An­drej Vel­ka­vrh, me­te­o­ro­log:

"Pre­več si že­ne­mo k sr­cu to 'pre­sne­to' vre­me. Ra­je ga ob­ču­ti­te in se ga za­ve­daj­te. Saj mi­ne."

Vecer - - FRONT PAGE - An­drej Vel­ka­vrh, me­te­o­ro­log

Ali ima­te ra­di vre­me? Ja ka­kšno vpra­ša­nje pa je to, bo­ste re­kli. Vre­me je lah­ko ta­ko raz­lič­no, eni ži­vi­jo za sonč­ne in to­ple dni, dru­gi za zmer­ne tem­pe­ra­tu­re, kar je več, je pre­več, in kar je manj, je pre­ma­lo. Me­gla - sa­mo te­ga ne! Ali pa ve­ter - o tem smo že ne­kaj re­kli, ne bom več, oblju­bim. Am­pak jaz sem res mi­slil na VRE­ME! Se ga za­ve­da­te, ko gre­ste v služ­bo, v šo­lo, po na­ku­pih, v hri­be ...? Ali sa­mo po­gle­da­te v ne­bo in re­če­te "O, ka­ko le­po si­je son­ce da­nes", in to je vse in po­za­bi­te na to, ker ima­te po­memb­nej­še mi­sli?

Za­kaj to spra­šu­jem? Me­ne na­mreč ve­dno zno­va ne­ka­ko zbu­di ob­ču­tek tre­nu­tne­ga vre­me­na. Za­ču­tim ve­ter, ki mi mr­ši la­se ali pri­pra­vi li­stje na drev­ju, da za­šu­mi, da dvi­ga prah in mo­ram za­pre­ti oči. Za­ču­tim to­plo­to son­ca spo­mla­di, ko smo ga ta­ko želj­ni po zim­skem po­manj­ka­nju sve­tlo­be in to­plo­te, ali pa je­se­ni, ko se po­ča­si po­sla­vlja in je za­to še to­li­ko dra­go­ce­nej­ša. Ali pa po­le­ti, ko do­be­se­dno za­pe­če na go­li ko­ži in se ra­je za­kri­jem pred son­cem. Am­pak ga ob­ču­tim, se ga za­ve­dam. Ali pa dež, sneg, ve­li­ko je te­ga, kar ob­ču­ti­mo, če se le za­ve­da­mo te­ga. Da ti de­žne ka­plje pol­zi­jo za vrat in pod spo­dnje pe­ri­lo, ko li­je kot iz ška­fa, mi pa brez de­žni­ka. Kaj huj­še­ga! Ja, če hla­dno pi­ha. Po dru­gi stra­ni pa so to­ple po­le­tne plo­he ali ne­vih­te lah­ko ce­lo pri­je­tne. Če si to do­vo­li­mo ob­ču­ti­ti in ne pre­vla­da pri­vzgo­je­na re­ak­ci­ja - joj, mo­ker bom, ka­ko je to zo­pr­no! Do­sti­krat se vpra­šam, ka­ko ži­va­li ob­ču­ti­jo mraz. Ali jih ze­be in so za­ra­di te­ga ža­lo­stne? Sa­mi­ca je ža­lo­stna, če iz­gu­bi mla­di­ča, to­rej bi lah­ko ob­ču­ti­la tu­di ža­lost ali ne­ko tr­plje­nje, ko jo ze­be. Pred­sta­vljam si, da je ži­va­lim po­zi­mi hla­dno, am­pak pre­ži­vi­jo. No, ne či­sto vse. Mi pa de­la­mo dra­mo iz te­ga, če nas, na pri­mer, ze­be. "Se bom pre­hla­dil, do­bil bom pljuč­ni­co ..." in po­dob­no. Mor­da res, am­pak mo­ra­mo bi­ti res ne­kaj ča­sa iz­po­sta­vlje­ni mra­zu ali ve­tru. Spo­mnim se, ka­ko sem še kot vo­ja­ški ob­ve­znik šel en­krat ma­ja na oro­žne va­je. Ta­bo­ri­li smo na pro­stem. Vsak dan so bi­le plo­he, vsak dan nas je vsaj ma­lo na­mo­či­lo. Ni­sem se po­šte­no po­su­šil ves te­den. "Zbo­lel bom, vsaj an­gi­no bom sta­knil." Nič ni bi­lo. Vsak dan smo se gre­li ob ognju in iz na­ših oblek se je ka­di­la so­pa­ra. Tu­di na tur­ni smuki so mi otr­pni­li pr­sti, pa se je vse ure­di­lo. Na ko­le­su me je do­bil dež, po­tem pa je za­pi­ha­la bur­ja. Ko sem do­spel na že­le­zni­ško po­sta­jo v za­ve­tje, sem mi­slil, da sem v ra­ju. Mar­si­kaj či­sto brez ško­de pre­ži­vi­mo. Pre­več si že­ne­mo k sr­cu to "pre­sne­to" vre­me. Ra­je ga ob­ču­ti­te in se ga za­ve­daj­te. Saj mi­ne.

Fo­to: PROFIMEDIA

Vsa­ke­ga vre­me­na se je mo­go­če raz­ve­se­li­ti.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.