fan­čar ob Can­kar­ju

Ob 70. roj­stnem dne­vu, ki ga pra­znu­je da­nes, si je Dra­go Jan­čar pri­slu­žil ozna­ko "naj­bolj­ši so­dob­ni slo­ven­ski pi­sa­telj"

Vecer - - FRONT PAGE - Pe­tra Vi­da­li

To le­to ni sa­mo Can­kar­je­vo, am­pak je tu­di Jan­čar­je­vo. Pi­sa­te­ljev ži­vljenj­ski ju­bi­lej ni obi­ča­jen "li­te­rar­ni roj­stni dan". Po­spre­mi­la so ga ta­ko re­koč av­tor­je­va zbra­na de­la, kro­na- la pa ze­lo di­rek­tna ozna­ka "naj­bolj­ši so­dob­ni slo­ven­ski pi­sa­telj".

Ko se mno­žin­sko spra­šu­je­mo o naj­bolj­ših slo­ven­skih pi­sa­te­ljih, se spra­šu­je­mo o li­te­rar­nem ka­no­nu, ko upo­ra­bi­mo sin­ta­gmo "naj­bolj­ši slo­ven­ski pi­sa­telj", pa smo del in­du­stri­je bla­gov­nih znamk. Ven­dar pa go­vo­ra o Jan­čar­je­vi pre­se­žno­sti še zda­leč ne mo­re­mo ra­zlo­ži­ti zgolj z mar­ke­tin­ški­mi stra­te­gi­ja­mi. Ne le li­te­rar­ni tr­gov­ci, tu­di li­te­rar­ni znan­stve­ni­ki ga po­sta­vlja­jo ob bok Iva­nu Can­kar­ju ta­ko po ve­li­ko­sti in ra­zno­vr­stno­sti opu­sa kot po tem, da od­go­var­ja na te­melj­na vpra­ša­nja na­ro­da in nje­go­ve iden­ti­te­te.

Le­to­šnje le­to je Can­kar­je­vo. Do 11. de­cem­bra, ko bo mi­ni­lo 100 let od nje­go­ve smr­ti, bo iz­šlo pri­bli­žno 15 po­seb­nih knji­žnih iz­daj, po­na­ti­sov, pre­de­lav, re­fle­ksij in bi­o­gra­fij. V za­dnjem me­se­cu pa se je krep­ko iz­po­pol­ni­la tu­di knji­žna po­li­ca z de­li Dra­ga Jan­čar­ja. Mla­din­ska knji­ga je iz­da­la po­na­ti­se treh nje­go­vih zgo­do­vin­skih ro­ma­nov: Se­ver­ni sij, Ga­ljot in Ka­ta­ri­na, pav in je­zu­it. Be­le­tri­na je iz­da­la Mno­ga ži­vlje­nja, iz­bor Jan­čar­je­vih krat­kih zgodb, v ka­te­rem so šti­ri ce­le zbir­ke - Smrt pri Ma­ri­ji Sne­žni, Po­gled an­ge­la, Pri­ka­zen iz Ro­ven­ske, Člo­vek, ki je po­gle­dal v tol­mun - in še av­tor­jev la­stni iz­bor nje­go­vih zgo­dnej­ših be­se­dil in zbirk. Za­lož­ba Mo­dri­jan je pri­pra­vi­la "no­vo, po­lep­ša­no iz­da­jo ro­ma­na Dre­vo brez ime­na". Se­ve­da pa še ve­dno iz­po­sta­vlja tu­di ro­man To noč sem jo vi­del, ki so ga pro­da­li že oko­li 10 ti­soč iz­vo­dov.

Ne sa­mo obi­ča­jen li­te­rar­ni roj­stni dan

Skrat­ka, 70. roj­stni dan Dra­ga Jan­čar­ja ni obi­čaj­na li­te­rar­na se­dem­de­se­tle­tni­ca. "V nor­mal­nih raz­me­rah" iz­i­de iz­bra­nim av­tor­jem mor­da ena knji­ga, ve­či­no­ma pa še to ne. Loj­ze Ko­va­čič je re­ci­mo le­ta 1998 ob svo­ji se­dem­de­se­tle­tni­ci do­bil sa­mo zbor­nik in­ter­pre­ta­cij nje­go­ve­ga de­la. Po ko­li­či­ni in re­pre­zen­ta­tiv­no­sti ju­bi­lej­nih iz­daj se lah­ko z Jan­čar­jem me­ri sa­mo Bo­ris Pa­hor, ki pa je zbra­ne in iz­bra­ne iz­da­je do­ži­vel še­le po de­vet­de­se­tem le­tu. No, po sto­tem je do­ži­vel tu­di spo­me­nik. Jan­čar je si­cer spo­me­ni­če­nje - sve­tlob­na iz­pi­se na­slo­vov svo­jih naj­po­memb­nej­ših del - do­ži­vel že ve­li­ko prej, v Evrop­ski pre­stol­ni­ci kul­tu­re Ma­ri­bor 2012. Zra­ven je bi­lo res pre­cej kul­ta oseb­no­sti, am­pak vse­e­no je pre­teh­ta­lo iz­vir­no in estet­sko ča­šče­nje de­la.

Ne kre­sni­ki ne ro­man sto­le­tja

Ob knji­gah je te dni do­bi­lo ze­lo kon­kre­tno obli­ko in tu­di kon­kre­tne od­go­vo­re prej še vir­tu­al­no, kdaj po ti­hem iz­re­če­no vpra­ša­nje: ali je Dra­go Jan­čar naj­bolj­ši so­dob­ni slo­ven­ski pi­sa­telj?

Dra­go Jan­čar ni­ma naj­več kre­sni­kov, na­grad za naj­bolj­ši ro­man le­ta. Ima tri kre­sni­ke, am­pak to­li­ko jih ima­ta tu­di Go­ran Voj­no­vić in An­drej E. Sku­bic. Pa se ob nji­ju ni­ti slu­čaj­no še nih­če ni vpra­šal, ali sta naj­po­memb­nej­ša slo­ven­ska pi­sa­te­lja. (Ob to­kra­tnih pri­mer­ja­vah z Jan­čar­jem se je ne­ka­te­rim za­zde­lo, da bo o Voj­no­viću mor­da mo­go­če ta­ko go­vo­ri­ti čez de­set, dvaj­set ali tri­de­set let.) Na vr­hu mi­le­nij­ske le­stvi­ce ni bil ro­man Dra­ga Jan­čar­ja, če­prav so bi­li v kon­ku­ren­ci že Ga­ljot, Se­ver­ni sij, Po­sme­hlji­vo po­že­le­nje in Zve­ne­nje v gla­vi. Slo­ven­ski ro­man 20. sto­le­tja so Pri­šle­ki Loj­ze­ta Ko­va­či­ča. In tu­di ko se je iz­bi­ral naj­bolj­ši od 25 kre­sni­kov, je zma­gal Loj­ze Ko­va­čič, in si­cer s Kri­stal­nim ča­som. Ven­dar ne v do­mnev­no re­snih ne v ru­me­nih me­di­jih nih­če ni de­lal an­ke­te o tem, ali je naj­bolj­ši so­dob­ni pi­sa­telj. Res pa so bi­li ta­krat eni in dru­gi me­di­ji pre­cej dru­gač­ni.

Do­mo­vi­na, tu­ji­na, me­di­ji

Loj­ze Ko­va­čič ni imel re­le­van­tnih pre­vo­dov in ne pro­daj­nih uspe­hov na tu­jem tr­gu. Jan­čar jih ima, in tu­di po­memb­ne li­te­rar­ne na­gra­de. Ven­dar je uspeh pri­mer­ljiv z Ma­jo Ha­der­lap in nje­nim "v nem­šči­ni na­pi­sa­nim slo­ven­skim ro­ma­nom" An­gel po­za­be. V nem­škem go­vor­nem pro­sto­ru se je pro­da­lo več kot 100.000 iz­vo­dov ro­ma­na, zanj je do­bi­la ze­lo po­memb­ne na­gra­de, le­tos je­se­ni jo re­ci­mo ča­ka še pre­sti­žna švi­car­ska na­gra­da Maxa Fri­scha. S fran­co­skim pre­vo­dom ro­ma­na pa je osvo­ji­la ena­ko na­gra­do kot Dra­go Jan­čar, na­gra­do za naj­bolj­ši pre­ve­de­ni ro­man, ven­dar v ka­te­go­ri­ji pr­ven­cev. No­be­na od teh na­grad ni bi­la v slo­ven­skih me­di­jih prav po­ča­šče­na. (Ve­čer je v tem pri­me­ru iz­vzet.) Ven­dar so na pri­mer no­vi­nar­ji tu­di od nek­daj ho­di­li na go­sto­va­nja z gle­da­li­ščem To­ma­ža Pan­dur­ja ali na nje­go­ve pre­mi­e­re v tu­ji­no, ni­ko­li pa se to ni do­ga­ja­lo gle­da­li­šču Ma­te­je Ko­le­žnik ali To­mi­ja Ja­ne­ži­ča.

Kre­a­tiv­ne in­du­stri­je

Ne, ni­so vse­ga kri­vi me­di­ji in ne ustvar­ja­jo me­di­ji l ite­rar­ne­ga ka­no­na. Me­di­ji i n re­kla­mne služ­be za­ložb so­u­stvar­ja­jo bla­gov­ne znam­ke in ume­tnost, vse bolj po­ni­žna de­kla kre­a­tiv­nih in­du­strij, se­ve­da ni imu­na na znam­če-

Ko se spra­šu­je­mo o naj­bolj­ših slo­ven­skih pi­sa­te­ljih, se spra­šu­je­mo o li­te­rar­nem ka­no­nu. Ko upo­ra­bi­mo sin­ta­gmo "naj­bolj­ši slo­ven­ski pi­sa­telj", smo del pro­mo­cij­ske ma­ši­ne­ri­je.

"Ni­so red­ki, ki Dra­ga Jan­čar­ja pri­mer­ja­jo z ve­li­či­no, upor­no­stjo in pro­dor­no­stjo Iva­na Can­kar­ja."

Dra­go Jan­čar se je uma­knil iz jav­ne sfe­re, ne le po­li­tič­ne. Naj go­vo­ri­jo knji­ge, ne av­tor.

nje. Mor­da bi lah­ko vzpo­sta­vi­li ce­lo ta­kšno di­s­tink­ci­jo: ko se spra­šu­je­mo o naj­bolj­ših slo­ven­skih pi­sa­te­ljih, se spra­šu­je­mo o li­te­rar­nem ka­no­nu. Ko upo­ra­bi­mo sin­ta­gmo "naj­bolj­ši slo­ven­ski pi­sa­telj", smo del pro­mo­cij­ske ma­ši­ne­ri­je.

Ven­dar pri Jan­čar­ju ni ta­ko pre­pro­sto. Na­vse­za­dnje ce­lo za­lo­žni­ki, ki pre­pla­vlja­jo trg z nje­go­vi­mi knji­ga­mi, ne raz­mi­šlja­jo sa­mo tr­žno. Tež­ko, da bo­do vse te knji­ge res pro­da­li, če­tu­di bo "na­lep­ka naj­bolj­ši slo­ven­ski pi­sa­telj" za­ne­slji­vo po­ma­ga­la pri pro­da­ji. Kaj je ti­sto, kar je ve­čje od se­štev­ka vseh mer­lji­vih ka­te­go­rij? Kaj je ti­sto v nje­go­vi li­te­ra­tu­ri, kar se zdi tu­di znan­stve­ni­kom, ki si­cer ne ma­ra­jo upo­ra­blja­ti su­per­la­ti­vov, ta­ko pre­se­žno, da se ne zgra­ža­jo ob ozna­ki "naj­bolj­še"?

"Od­ziv na te­melj­na vpra­ša­nja na­ro­da in iden­ti­te­te"

Dr. Sil­vi­ja Bo­rov­nik, li­te­rar­na zgo­do­vi­nar­ka, re­dna pro­fe­so­ri­ca na Od­del­ku za slo­van­ske je­zi­ke in knji­žev­no­sti na Fi­lo­zof­ski fa­kul­te­ti Uni­ver­ze v Ma­ri­bo­ru, pra­vi: "Dra­go Jan­čar je mo­der­ni kla­sik, ve­dno za­ni­miv in vzne­mir­ljiv pi­sa­telj. Je av­tor iz­je­mnih ro­ma­nov, pa tu­di kraj­še pro­ze, dra­ma­ti­ke in ese­ji­sti­ke, s ka­te­ro se je vse­lej lu­ci­dno in nad­vse ob­ču­tlji­vo od­zi­val na te­melj­na vpra­ša­nja v zve­zi s slo­ven­skim na­ro­dom in nje­go­vo iden­ti­te­to, pa tu­di v zve­zi z vpra­ša­nji slo­ven­ske­ga je­zi­ka - nek­daj v so­ci­a­li­stič­ni Ju­go­sla­vi­ji, ko se je le-ta že me­šal s t. i. sr­bo­hr­va­šči­no, da­nes pa v Evrop­ski zve­zi, ko ga že­li iz­po­dri­va­ti ne­ka­kšna evro­an­gle­šči­na. Ma­ter­ni je­zik, slo­ven­šči­na, pa je zanj zr­ca­lo iden­ti­te­te in po nje­go­vem so vsi je­zi­ki prav za­ra­di svo­je ra­zno­li­ko­sti ve­lik pri­spe­vek h kul­tu­ri člo­ve­štva. Od­loč­no se je po­sta­vil na stran ohra­nja­nja in raz­vi­ja­nja slo­ven­šči­ne ter opo­zo­ril, da je lah­ko­tnost za­me­nja­ve z dru­gi­mi, t. i. ve­čji­mi je­zi­ki zgolj na­vi­de­zna, saj je ma­te­rin­šči­na po­ve­za­na z naj­bolj in­ti­mni­mi plast­mi člo­ve­ko­ve­ga ži­vlje­nja. V zve­zi s tem je zla­sti v ese­jih na­pi­sal stra­ni, iz ka­te­rih se lah­ko ve­dno zno­va uči­mo."

Pre­po­znav­nost Jan­čar­je­vih fi­gur

Dr. Bo­rov­ni­ko­va je že v svo­jih ob­ja­vlje­nih štu­di­jah vle­kla vzpo­re­dni­ce med opu­som in po­me­nom Iva­na Can­kar­ja in Dra­ga Jan­čar­ja. Tu­di v od­go­vo­ru na na­še vpra­ša­nje je za­pi- sa­la: "Ni­so red­ki, ki Dra­ga Jan­čar­ja pri­mer­ja­jo z ve­li­či­no, upor­no­stjo in pro­dor­no­stjo Iva­na Can­kar­ja. Jan­čar se na­mreč po­dob­no kot Can­kar za­ve­da, da li­te­ra­tu­ra ne mo­re bi­ti ko­rek­tiv dnev­ne po­li­ti­ke, da pa ima mo­ral­no moč, saj ni­ka­kor ni lo­če­na od sve­ta, ki ga več­pla­stno od­ra­ža. Tu­di Jan­čar je vse­lej pi­sal li­te­ra­tu­ro, ki je bi­la ja­sno in ostro druž­be­no kri­tič­na, obe­nem pa je od­ra­ža­la ne­mir člo­ve­ka in nje­go­ve du­še spri­čo ve­li­kih in zla pol­nih zgo­do­vin­skih do­ga­janj, v ka­te­rih je bil po­sa­me­znik na­va­dno le ne­moč­ni opa­zo­va­lec ali pa žr­tev. Jan­čar­je­va li­te­ra­tu­ra opo­zar­ja, da se zla do­ga­ja­nja po­na­vlja­jo prav za­to, ker ne po­zna­mo zgo­do­vi­ne, ne zna­mo pa ce­ni­ti ni­ti la­stne kul­tu­re, ume­tno­sti in je­zi­ka. Pi­sa­telj je kot ro­ma­no­pi­sec in dra­ma­tik ustva­ril odlič­ne zgod­be, ki so ne­red­ko zle­zle iz pov­sem ob­rob­nih ali že po­za­blje­nih za­pi­sov, iz fu­snot, le-te pa je za­pi­sal v ber­lji­vem, po­go­sto tu­di hu­mor­ja in iro­ni­je pol­nem slo­gu, ki ga je obo­ga­til še s šte­vil­ni­mi med­be­se­dil­ni­mi na­ve­za­va­mi. Le-te se­ga­jo vse od bi­blič­nih ci­ta­tov pa do ver­zov iz slo­ven­skih ljud­skih pe­smi. Kot pi­sa­telj je ne na­za­dnje ustva­ril pre­pri­člji­ve in pol­no­krv­ne li­te­rar­ne li­ke, ta­ke, po ka­te­rih bo­do tu­di bral­ci pri­ho­dnjih ge­ne­ra­cij ve­de­li, da gre za Jan­čar­je­ve fi­gu­re, po­dob­no kot ve­do za ti­ste iz Can­kar­ja ali Do­sto­je­vske­ga. Oseb­no mu za vse to če­sti­tam in si mi­slim, da je sre­čen člo­vek."

Še o Jan­čar­ju in Can­kar­ju

Pe­ter Kol­šek je v De­lo­vi "an­ke­ti o naj­bolj­šem so­dob­nem slo­ven­skem pi­sa­te­lju" med dru­gim za­pi­sal: "Zdi se, da je bil iz­stop iz po­lak­tiv­ne po­li­ti­ke ena nje­go­vih bolj po­sre­če­nih od­lo­či­tev, do­brih tu­di za nje­go­vo li­te­ra­tu­ro. In za nas." Dra­go Jan­čar je res po­pol­no­ma iz­sto­pil iz po­li­tič­ne sfe­re. Ne­hal je pi­sa­ti ko­lu­mne ( ker te pač ne mo­re­jo go­vo­ri­ti sa­mo o li­te­ra­tu­ri) in ne da­je in­ter­vju­jev (ali je ob ju­bi­le­ju mor­da pre­kr­šil za­po­ved, bo­mo vi­de­li kma­lu), tu­di ko je ka­kšne­ga še dal, je od­go­var­jal pi­sno in iz­ključ­no na vpra­ša­nja o li­te­ra­tu­ri. A pot do sem je bi­la dol­ga. Vsaj od ta­krat, ko je šel iz Ve­če­ra v za­por, ver­je­tno pa že od štu­dent­ske Ka­te­dre, je ve­ljal za di­si­den­ta. Po­tem je bil med pi­sa­telj­ski­mi osa­mo­svo­ji­te­lji, pred umi­kom je ob­ve­ljal za za­go­vor­ni­ka, če ne ce­lo kul­tur­ne­ga ide­o­lo­ga SDS. Mne­nja o tem, ali je to ško­di­lo nje­go­vi li­te­ra­tu­ri, ni­so eno­tna, za­go­to­vo pa je pre­cej ško­di­lo re­cep­ci­ji nje­go­ve li­te­ra­tu­re.

Ivan Can­kar je le­ta 1907, pri ena­in­tri­de­se­tih, kan­di­di­ral na li­sti Ju­go­slo­van­ske so­ci­al­no­de­mo­krat­ske stran­ke za dr­žav­ni zbor. (Ne­po­sre­den pro­fit smo do­bi­li v bri­ljan­tnem po­pi­su pred­vo­lil­ne tur­ne­je po Za­sav­ju, po­sre­dne­ga pa ver­je­tno vsaj s Hlap­ci). Le­ta 1913 je imel v Tr­stu zna­me­ni­to pre­da­va­nje Slo­ven­ci in Ju­go­slo­va­ni, ki je po­sta­lo po­li­tič­ni ma­ni­fest ... Nje­go­vo za­dnje de­lo, Po­do­be iz sanj, je res da­leč od po­li­tič­nih dram, a zdi se, da je Can­kar­ju, dru­ga­če kot Jan­čar­ju, za pra­vo de­po­li­ti­za­ci­jo zmanj­ka­lo ča­sa. Ni do­volj dol­go ži­vel, da bi lah­ko bil na kon­cu mo­dro uma­knjen. In tu­di za to, da bi se iz­o­gnil dru­gim pa­stem jav­no- sti, ne. Če­prav smo si ga sko­raj ce­lo sto­le­tje pred­sta­vlja­li kot po­pol­no­ma sa­mo­tne­ga in ne­sreč­ne­ga in rev­ne­ga, je le­to­šnje pra­zno­va­nje po­te­gni­lo na plan tu­di bolj ve­se­lo bi­o­gra­fi­jo. Bil je ze­lo sla­ven in ni ga mo­ti­lo, da si ga ho­di­jo na Ro­žnik ogle­do­vat kot atrak­ci­jo.

Dra­go Jan­čar je do ča­šče­nja za­dr­žan. Ob knji­gah, ki so zdaj iz­šle, ni bi­lo ka­kšnih po­seb­nih ce­re­mo­nij. Naj to­rej go­vo­ri­jo knji­ge, ne av­tor. Ma­ri­bor­ske­ga vne­bov­ze­ma­nja pred še­sti­mi le­ti se je si­cer ude­le­že­val, ven­dar so dru­gi ka­za­li več ev­fo­ri­je kot on. Naj­brž se mu je že zde­lo fi­no, ko­mu se ne bi, ven­dar se zna iz pre­ti­ra­ne­ga ča­šče­nja tu­di po­nor­če­va­ti. Ne ve­mo, ali je skro­men člo­vek, je pa pre­več pa­me­ten, da bi ho­tel bi­ti zvez­da. Ka­non ja, zvez­da ne.

Za roj­stne dne­ve vo­šči­mo in ne če­sti­ta­mo. Sla­vljen­cu ( pri)vo­šči­mo vse naj­bolj­še, če­sti­ta­mo pa re­ci­mo za na­gra­de in dru­ge do­sež­ke, tu­di za oseb­no­stno dr­žo na pri­mer. Dra­gu Jan­čar­ju že­li­mo vse naj­bolj­še, a mu tu­di če­sti­ta­mo. Za po­memb­no li­te­ra­tu­ro, za iz­sto­pa­jo­čo ka­no­ni­za­ci­jo in za to, da se ob vsem tem "dr­ži ob sta­ni".

Fo­to: EPK Ma­ri­bor 2012

Fo­to: EPK Ma­ri­bor 2012

Fo­to: EPK Ma­ri­bor 2012

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.