kz­dra­vi­ti slad­kor­no?

No­vo­sti v raz­i­ska­vah slad­kor­ne bo­le­zni je ve­li­ko, na­pre­dek je hi­ter. Č Ča­ka slad­kor­ne bol­ni­ke ču­de­žno zdra­vi­lo?

Vecer - - FRONT PAGE - Di­e­ta na­me­sto zdra­vil? Draž­ji kot rak Ja­na Ju­van

Slad­kor­na bo­le­zen po­sta­ja ve­dno ve­čja glo­bal­na jav­noz­dra­vstve­na te­ža­va, a tu­di ve­lik iz­ziv za raz­i­sko­val­ce. Pa so v za­dnjem ča­su pri­šli do ka­kšnih re­vo­lu­ci­o­nar­nih od­kri­tij? Po­go­var­ja­li smo se z dr. Ja­me­som Da­ni­e­lom John­so­nom, ki pra­vi, da je od­kri­tij ve­li­ko. Zdra­vi­la za di­a­be­tes ti­pa 2 po­sta­ja­jo bolj­ša, ena­ko di­e­te, ni pa (še) do­se­žen pre­boj, da bi ka­kšno zdra­vi­lo slad­kor­no bo­le­zen lah­ko oz­dra­vi­lo. To­da lju­dje so zme­de­ni ob ko­pi­ci in­for­ma­cij o vseh mo­žnih di­e­tah. Kaj na kon­cu sploh lah­ko je­do in če­sa ne? "Tu­di za­me je to za­ple­te­no, pa imam dok­to­rat in sem sve­tov­ni stro­kov­njak s te­ga po­dro­čja," pri­zna znan­stve­nik.

A na slad­kor­no bo­le­zen vpli­va več de­jav­ni­kov, de­ni­mo stres in de­be­lost, ki pa je lah­ko po­ve­za­na tu­di z ge­ni. Pro­fe­sor pa po­u­dar­ja, da bi mo­ra­li kot druž­ba lju­di s čez­mer­no te­žo in slad­kor­no bo­le­zni­jo bolj pod­pi­ra­ti, pred­vsem pa na­re­di­ti ko­rak k bolj kva­li­te­tne­mu pre­hra­nje­va­nju in ak­tiv­ne­mu ži­vljenj­ske­mu slo­gu. (ank)

Slad­kor­na bo­le­zen po­spe­še­no in in­ten­ziv­no po­sta­ja ve­dno ve­čja glo­bal­na jav­noz­dra­vstve­na te­ža­va. "Zdaj je po sve­tu vsaj 300 mi­li­jo­nov bol­ni­kov, mor­da ce­lo 400, di­a­gno­sti­ci­ra­nih z di­a­be­te­som. Naj­brž pa je še ne­kaj sto mi­li­jo­nov lju­di, ki ga ima­jo, a še ne ve­do zanj. Saj po­lo­vi­ca bol­ni­kov sploh ne ve, da ima to bo­le­zen," pri­po­ve­du­je ka­nad­ski stro­kov­njak dr. Ja­mes Da­ni­el John­son, pro­fe­sor na Uni­ver­si­ty of Bri­ti­sh Co­lum­bia, ki le­tos go­stu­je na pre­sti­žni oks­ford­ski uni­ver­zi. Ker je ta­ko ne­ko­li­ko bliž­je Slo­ve­ni­ji, se je z ve­se­ljem od­zval po­va­bi­lu ko­le­gov z ma­ri­bor­ske me­di­cin­ske fa­kul­te­te, kjer je štu­den­tom in ko­le­gom pro­fe­sor­jem pred­sta­vljal svo­je naj­no­vej­še ugo­to­vi­tve o slad­kor­ni bo­le­zni, ki jo že de­se­tle­tja raz­i­sku­je. Je v sve­tov­nem vr­hu po­zna­val­cev te­ga po­dro­čja.

Za­kaj to­rej lju­dje ne ve­do, da ima­jo slad­kor­no bo­le­zen? "Mor­da ži­vi­jo v re­všči­ni ali pre­pro­sto ne od­i­de­jo k zdrav­ni­ku za­ra­di te­žav, ki jim jih pov­zro­ča. To je ve­li­ka te­ža­va. Še ve­čje pa je šte­vi­lo lju­di, ki ima ta­ko ime­no­va­ni pred­di­a­be­tes. Ni­ma­jo še simp­to­mov, ima­jo pa ne­ka­te­re dru­ge zna­ke. Po obro­ku se jim re­ci­mo glu­ko­za v kr­vi po­vi­ša, ima­jo vi­so­ko ra­ven in­zu­li­na ... To so ne­ka­kšni zgo­dnji simp­to­mi, po­ve­za­ni tu­di z de­be­lo­stjo, ki je po­mem­ben fak­tor za ra­zvoj bo­le­zni," ra­zlo­ži John­son. Če "poz­dra­vi­mo" de­be­lost, bi tu­di del­no oz­dra­vi­li druž­bo di­a­be­te­sa, se stri­nja. "To­da sto­pnja de­be­lo­sti ra­ste in ra­ste to pa dvi­gu­je tu­di sto­pnjo di­a­be­te­sa," po­ja­sni za­ča­ra­ni krog, ki vse bolj pe­sti so­dob­no druž­bo.

Raz­lik v di­a­be­te­su med Evro­po in Ka­na­do ni. "Di­a­be­tes ti­pa 1 ti­pič­no pri­za­de­ne otro­ke, ker gre za av­to­i­mun­sko uni­če­nje be­ta ce­lic, ki pro­i­zva­ja­jo in­zu­lin. In ta tip je prav­za­prav sko­raj­da enak pov­sod po sve­tu, je pa ga ne­ko­li­ko več med bel­ci. Di­a­be­tes je na nek na­čin bo­le­zen za­ho­dne­ga sve­ta. Tu­di di­a­be­tes ti­pa 2, ki pri­za­de­ne vse ge­ne­ra­ci­je. So pa ne­ka­te­re sku­pi­ne pr­vih na­cij v Ka­na­di in dru­god po sve­tu, ki ima­jo ze­lo vi­sok de­lež di­a­be­te­sa ti­pa 2, in nji­hov di­a­be­tes je ne­ko­li­ko dru­ga­čen. Si­cer pa je to glo­bal­na zdra­vstve­na te­ža­va in je pov­sod bolj ali manj ena­ka." Kot ta­ko ve­li­ka glo­bal­na te­ža­va je di­a­be­tes se­ve­da tu­di ve­lik iz­ziv za raz­i­sko­val­ce. Pa so v za­dnjem ča­su pri­šli do ka­kšnih re­vo­lu­ci­o­nar­nih od­kri­tij? "Več jih je. Zdra­vi­la za di­a­be­tes ti­pa 2 po­sta­ja­jo bolj­ša. V za­dnjih dveh le­tih so po­sku­si po­ka­za­li, da lah­ko ne­ka­te­ra zdra­vi­la zni­ža­jo tu­di tve­ga­nje za srč­no-žil­na obo­le­nja, ki so naj­po­go­stej­ši vz­rok smr­ti pri slad­kor­nih bol­ni­kih," po­ve John­son. To od­kri­tje je po­memb­no tu­di za­to, ker lju­dje po­sle­dič­no lah­ko je­mlje­jo manj zdra­vil. Je­ma­nje pre­ve­li­ke­ga šte­vi­la zdra­vil pa je še ena te­ža­va, s ka­te­ro se spo­pa­da sta­ra­jo­ča se za­ho­dna druž­ba.

John­son pra­vi, da je ze­lo raz­bur­lji­vo no­vo od­kri­tje o di­a­be­te­su tu­di to, kar so ugo­to­vi­li stro­kov­nja­ki v Newca­stlu, ki so pre­iz­ku­ša­li pre­cej ek­s­tre­mno di­e­to s po­ste­njem. Ve­li­ko lju­di ni ver­je­lo, da bi sa­mo z di­e­to di­a­be­tes lah­ko za­čel upa­da­ti. Brez ta­blet. Am­pak toč­no to so do­ka­za­li. "Zdaj je se­ve­da vpra­ša­nje, ka­ko lju­di pri­pra­vi­ti do te­ga. Ta di­e­ta je na­mreč ze­lo tež­ka," po­ve stro­kov­njak. To­da ali bo far­ma­ci­ja ve­se­la, če bo di­e­ta za­me­nja­la ta­ble­te? "To bo re­klo ve­li­ko lju­di. To­da far­ma­cev­ti ra­zu­me­jo, da če bo­sta di­a­be­tes 2 in de­be­lost še kar na­ra­šča­la, bo to prav­za­prav uni­či­lo zdra­vstve­ne sis­te­me in fi­nanč­no iz­ro­pa­lo dr­ža­ve. In ko sis­tem pro­pa­de, tu­di far­ma­ci­ja ne mo­re ime­ti pro­fi­ta. Če to­rej lah­ko naj­de­mo na­čin, da zmanj­ša­mo šte­vi­lo lju­di z di­a­be­te­som za vsaj če­tr­ti­no ali po­lo­vi­co, bo to ve­lik pri­hra­nek za zdra­vstvo." Stro­šek slad­kor­ne bo­le­zni je glo­bal­no na­mreč ze­lo vi­sok. "Na bol­ni­ka je ta stro­šek draž­ji kot na bol­ni­ka z ra­kom. In rak je ze­lo drag za zdra­vlje­nje. To­da bol­ni­ki so po zdra­vlje­nju v re­du ali pa ga ne pre­ži­vi­jo. Gre za krat­ko zdra­vlje­nje v pri­mer­ja­vi z di­a­be­te­som. Te­ga ima bol­nik vse ži­vlje­nje in zanj je­mlje tu­di po šest zdra­vil. Po­leg te­ga ima­jo slad­kor­ni bol­ni­ki po­go­sto še dru­ge po­sle­di­ce - srč­no-žil­ne bo­le­zni, od­po­ved led­vic in za­to di­a­li­ze, am­pu­ta­ci­je ... In vse to je tu­di ze­lo dra­go," po­sta­vi John­son di­a­be­tes tu­di v eko­nom­ski kon­tekst. Tu­di za­to je po­memb­no, da so zdra­vi­la ve­dno bolj učin­ko­vi­ta pri zdra­vlje­nju simp­to­mov di­a­be­te­sa.

Ni pa (še) do­se­žen pre­boj, da bi ka­kšno zdra­vi­lo slad­kor­no bo­le­zen lah­ko oz­dra­vi­lo. Dru­ga re­vo­lu­ci­ja v di­a­be­te­su je ta­ko is­ka­nje di­e­te in ži­vljenj­ske­ga sti­la, ki bi to do­se­gel. "Ne le far­ma­ci­ja, tu­di zdrav­ni­ki te­ga vi­di­ka ni­so upo­šte­va­li, ker je bol­ni­ka pre­tež­ko pri­pra­vi­ti do te­ga, da bi se dr­žal teh stro­gih pra­vil. Kar je naj­brž res. V pet­mi­nu­tnem zdrav­ni­škem obi­sku ne mo­reš ne­ko­mu spre­me­ni­ti ži­vlje­nja." Ve­li­ko več ča­sa za pa­ci­en­ta pa ima­jo far­ma­cev­ti in ti lah­ko po­ma­ga­jo pri vzpo­sta­vlja­nju di­et, do­da John­son.

"Vsi ti zvez­dni­ki, ki lju­dem pri­po­ve­du­je­jo ta­ko ne­re­al­ne stva­ri ... 'Iz­gu­biš lah­ko 18 ki­lo­gra­mov v te­dnu.' Če to iz­gu­biš, si ver­je­tno ze­lo bo­lan. Lah­ko si tu­di od­re­žeš no­go, če že­liš iz­gu­bi­ti to­li­ko ki­lo­gra­mov"

Lah­ko si tu­di od­re­žeš no­go

To­da lju­dje so zme­de­ni ob ko­pi­ci in­for­ma­cij o vseh mo­žnih di­e­tah. Kaj na kon­cu sploh lah­ko je­do in če­sa ne? "To je gro­zno. Tu­di za­me je to za­ple­te­no, pa imam dok­to­rat in sem sve­tov­ni stro­kov­njak s te­ga po­dro­čja. Pa­ci­en­ti be­re­jo ra­zne blo­ge, kjer pi­še, da po­tre­bu­ješ sa­mo hi­dra­te ali pa da sploh ne smeš hi­dra­tov. Re­sni­ca je, da vse te di­e­te, če bi bil do­volj do­vze­ten, lah­ko de­lu­je­jo. Že sa­mo to, da si po­zo­ren na to, kaj ješ, bo učin­ko­vi­to. Ve­li­ko lju­di pa obu­pa. Ali pa ni­so ob­ve­šče­ni in se mu­či­jo. Je pa res, da so ta­ko me­ša­ne in­for­ma­ci­je obu­pne. Vsi ti zvez­dni­ki, ki lju­dem pri­po­ve­du­je­jo ta­ko ne­re­al­ne stva­ri ... 'Iz­gu­biš lah­ko 18 ki­lo­gra­mov v te­dnu.' Če to iz­gu­biš, si ver­je­tno ze­lo bo­lan. Lah­ko si tu­di od­re­žeš no­go, če že­liš iz­gu­bi­ti to­li­ko ki­lo­gra­mov. In na kon­cu iz­gu­biš tu­di ve­li­ko de­nar­ja, če sle­diš na­sve­tom teh zvez­dni­kov. Iz­gu­biš pa prav ta­ko upa­nje, ker ci­lja ne do­se­žeš ta­ko hi­tro. Skriv­nost zdra­ve­ga ži­vlje­nja je pred­vsem, da si vztra­jen. Po­ča­si in ena­ko­mer­no lah­ko zma­gu­ješ v tej bit­ki."

Si­cer se John­son kot stro­kov­njak ukvar­ja z ra­zu­me­va­njem te­ga, da smo si lju­dje po svo­ji bi­o­lo­gi­ji ze­lo raz­lič­ni. Ne­ka­te­rim lah­ko to­rej pred­pi­šeš di­e­to brez oglji­ko­vih hi­dra­tov, pa ne bo učin­ka, pri dru­gih lju­deh pa bo uči­nek ze­lo do­ber, raz­la­ga. Upa, da bo­do sča­so­ma lah­ko ugo­to­vi­li, ka­te­ri pa­ci­ent se bo uspe­šno od­zi­val na ka­te­ro di­e­to. To­rej ni ene ču­de­žne di­e­te za vse? "Ču­de­žna di­e­ta je ka­te­ra­ko­li di­e­ta, ki se je dr­žiš do­volj dol­go. Tre­nu­tno pa še ne mo­re­mo pred­po­sta­vi­ti, ka­te­ra di­e­ta po­sa­me­zni­ku naj­bolj ustre­za. Upam, da bo­mo v na­sle­dnjem de­se­tle­tju ime­li zna­nje, s ka­te­rim bi po hi­trem ge­net­skem te­sti­ra­nju lah­ko člo­ve­ku po­ve­da­li, na ka­te­ro di­e­to se bo nje­go­vo te­lo naj­bo­lje od­zva­lo." Tu­di vzor­ci hra­nje­nja so lah­ko raz­lič­no učin­ko­vi­ti, do­da. Ne­ko­mu bo zaj­trk pri di­e­ti ko­ri­stil, dru­ge­mu ne. "Ne gre sa­mo za to, da imaš di­e­to, am­pak tu­di, kdaj se pre­hra­nju­ješ. V splo­šnem kot druž­ba si­cer je­mo hra­no sla­be ka­ko­vo­sti. Je­mo ve­dno in pov­sod. V na­gli­ci. Če bi to lah­ko spre­me­ni­li, bi ze­lo po­ma­ga­lo."

Stra­šlji­va no­va od­kri­tja

Še eno re­vo­lu­ci­o­nar­no od­kri­tje v po­ve­za­vi s slad­kor­no bo­le­zni­jo je, pra­vi John­son. Ne gre na­mreč sa­mo za to, kaj je­mo kot od­ra­sli. Prav­za­prav so no­va od­kri­tja kar ma­lo stra­šlji­va, pri­zna, ker na­ka­zu­je­jo, da te že to, ka­kšna hra­ni­la do­biš kot maj­hen otrok in ka­ko ži­viš ta­krat, opre­de­li kot člo­ve­ka za vse ži­vlje­nje. To­rej ta­krat, ko sam ni­ti še ne mo­reš vpli­va­ti na to. "Ve­mo, da je pri otro­cih, ki so pre­tež­ki ali ima­jo di­a­be­tes ti­pa 2, to po­ve­za­no tu­di z oko­ljem, v ka­te­rem so se ro­di­li - kaj so je­dli od pr­ve­ga dne ži­vlje­nja pa do dru­ge­ga le­ta in ko­li­ko so bi­li ak­tiv­ni že v za­čet­ku ži­vlje­nja. Tu­di s tem, kaj je je­dla nji­ho­va ma­ma. In ce­lo, kaj je je­dla nje­na ma­ma!"

In še več de­jav­ni­kov je za po­jav slad­kor­ne bo­le­zni. Tu­di stres ima re­ci­mo ne­ga­tiv­ni uči­nek na člo­ve­ko­vo spo­sob­nost urav­na­va­nja glu­ko­ze, raz­la­ga pro­fe­sor. Ge­ne­ti­ka prav ta­ko lah­ko del­no vpli­va na ra­zvoj bo­le­zni. "Kri­vi­ti ne­ka­te­re od­ra­sle, da ima­jo di­a­be­tes ali da so pre­de­be­li, ta­ko ni po­šte­no. Ver­je­tno se jim je na­mreč 'po­klo­pi­lo' več teh de­jav­ni­kov."

Ta­ko si po­tem lah­ko tu­di ra­zlo­ži­mo, ka­ko lah­ko ne­ka­te­ri lju­dje v od­ra­sli do­bi je­do "svi­nja­ri­je", pa se jim ne bo po­zna­lo, pri­sta­vi. "Ima­jo sre­čo, da so ime­li pri­vi­le­gi­ra­no od­ra­šča­nje in fan­ta­stič­ne ge­ne." Po dru­gi stra­ni nek­do, ki ima di­a­be­tes, ne sme obu­pa­ti in mi­sli­ti, da je to sa­mo za­ra­di sla­be gen­ske za­sno­ve, po­u­da­ri. Kot druž­ba pa bi mo­ra­li te lju­di bolj pod­pi­ra­ti, še pra­vi John­son, pred­vsem pa na­re­di­ti ko­rak k bolj kva­li­te­tne­mu pre­hra­nje­va­nju in ak­tiv­ne­mu ži­vljenj­ske­mu slo­gu.

Fo­to: Sa­šo BIZJAK

Di­a­be­tes je bo­le­zen za­ho­dne­ga sve­ta.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.