 1971/1972, ki se je spo­mi­nja Pro­sen, ta­krat član Nij­me­ge­na. "Od­pra­vi­li so nas s 4:0, če­prav so se te­da­nji Ajaxo­vi ni­zo­zem­ski zvez­dni­ki - John­ny Rep, Jo­han Ne­e­skens, Rob Ren­sen­brink, Pi­et Ke­iz­er - mo­ra­li kar po­tru­di­ti z na­mi. V po­kal­ni­mi tek­mi bi jim jo sko­raj za­go­dli, a smo jo iz­gu­bi­li z 0:1."

V Pro­se­no­vi ni­zo­zem­ski epi­z­o­di je Ajax do­bil ta­ko pr­ven­stvo kot li­go pr­va­kov, Nij­me­gen je kon­čal v sre­di­ni raz­pre­del­ni­ce. Za po­koj­ne­ga Cruy­f­fa pra­vi­jo, da je bil po­seb­než, za­ra­di če­sar je imel več so­vra­žni­kov kot pri­ja­te­ljev: "Od­sto­pal je od dru­gih, dr­ži. Po ob­na­ša­nju prav go­to­vo. Ni­ti med svo­jim so­i­gral­ci ni bil po­seb­no pri­lju­bljen, za­to je v ka­fi­ču pri no­go­me­tnem sta­di­o­nu stal ta­ko osa­mljen. V druž­bi ve­li­ke­ga sten­ske­ga pla­ka­ta, na ka­te­rem je bil se­ve­da upo­do­bljen - on. Vz­ki­pljiv, pre­pir­ljiv, ci­ni­čen je znal bi­ti. Ne­sra­men do so­dni­kov. Am­pak ve­lik no­go­me­taš."

Za ene je Cruy­ff sploh naj­ve­čji. "Tež­ko je oce­nje­va­ti in pri­mer­ja­ti igral­ce iz pre­te­klo­sti in se­da­njo­sti, Ma­ra­do­no in Mes­si­ja de­ni­mo. Me­ne je naj­bolj nav­du­šil Al­fre­do Di Ste­fa­no. V ži­vo sem si ogle­dal fi­na­le evrop­ske­ga po­ka­la (se­da­nje li­ge pr­va­kov) na Du­na­ju le­ta 1964, In­ter je ugnal Re­al iz Ma­dri­da s 3:1, kar pa ni­ti ni va­žno. Vi­del sem ge­ni­ja Di Ste­fa­na in se nav­du­šil nad njim. Od ta­krat da­lje sem na­vi­jač Re­a­la."

Z le­ša v de­že­lo ču­des

V tu­jo li­go si iz Ju­go­sla­vi­je lah­ko v Pro­se­no­vih ča­sih od­šel še­le po 28. le­tu. Ma­lo je manj­ka­lo, da bi Pro­le za­i­gral za FC Pa­ris, da­na­šnji Pa­ris SG, se nam ne­ko­li­ko po­hva­li. "Za­sto­pal me je eden naj­bolj zna­nih me­ne­džer­jev Pre­drag Na­le­ti­lić. Z eno no­go sem bil že v Fran­ci­ji, a je pri­šla atrak­tiv­na po­nud­ba iz Nij­me­gna in me je Na­le hi­tro pro­dal tja. Se mu je spla­ča­lo, sem iz­ve­del, ko sem pri­šel na Ni­zo­zem­sko. Me­ni so pla­ča­li 20 ti­soč ame­ri­ških do­lar­jev, Ma­ri­bo­ru 15, trans­fer pa je bil sku­pno vre­den 60 ti­so­ča­kov, sem iz­ve­del od klub­ske­ga taj­ni­ka. Kdo je po­ba­sal raz­li­ko? Na­le in se­kre­tar, se­ve­da."

"Ta­koj po ope­ra­ci­ji man­dljev sem se pri­ka­zal v Nij­me­gnu, me­sto je ve­čje od Ma­ri­bo­ra, in ni­sem ho­tel igra­ti, do­kler po­pol­no­ma ne okre­vam. Pa me je tre­ner pri­ga­njal, češ, ko­li­ko smo vlo­ži­li v te­be, pa boš zdaj po­či­val. Ko­li­ko le? Ja­sno, da me je gnal, če pa so mu re­kli, da sem vre­den 60 ti­soč do­lar­jev. Kar je bi­lo ta­krat ve­li­ko de­nar­ja. Po­god­bo z Nij­me­gnom sem pod­pi­sal za dve se­zo­ni, to­da dru­go sem od­ku­pil kar sam, ker sem ho­tel na­zaj v Ma­ri­bor. Ko­li­kor sem od njih do­bil, to­li­ko sem jim vr­nil," se na­smeh­ne Pro­le.

Ga je ob pri­ho­du v Nij­me­gen kaj po­se­bej pre­se­ne­ti­lo: "Po­go­ji za tre­ning so bi­li fe­no­me­nal­ni. V Ma­ri­bo­ru smo tre­ni­ra­li na po­mo­žnem igri­šču na Par­ti­za­nu, na le­šu in ka­menč­kih. V špor­tnem cen­tru v Utrech­tu pa so de­ni­mo že ta­krat ime­li 15 no­go­me­tnih igrišč, Ajax jih je pre­mo­gel osem. Še moj Nij­me­gen je imel pet igrišč. Sve­tov­no ču­do! Pa v eki­pah je bi­lo pol­no te­mno­pol­tih no­go­me­ta­šev iz ni­zo­zem­skih ko­lo­nij. Hi­trih, spre­tnih, vzdr­žlji­vih."

Ve­li­ki Ma­ri­bo­rov dri­bler je mo­ral pi­li­ti tu­di igro v obram­bi: "Na tre­nin­gu smo en­krat te­den­sko va­di­li me­ta­nje pod no­ge. Jaz, na­pa­da­lec, naj 'kli­znem'? Ne­kaj ne­poj­mlji­ve­ga. Za­kaj naj le­tam za tek­me­ci, če pa ce­la Ju­go­sla­vi­ja lo­vi me­ne?! Či­sto vse­e­no mi je za tvo­jo Ju­go­sla­vi­jo, mi je za­bru­sil tre­ner, ko sem mu ne­kaj ho­tel ra­zlo­ži­ti, ka­ko do­ber da sem v na­pa­du. In me po­sa­dil na klop. Po­tem sem se po­ko­ril in se pri­va­dil tu­di na obramb­ne na­lo­ge."

Ho­te­la ga je ve­li­ka če­tve­ri­ca

Za­ra­di Di Ste­fa­na na­vi­jam za Re­al

To­mi­slav Pro­sen je bil ob 50-le­tni­ci NK Ma­ri­bor iz­bran za naj­bolj­še­ga no­go­me­ta­ša vi­jo­li­ča­stih vseh ča­sov. Le­ta 1967 ga je po­pe­ljal v pr­vo ju­go­slo­van­sko li­go. De­set­ka na dre­su je bi­la nje­go­va stal­ni­ca. "Slu­čaj­no, s tem ni­sem po­sne­mal Pe­le­ja ali ko­gar­ko­li dru­ge­ga." Ne­za­dr­žen je bil, žo­ga se mu je le­pi­la na no­ge, na­to pa je sle­di­la mi­li­me­tr­sko na­tanč­na po­da­ja, se ga spo­mi­nja­jo so­vr­stni­ki. Ta­ko ime­no­va­na ve­li­ka ju­go­slo­van­ska če­tve­ri­ca se je tr­ga­la zanj, on pa je ostal zvest Ljud­ske­mu vr­tu: "Ne­šte­to­krat sem se po­go­var­jal s pred­stav­ni­ki Par­ti­za­na, Cr­ve­ne zvez­de, Di­na­ma in Haj­du­ka, a ostal do­ma. Pri­di, To­mek, ti si Hr­vat, so mi pi­ha­li na du­šo Spli­tča­ni. Ma, ka­kšen Hr­vat ne­ki, ka­kšen Haj­duk! Ma­ri­bor je po­stal moj dom, iz Si­ska sem se v me­sto pri­se­li­li z 18 le­ti. Tež­ko mi je bi­lo, ta­krat še go­lo­bra­de­mu mla­de­ni­ču, pri­va­di­ti se na no­vo oko­lje, dva­krat sem za­ra­di do­mo­tož­ja po­be­gnil in se z av­to­bu­som vr­nil v Si­sak. Ko so me

tre­tjič pri­vle­kli pod Kal­va­ri­jo, sem ostal. Z mno­gi­mi ne­po­zab­ni­mi spo­mi­ni na pre­le­pa le­ta, pre­ži­ve­ta v NK Ma­ri­bor."

Član vi­jo­li­ča­stih je bil od le­ta 1962, vmes je imel krat­ko avan­tu­ro na Ni­zo­zem­skem, pa za Olim­pi­jo je igral sku­paj z Vi­li­jem Amer­škom in Vi­tom Di­mi­tri­je­vi­čem: "So re­kli v Ma­ri­bo­ru, da sem pre­star, po­tem pa sem se v Lju­blja­ni raz­ži­vel in sva z Vi­li­jem de­la­la 'dar-mar'." V av­strij­skih niž­jih li­gah je br­cal vse do svo­je­ga 44. le­ta. "Su­per, sem lah­ko do­mov pri­na­šal ka­vo, ki je je ta­krat pri­manj­ko­va­lo," se spo­mni.

Lo­vski pes so mu re­kli

"No­be­nih te­žav s po­škod­ba­mi ni­sem imel, če­prav je bi­la igra ne­pri­mer­no bolj gro­ba kot zdaj. Udar­ja­li so me po no­gah, jaz pa jim ni­sem ostal dol­žan. Po­mnim Dra­že­na Mu­ži­nića iz Haj­du­ka, ki je igral naj­bolj uma­za­no, tol­kel te je do one­mo­glo­sti." Za ju­go­slo­van­sko re­pre­zen­tan­co Pro­le ni­ko­li ni za­i­gral: "Dva­krat sem bil v šir­šem iz­bo­ru, med 22 na spi­sku. Pa me je po­tem se­lek­tor pre­čr­tal. Nič pre­tre­slji­ve­ga, kon­ku­ren­ca na mo­jem me­stu je bi­la v ju­go­slo­van­ski re­pre­zen­tan­ci stra­šna: Ju­ri­ca Jer­ko­vić in Jo­van Ači­mo­vić."

Bo­li ga, ko se spo­mni kva­li­fi­ka­cij za pr­vo li­go, ko je Ma­ri­bor 1973. po zma­gi v Ljud­skem vr­tu s 3:1 klo­nil v Zre­nja­ni­nu z 0:3: "Da sem la­ži­ral tek­mo v Zre­nja­ni­nu, so me ob­to­ži­li na­vi­ja­či. Da sem jo pro­dal. V Pa­la­ceu sem po ti­sti tek­mi jo­kal kot otrok, de­set špri­car­jev je bi­lo pred ma­no na mi­zi. Pa me nek­do po­tre­plja po ra­mi, češ, ta­kšen je no­go­met. Bil je Dra­gan Dža­jić. Vu­ja­din Bo­škov pa me je po­to­la­žil z be­se­da­mi, da še ni­ko­li ni­sem ta­ko do­bro igral kot na tek­mi s Pro­le­ter­jem." Te­le­sno je bil vse­lej odlič­no pri­pra­vljen: "Lo­vski pes so mi re­kli, te­kal sem lah­ko vso tek­mo, ni­ko­li ni­sem oma­gal." Da­nes mlad­ce ku­je­jo v zvez­de, ko na tek­mi pre­te­če­jo de­set ki­lo­me­trov. "Ah," za­mah­ne z ro­ko, "oni sploh ne ve­do, ka­kšne ubi­jal­ske tre­nin­ge smo ime­li mi. Pol me­tra po­mr­znje­ne­ga sne­ga, mi pa na Kal­va­ri­jo in Pi­ra­mi­do. Le­de­na skor­ja se je udi­ra­la pod na­mi, mi pa z okr­va­vlje­ni­mi dlan­mi med vi­no­gra­di gor in dol, gor in dol ... Vla­do Ši­mu­nič je bil tre­ner­ski dik­ta­tor, za­to smo bi­li ta­ko do­bro fi­zič­no pri­pra­vlje­ni. Ni­so pa vsi vzdr­ža­li te tor­tu­re."

Ko­ga bi iz zla­te ge­ne­ra­ci­je NK Ma­ri­bor iz­po­sta­vil kot naj­bolj­še­ga, Pro­sen ni dol­go tuh­tal: "Vra­tar Her­bert Va­bič je bil ek­stra kla­sa. Fan­ta­sti­čen vra­tar. Igral­ci smo bi­li pred tek­ma­mi in po njih pri­ja­te­lji, ze­lo na­ve­za­ni na Ma­ri­bor. Ma­lok­do med na­mi je šel stran, pri­pa­dnost klu­bu je bi­la za nas sa­mo­u­mev­na. Tu­di za­ra­di plač, za ti­ste ča­se so bi­le ze­lo so­li­dne."

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.