Uni­če­nje kul­tu­re je po­dre­di­tev lju­di

Av­to­ri­ce spo­min­ske in fo­to­graf­ske mo­no­gra­fi­je Va­ru­hi žli­ce so ustva­ri­le ne­iz­bri­sljiv za­pis spo­mi­na o mo­či lju­di in nji­ho­ve kul­tu­re, s ka­te­ro se prek svo­jih po­sa­me­znih usod bo­ri­jo za la­stno pre­ži­ve­tje in ob­stoj člo­ve­štva

Vecer - - KULTURA - KRISTINA BOŽIČ BO­JAN TOMAŽIČ

Ka­ko pri­bli­ža­ti zgod­be, ki so da­na­šnje­mu hi­tre­mu, ne­ve­dne­mu po­gle­du skri­te? Ko ni več pri­če­val­cev in so na kra­jih, kjer so sta­la ta­bo­ri­šča, kjer je po­vo­denj uto­pi­la in od­vr­gla otro­ke na ogra­jo iz bo­do­če ži­ce, zra­sla no­va dre­ve­sa. Ka­ko na fo­to­gra­fi­je uje­ti ču­stva in do­ga­ja­nje iz­pred več kot sed­mih de­se­tle­tij, ki sva­re­če mo­tri rav­na­nja na­ših so­dob­nih družb?

To so bi­li iz­zi­vi pred pri­zna­no fo­to­gra­fi­njo Man­co Ju­van, ko so pred pe­ti­mi le­ti sku­paj z no­vi­nar­ko Sa­šo Pe­te­jan in zgo­do­vi­nar­ko Ur­ško Str­le za­če­le so­de­lo­va­ti v okvi­ru pro­jek­ta ZRC SAZU o spo­mi­nih slo­ven­skih in­ter­ni­ran­cev v ita­li­jan­skih fa­ši­stič­nih ta­bo­ri­ščih. Po raz­sta­vah, do­ku­men­tar­nem fil­mu in ra­dij­skem do­ku­men­tar­cu je la­ni iz­šla tu­di fo­to­graf­ska in spo­min­ska mo­no­gra­fi­ja Va­ru­hi žli­ce/Gu­ar­di­ans of the Spo­on, ki je bi­la na lan­skem knji­žnem sej­mu raz­gla­še­na za naj­bo­lje obli­ko­va­no knji­go. Še da­nes, v soboto, si lah­ko fo­to­gra­fi­je in za­pi­se spo­mi­nov ogle­da­te tu­di v lju­bljan­ski ga­le­ri­ji Fo­to­gra­fi­ja, na pred­ve­čer slo­ven­ske­ga kul­tur­ne­ga pra­zni­ka pa so se av­to­ri­ce pro­jek­ta, ki spo­mi­nja­nje ohra­nja tu­di sko­zi sple­tno stran, po­go­var­ja­le o bri­sa­nju spo­mi­na in kul­tu­re sku­paj s pre­da­va­te­ljem in z ve­čer­ni­co na­gra­je­nim pi­sa­te­ljem Vla­di­mir­jem P. Šte­fa­ne­cem in pro­fe­sor­jem pe­da­go­gi­ke na lju­bljan­ski fi­lo­zof­ski fa­kul­te­ti Ro­ber­tom Kro­fli­čem.

Po­do­be po­slu­šal­ca

"Zgod­ba sa­ma na­re­ku­je svoj je­zik," je ra­zlo­ži­la Man­ca Ju­van, od kod ne­ma te­mač­nost goz­dov na fo­to- Aleš Je­len­ko je pe­snik, raz­mi­šlju­joč člo­vek, ki po­ve in na­pi­še, pre­pri­čan, da po­e­zi­ja ni in ne sme bi­ti "le" re­fle­ksi­ja se­da­njo­sti, pač pa tu­di po­skus kre­i­ra­nja pri­ho­dno­sti. "Mor­da mi rav­no za­ra­di te­ga in­ti­mi­stič­na po­e­zi­ja ni ta­ko ze­lo bli­zu, ker za moj okus po­nu­ja (pre)ve­lik vpo­gled va­se in ( pre)maj­hen po­gled na svet oko­li se­be. Po­e­zi­ja mo­ra bi­ti po­mem­ben druž­be­ni ste­ber," pred­sta­vi svoj po­gled na pe­sni­štvo. "S tem se­ve­da ne že­lim re­či, da v na­šem pro­sto­ru ni­ma­mo do­brih in­ti­mi­stič­nih pe­sni­kov in pe­snic, ven­dar se mi po­men ozi­ro­ma moč nji­ho­ve po­e­zi­je zdi pre­cej manj­ša, ker za­ra­di za­sa­nja­no­sti iz­gu­blja stik z re­al­nim." gra­fi­jah in ka­ko se ti­ho­ži­tje otro­ških igral s po­gle­dom na mor­je pre­ple­te z oble­ki­ca­mi mr­tvih no­vo­ro­jenč­kov, z žli­co in s sve­tlo­bo, ki jo na obra­ze pri­če­val­cev pri­na­ša spo­mi­nja­nje. "Pred­vsem sem po­slu­ša­la," je fo­to­gra­fi­nja opi­sa­la is­ka­nje ču­stev sko­zi fo­to­gra­fi­je. S He­le­no Ze­mljič so­av­tor pe­sni­ška zbir­ke z na­slo­vom Kon­tej­ner - pe­smi ni­so pod­pi­sa­ne, nih­če ne ve, kdo od nji­ju je ka­te­ro na­pi­sal, ker sta zdru­ži­la pe­sni­ška gla­so­va v eno ce­lo­to - je to­rej pra­vi so­go­vor­nik za de­ba­to o kul­tu­ri in ume­tno­sti, za­če­to z Mödern­dor­fer­je­vim go­vo­rom ob kul­tur­nem pra­zni­ku. "Zdi se, da li­te­ra­tu­ra (ali kar ume­tnost na­sploh) iz­gu­blja boj z ek­s­pan­zi­jo ka­pi­ta­li­stič­ne lo­gi­ke, hi­e­rar­hi­ja vre­dnot do­bi­va pov­sem no­vo po­do­bo, in kot ka­že, smo se z njo za­do­vo­lji­li. Ka­ko je mo­go­če, da na­rod, ki je zra­sel na kul­tu­ri, na­njo kar na­en­krat po­za­bi? Po­za­bi, da so svet, ki ga po­zna­mo, po­ma­ga­li zgra­di­ti kre­a­tiv­ci, ume­tni­ki in svo­bo­dnja­ki, ki so ve­dno bi­li ko­rak spre­daj."

Na­mer­no pov­zro­če­no za­ne­mar­ja­nje, la­ko­ta in bo­le­zni so bi­li glav­no orož­je ita­li­jan­skih fa­ši­stič­nih ta­bo­rišč. Tu­di na Ra­bu, kjer je umr­lo 1400 lju­di. Več kot 50.000 Slo­ven­cev, Hr­va­tov, Čr­no­gor­cev in dru­gih juž­nih Slo­va­nov je bi­lo za­pr­tih v ita­li­jan­skih kon­cen­tra­cij­skih ta­bo­ri­ščih dru­ge sve­tov­ne voj­ne še v Go­nar­su, Vi­scu, Ba­kar­ju, Mo­ni­gu, Chi­e­sa­nu­o­vi ... "Vseh gro­zot in la­ko­te, ki so jih ne­ka­te­ri pre­ži­ve­li, si ne mo­rem za­res pred­sta­vlja­ti, a to ne po­me­ni, da si te­ga ni­sem pri­pra­vlje­na pred­sta­vlja­ti, da ni­sem pri­pra­vlje­na pri­sluh­ni­ti spo­mi­nom lju­di - v tem je po­men ti­ši­ne," pra­vi Man­ca Ju­van.

A ti­ši­na je bi­la dol­go tu­di ne­pri­zna­va­nje pre­ži­ve­te­ga. In ti­ši­na, ki je bi­la od­ziv med­na­ro­dne po­li­ti­ke, na­ci­o­nal­nih po­li­ti­kov in ve­čin­ske druž­be, je dol­go ča­sa za ti­ste, ki so se jim zlo­či­ni zgo­di­li, po­me­ni­la nji­ho­vo na­da­lje­va­nje. "Ker so nek­da­nji zlo­čin­ci v Ita­li­ji pre­vze­li oblast, je ob­sta­ja­la že­lja po prav­ni za­du­ši­tvi pre­te­klih zlo­či­nov. Na­čr­tno se je gra­di­lo amne­zi­jo," je opi­sa­la Urška Str­le ne­od­ziv, ki je sle­dil po­ro­či­lom, na­re­je­nim kma­lu po dru­gi sve­tov­ni voj­ni o voj­nih hu­do­del­stvih. "Hkra­ti je ustna zgo­do­vi­na med zgo­do­vi­nar­ji dol­go ča­sa ve­lja­la sko­raj za pra­vlji­čar­stvo," je opo­zo-

Med te spre­daj šte­je tu­di pe­sni­ke, ki so s svo­jo be­se­do "vzpo­sta­vlja­li nov duh ča­sa, ru­ši­li ste­re­o­ti­pe in so­u­stvar­ja­li druž­be­no kli­mo". "In dan­da­nes ni nič dru­ga­če, ni po­treb­no, da po­e­zi­ji po­sta­vlja­mo pi­e­de­stal, tre­ba jo je sli­ša­ti in po­slu­ša­ti. Mi­klavž Ko­melj je za­pi­sal, da je nuj­nost po­e­zi­je nuj­nost za­to, da se svet v te­me­ljih spre­me­ni." Po­e­zi­ja to­rej ni­ko­li ni apo­li­tič­na." Prav je, da se od­zi­va na druž­be­no do­ga­ja­nje. Le ona lah­ko z iz­o­stre­no sen­zi­bil­no­stjo in za­zna­vo pri­ho­dno­sti od­gri­nja tan­či­ce se­da­njo­sti, kaj­ti je do­volj dr­zna in svo­bo­do­mi­sel­na. Sem v eni pe­smi za­pi­sal, da je po­e­zi­ja smr­ček na pas­jem gob­cu. In prav to je nje­na vlo­ga, da vo­nja stva­ri, za ka­te­re se nam sa­mo doz­de­va, da ob­sta­ja­jo."

Na­re­di­li so Spi­ra­lo

V Slo­ven­skih Ko­nji­cah bo­do po­leg Ze­mlji­če­ve in Je­len­ka na­sto­pi­li tu­di li­kov­na ustvar­jal­ka Ni­na Jan­čič ter ure­dnik in za­lo­žnik Ro­bert Ti­tan Fe­lix. Pred­sta­vlja­li so ga že v Li­te­rar- ri­la zgo­do­vi­nar­ka, ki je zbra­la in še na­prej zbi­ra pri­če­va­nja pre­ži­ve­lih.

Po­tre­ba po zgod­bi

Pro­fe­sor Ro­bert Krof l ič ni­ma dvo­mov o ve­li­kem po­me­nu oseb­nih zgodb tu­di zno­traj pro­ce­sov iz­o­bra­že­va­nja in za sa­mo druž­be­no ži­vlje­nje. Po­do­be, ki jih lah­ko z ve­de­njem ume­sti­mo v ča­sov­ni in ge­o­graf­ski pro­stor, pa raz­pre­jo mo­žno­sti, da spo­min prek mo­či ume­tno­sti pre­ra­ste po­za­bo. Pe­da­gog je spo­mnil na be­se­de če­ško-fran­co­ske­ga pi­sa­te­lja Mi­la­na Kun­de­re, da če lju­dje ne po­ve­do svo­jih zgodb sa­mi, jih bo po­ve­dal nek­do drug, po svo­je, v svo­jem kon­te­kstu. "Brez na­ra­tiv­ne, pri­po­ve­dne pa­me­ti se nam se­su­je­ta ta­ko in­di­vi­du­al­na kot ko­lek­tiv­na uso­da," je pre­pri­čan Ro­bert Kro­flič.

"Da­na­šnji čas je asin­hron z re­snič­ni­mi, člo­ve­ški­mi po­tre­ba­mi," je opo­zo­ril tu­di ume­tno­stni te­o­re­tik in pi­sa­telj Vla­di­mir P. Šte­fa­nec. Pro­jekt Va­ru­hi žli­ce pa zah­te­va in pre­bu­ja v gle­dal­cu ter bral­cu prav to: po­zo­ren po­gled in em­pa­ti­jo, šir­še ra­zu­me­va­nje in ve­de­nje. "Gre za ve­li­ko zgod­bo, po­ve­da­no sko­zi in­ti­mne utrin­ke spo­mi­nov. A tre­nu­tni me­dij­ski svet je iz­je­mno de­struk­ti­ven do sub­til­no­sti," je po­u­da­ril pi­sa­telj po­men pro­jek­ta, saj lah­ko na­vi­de­zno ba­nal­nost zlo­či­nov po- ni hi­ši Ma­ri­bor in v Špi­ta­lu za pr'ja­tle v Ce­lju. "Raz­me­re v v manj­ših kra­jih so go­to­vo bi­stve­no dru­gač­ne kot v Lju­blja­ni in Ma­ri­bo­ru, pre­cej manj je do­brih kul­tur­nih do­god­kov, kar se od­ra­ža pri pre­bi­val­cih, ki tu­di za­ra­di te­ga ne (z)mo­re­jo sle­di­ti kul­tur­nim pre­mi­kom. In to ni ve­za­no le na li­te­rar­no po­dro­čje, pač pa tu­di na dru­ge ume­tni­ške zvr­sti: od li­kov­ne sce­ne, glas­be­ne pro­duk­ci­je pa vse do ar­hi­tek­tu­re."

Za­to je tu­di sam dal spod­bu­do za fe­sti­val in re­vi­jo Spi­ra­la. "Raz­mi­šljal sem o tem, da med Ma­ri­bo­rom in Ce­ljem ali Ve­le­njem ni ni­ti ene kva­li­te­tne li­te­rar­ne pri­re­di­tve ni­ti li­te­rar­ne re­vi­je. Svoj pre­dlog o li­te­rar­ni re­vi­ji in li­te­rar­nem do­god­ku sem na­slo­vil na Splo­šno knji­žni­co Slo­ven­ske Ko­nji­ce in Cen­ter za kul­tur­ne pri­re­di­tve. Po­tem se je vse sku­paj ne­ka­ko za­vr­te­lo, se­sta­vi­li smo ure­dni­ški od­bor, ki ga se­sta­vlja­mo To­nja Je­len, Ma­ja Fur­man, Ana Mi­li­če­vič in jaz. Na­re­di­li smo za­sno­vo pro­jek­ta in nam je uspe­lo!" go­sto­krat naj­bo­lje ra­zlo­ži prav ume­tnost.

Ime uni­če­nja

Uni­če­va­nje kul­tu­re in upo­ra se je v fa­ši­stič­ni Ita­li­ji za­če­lo že z za­ni­ka­njem pra­vi­ce do ime­na. Na to je spo­mnil upo­ko­je­ni pro­fe­sor pe­da­go­gi­ke Zden­ko Med­veš in opo­zo­ril, da da­nes o pra­vi­cah raz­mi­šlja­mo le v zre­du­ci­ra­nem okvi­ru iz­to­žlji­vo­sti. "Ven­dar ni­ma to no­be­ne zve­ze z na­si­ljem, s kr­ši­tva­mi ustav­nih na­čel in pra­vic, ki se do­ga­ja­jo."

Iz per­spek­ti­ve ustvar­jalk in za­pi­so­valk je ja­sno, da zlo­čin kul­tur­ne­ga ge­no­ci­da v svo­jem na­me­nu iz­bri­sa­nja (za zdaj) ni uspel. Prav za­to, ker se po­mni in ker se spo­mi­nja­mo, je de­ja­la so­av­to­ri­ca pro­jek­ta Sa­ša Pe­te­jan. "Če uni­čiš kul­tu­ro ne­ke druž­be, jo lah­ko nad­zi­raš," je opo­zo­ri­la no­vi­nar­ka tu­di na so­dob­no kri­zo kul­tu­re. Kul­tu­ra člo­več­no­sti je v kon­cen­tra­cij­skih ta­bo­ri­ščih pre­ži­ve­la na raz­lič­ne na­či­ne. V lju­deh. Tu­di z di­ri­gent­sko pa­li­co, na­re­je­no iz dr­ža­la za me­tlo z iz­re­zlja­nim na­gelj­nom. Z njo je Karl Bo­štjan­čič di­ri­gi­ral so­za­por­ni­kom v zbo­ru Zvon­ček Go­nar­sa. Nje­go­va hčer­ka Va­sil­ka Sta­nov­nik se v knji­gi spo­mi­nja, da je pe­tje v ži­vlje­nju nje­ne­ga oče­ta re­še­va­lo ži­vlje­nja - pred smr­tjo od la­ko­te, bo­le­zni in ne­člo­ve­ške­ga po­ni­ža­nja.

"Gre za ve­li­ko zgod­bo, po­ve­da­no sko­zi in­ti­mne utrin­ke spo­mi­nov. A tre­nu­tni me­dij­ski svet je iz­je­mno de­struk­ti­ven do sub­til­no­sti"

Pe­sni­ška go­vo­ri­ca po­se­ga v druž­be­ni pro­stor, ga gne­te in bru­si.

Fe­sti­val Spi­ra­la se je raz­vle­kel v dvo­dnev­ni do­go­dek, iz­šla je li­te­rar­na re­vi­ja, sle­di­lo je bra­nje ob­ja­vlje­nih av­tor­jev, iz­pe­lja­li so de­lav­ni­co za otro­ke ter vse sku­paj za­klju­či­li z osre­dnjim do­god­kom. "Pre­dla­ni sta bi­la osre­dnja go­sta To­ne Par­tljič in An­drej Br­var, za glas­bo so po­skr­be­li Mi2, la­ni Bi­na Štam­pe Žmavc in Va­sko Ata­na­so­vski."

Da bo­sta le­to­šnje in pri­ho­dnje le­to še ze­lo pe­stra na li­te­rar­nem po­dro­čju, je skle­nil. Zanj še po­seb­no po­memb­no, ker bo v krat­kem iz­šla nje­go­va knji­ga po­e­zi­je z na­slo­vom (Ne)ob­stoj.

Fo­to: Man­ca JU­VAN

Iz spre­mne be­se­de Sla­vo­ja Žiž­ka: "Ne gre za to, kaj gle­da­mo in vi­di­mo, am­pak ka­ko fo­to­gra­fi­je vr­ne­jo po­gled, ka­ko nas mo­tri­jo, zbu­di­jo ..."

Fo­to: MURR

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.