(Pred)oble­tni­ca ne­ke­ga me­sta

Tu­di pet­kov kon­cert je bil svo­je­vr­stna (aku­stič­na) oble­tni­ca. Ne­kih dru­gih ča­sov. In me­sta

Vecer - - SPOROČILA - Sreč­no no­vo le­to! Sto­je. Ker se spo­do­bi Lju­dje in do­god­ki

Naj­bolj­ša je bi­la ... Ma, ne. Naj­bolj­ših j e bi­lo več. Si­cer je itak stvar oku­sa, pa vse­e­no. Naj­bolj­ša je bi­la naj­brž res zgod­ba - sploh za ti­ste, ki je še ni­smo sli­ša­li -, ka­ko je na­sta­la pe­sem Naj ti po­ljub na­ri­še ustni­ce. Še mla­di Lač­ni Franz je imel kon­cert v Vin­kov­cih. Ker so to bi­li či­sto dru­gi ča­si, so vze­li eno dvo­po­stelj­no so­bo, pre­o­sta­la tro­ji­ca pa se je pre­šver­ca­la sko­zi okno. Kot zgle­dni fan­tje so si umi­li zo­be in šli či­tat knji­ge. An­drej Pin­ta­rič, kul­tni bob­nar, de­ni­mo Voj­no in mir. No­be­ne­ga al­ko­ho­la, no­be­ne­ga rock'n'rol­la. Tol­stoj! Kma­lu so vsi po­spa­li. Zju­traj se je, ro­sno za­lju­bljen, Zo­ran Pre­din zbu­dil pr­vi. Ker ni bi­lo več ki­si­ka. Za­gifta­li so se sko­raj. Na za­ro­še­no okno je na­ri­sal obraz, la­se, nos, oči, uše­sa. Na­to pa ku­šnil tja, kjer naj bi bi­le ustni­ce. Naj ti po­ljub na­ri­še ustni­ce.

In naj­bolj­še pri vsem sku­paj je bi­lo mi­nu­li pe­tek, 13., da je zgod­bi pre­da­no, pri­ča­ku­jo­če pri­sluh­nil tu­di če­tve­rec, ki je zdaj z Zo­ra­nom Pre­di­nom Lač­ni Franz. Pa so, ugi­bam, zgod­bo že sli­ša­li. Am­pak rav­no za to gre. Da že sli­ša­no sli­šiš, že do­ži­ve­to po­do­ži­viš še en­krat. Za­to je bil kon­cert obu­je­ne­ga, aku­stič­ne­ga Lač- ne­ga Fran­za v pe­tek naj­brž res toč­no to, kar "mo­ra" bi­ti. Či­sta, to­pla no­stal­gi­ja. Pre­din je po­ka­zal, da Lač­ni Franz iz­ha­ja iz ča­sov, ko so sklad­be ime­le ne sa­mo iz­ra­zi­to zgod­bo, tem­več tu­di po­men. Ki ga je zdaj oči­tno tre­ba pred­ho­dno ra­zlo­ži­ti ali pa vsaj na­mi­gni­ti nanj, če­tu­di se s tem kaj po­raz­gu­bi. Sploh ker naj bi bil po­men ne­ka­te­rih skladb, ti­pa Va­ter­po­li­sti, že po­na­ro­de­lo znan. Nič za­to. Ve­dno nov star spo­min.

Zo­ran Pre­din je šel na zi­her. In če greš na zi­her, ta­ko je vsaj pro­ni­clji­vo, što­sno pri­po­mnil, naj­prej za­i­graš pr­vi ko­mad. In po­tem dru­ge­ga. In po­tem ve­dno pri­de na­sle­dnji. Ta­kšen je bil, je in bo hu­mor Zo­ra­na Pre­di­na. Še je rad pr­vi za de­kle­ta. Pr­vi, ki jim apri­la vo­šči sreč­no no­vo le­to.

Na oder je sto­pil naj­prej sam, še­le na­to se mu je zla­go­ma pri­dru­žil če­tve­rec Ti­ne Čas ( ki­ta­ra), Anej Ko­če­var ( bas), Bo­štjan Ar­ti­ček ( kla­vi­a­tu­re) in Lu­ka Ča­dež ( bob­ni). Mla­di, spo­sob­ni, pre­da­ni, ka­kr­šne Pre­din za ta­ke kon­cer­te, kjer je v ne­spor­nem sre­di­šču, tu­di po­tre­bu- je. Saj jim v za­me­no na­me­nja po­šte­no, zgle­dno po­zor­nost. Več­krat jih je ome­nil, tu in tam se je kdo od njih tu­di vklju­čil v de­ba­to, am­pak vsi so se pre­da­li ko­ma­dom. Naj ra­je go­vo­ri­jo pe­smi.

In to je ti­sto, kar se zgo­di na kon­cer­tu Lač­ne­ga Fran­za v nje­go­vem roj­stnem me­stu. Spo­što­va­nje, ki bi ime­lo di­s­tan­co, če ne bi v se­bi no­si­lo to­li­ko ču­stev. To, kar poč­ne Lač­ni Franz, ni ( bi­lo ni­ko­li) ra­zu­mno. Ni­ti ne mo­re bi­ti. Sa­mo tu­kaj lah­ko pe­sem Ma­ri­bor je nor po­sve­ti Smi­lja­nu Kre­že­tu in do­bro raz­po­lo­že­na pu­bli­ka ve, o kom in čem go­vo­ri. Ko se plo­ska, se plo­ska tu­di se­bi. Sa­mo tu­kaj več­krat po­no­vlje­ni vic o Go­renj­cu in Šta­jer­cu, ki ju za­me­te sneg in pr­vi re­ši­te­lja vi­di v ber­nar­din­cu, dru­gi pa v ru­mu, ki ga ta pes no­si, do­bi ti­sti žlah­tni smeh na la­sten ra­čun. "Za­kaj ni­sem ra­je pi­sal pe­smi o tem, kak' bom shuj­šal in do­bil spet čr­ne láse?" se je po­ša­lil še sam na svoj ra­čun, ko se je spo­mnil pre­rok­be Pra­slo­va­na. Kar je kon­cert na­re­di­lo za to­plo do­ži­ve­tje, so bi­le rav­no Pre­di­no­ve raz­la­ge. Rav­no do­volj pre­dol­ge, da so na­po­sled vse­e­no (naj)več po­ve­da­le pe­smi sa­me. Ne­ka­te­ri aran­žma­ji so pre­cej za­vi­li od ori­gi­na­la, dru­gi so se sku­ša­li čim bolj po­klo­ni­ti iz­vir­ni­ku. Kon­cert je si­cer po­stal tu­di pri av­tor­skem ma­te­ri­a­lu, ven­dar se je vr­nil tja, kjer je Pre­din ( bil) naj­bolj do­ma. K Šta­jer­cu. In Zar­ja­ve­lim tro­ben­tam.

Za ti dve je v bi­su re­kel, naj ven­dar vsta­ne­mo. Pa saj. Se spo­do­bi, ne? Za ti­pa, ki sam se­bi re­če sta­ra ba­ra­ba in ta ča­so­pis ozna­či za po­gu­mne­ga, ker mu je ob­ja­vil ce­lo sli­ko. Skrb­no pri­pra­vljen, del­no tu­di zah­te­ven, a še ve­dno do­ber dvo­ur­ni kon­cert, ki je na kon­cu kot "haus­bal" po­ka­zal, da na kon­cu šte­je­jo pe­smi. Re­per­to­ar Lač­ne­ga Fran­za v tem me­stu pač ni­ko­li ne mo­re bi­ti gost. V bi­stvu je ta­kšen kon­cert oble­tni­ca sa­ma po se­bi. Oble­tni­ca ne­kih dru­gih ča­sov. Oble­tni­ca ne­ke­ga me­sta. Vre­men­ska na­po­ved v sli­ki za Slo­ve­ni­jo, po­ne­de­ljek, 16. april 2018 Na med­na­ro­dni ta­tu kon­ven­ci­ji v Lju­blja­ni se je mi­nu­li ko­nec te­dna zbra­lo več kot 80 ume­tni­kov te­to­vi­ra­nja iz Slo­ve­ni­je, Av­stri­je, Hr­va­ške, Sr­bi­je, Bo­sne in Her­ce­go­vi­ne, Ma­ke­do­ni­je, Ita­li­je, Gr­či­je, Ru­si­je, Nor­ve­ške, Ma­džar­ske, Dan­ske in Švi­ce. Te­to­va­tor­ji se na ta na­čin se­zna­ni­jo z no­vi­mi tren­di, teh­ni­ka­mi, me­to­da­mi in orod­ji, med sa­bo se po­me­ri­jo na tek­mo­va­nju, obi­sko­val­ci pa naj­de­jo za svo­jo za­mi­sel naj­pri­mer­nej­še­ga ume­tni­ka.

Fo­to: An­drej PETELINŠEK

No­vi Lač­ni Franz - s spo­mi­nom na pr­vo­tne­ga

Fo­to: An­drej PETELINŠEK

Zo­ran Pre­din: "Za­kaj ni­sem ra­je pi­sal o tem, kak' bom shuj­šal in do­bil spet čr­ne láse?"

Fo­to: Ro­bert BALEN

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.