Zve­sto­ba Har­ry­ju Ho­le­ju

"Kralj skan­di­na­vske kri­mi­nal­ke", ki ne be­re dru­gih skan­di­na­vskih kri­mi­nalk, je v po­go­vo­ru ob­šir­ne­je spre­go­vo­ril pred­vsem o svo­ji no­vi knji­gi in svo­jem ter Sha­ke­spe­ra­je­vem Ma­cbe­t­hu

Vecer - - FRONT PAGE - Pe­tra Vi­da­li

Pro­da­li ste 40 mi­li­jo­nov knjig. To­rej vam ne bi bi­lo tre­ba bi­ti tu­kaj. Kaj je vaš ali­bi: od­go­vor­nost do bral­cev, za­lo­žni­kov, ra­do­ve­dnost, ple­za­nje mor­da?

"Ne­kaj je za­ve­za­no­sti za­lo­žni­ku. Na­vse­za­dnje je ver­jel va­me in tu­di skr­bel za pre­vo­de knjig, pre­den so se za­če­le res do­bro pro­da­ja­ti. Ne­kaj je ra­do­ve­dno­sti. Rad po­tu­jem in spo­zna­vam no­ve kra­je. In če se da v teh kra­jih ple­za­ti, še ra­je. Zdaj si­cer ne po­tu­jem to­li­ko, kot sem vča­sih. V Slo­ve­ni­ji sem bil le­ta 1999, ven­dar ta­krat ni­sem ple­zal. Moj slo­ven­ski za­lo­žnik, ki je tu­di sam ple­za­lec, pa mi je pri­po­ve­do­val o ple­za­li­šču Osp in ja, tu­di to je pri­po­mo­glo k od­lo­či­tvi, da je čas za vr­ni­tev v Slo­ve­ni­jo."

Še bolj kot 40 mi­li­jo­nov pro­da­nih iz­vo­dov v šti­ri­de­se­tih je­zi­kih se mi zdi fa­sci­nan­ten po­da­tek o treh mi­li­jo­nih v ma­tič­ni nor­ve­šči­ni. Nor­ve­ška ima pet mi­li­jo­nov pre­bi­val­cev. Tu­di Karl Ove Kna­u­sgård je pro­dal na Nor­ve­škem pol mi­li­jo­na iz­vo­dov Mo­je­ga bo­ja, pa tu­di pre­cej manj po­pu­lar­na de­la se odlič­no pro­da­ja­jo, ro­man Ko­nje krast Pe­ra Pet­ter­so­na na pri­mer je do­se­gel 150 ti­soč iz­vo­dov. Zdi se, da so Nor­ve­ža­ni po­se­bej za­ve­za­ni svo­jim av­tor­jem?

"Mi­slim, da so res. Pred­vsem pa na­sploh ve­li­ko be­re­jo, vsi Skan­di­nav­ci prav­za­prav. Tu­di na Nor­ve­škem so na vr­hu bral­nih le­stvic is­te knji­ge kot dru­god po sve­tu, ob­ča­sno pa pre­vla­da kaj do­ma­če­ga in tu­di ne naj­laž­je­ga. Kna­u­sgår­dov Moj boj je ven­dar­le li­te­rar­ni ek­s­pe­ri­ment, pa je bil be­st­sel­ler. To­rej dr­ži, da bral­cev ne za­ni­ma sa­mo ma­in­ste­am, am­pak tu­di ka­ko­vost. In ja, to vli­va upa­nje za pri­ho­dnost."

Ni­sem rav­no bra­lec skan­di­na­vskih kri­mi­nalk

Lah­ko po­nu­di­te kak re­cept? Kaj - ra­zen do­brih knjig se­ve­da - na­re­di bral­ce, do­ma­ča vzgo­ja, iz­o­bra­že­val­ni sis­tem?

"Pri nas do­ma se je res ve­li­ko bra­lo, ma­ma je bi­la knji­žni­čar­ka in oče je kar na­prej bral knji­ge o dru­gi sve­tov­ni voj­ni. Ne znam si pred­sta­vlja­ti, ka­ko bi bi­lo, če sam ne bi od otro­štva bral. Pre­pro­sto, tre­ba je za­če­ti bra­ti." Slo­ven­ski pi­sa­telj (pa tu­di ple­za­lec, v mla­do­sti pa je kot vi re­sno igral no­go­met) Ta­dej Go­lob je do­ga­ja­nje svo­je­ga pr­ve­ga kri­mi­nal­ne­ga ro­ma­na, ki je za na­še raz­me­re tu­di pre­cej­šnja uspe­šni­ca, po­sta­vil v zi­mo in naš gor­ski svet. Na vpra­ša­nje, za­kaj se je ta­ko od­lo­čil, pa od­go­vo­ril: "Ho­tel sem se, ta­ko kot mno­gi, pri­pe­ti na val skan­di­na­vskih kri­mi­nalk, pa sem na­lašč za­vil tja, kjer je po­zi­mi po­dob­no vzduš­je - te­ma, mraz, sla­bo vre­me, sneg ..." Je to­rej to bi­stvo skan­di­na­vskih kri­mi­nalk?

"Kaj je bi­stvo skan­di­na­vskih kri­mi­nalk? V bi­stvu ne vem, ker ni­sem rav­no bra­lec skan­di­na­vskih kri­mi­nalk." Prav, je to bi­stvo kri­mi­nalk Jo­ja Nes­bøja?

"Uf, to pa sploh ne vem. Res je tež­ko ana­li­zi­ra­ti in opi­so­va­ti la­stno de­lo. Ne­koč sem pre­bral re­cen­zi­jo ene­ga od mo­jih ro­ma­nov v nem­šči­ni, pi­sa­lo je, da lah­ko v mo­jih de­lih 'vi­diš se­ver­ni sij'. Ni­ti sa­nja se mi ne, kaj naj bi to po­me­ni­lo. Am­pak ver­je­tno je ne­kaj po­me­ni­lo pi­scu in nem­škim bral­cem. Oči­tno je tre­ba gle­da­ti od zu­naj, jaz pa sem se­ve­da no­tri in te­ga ne mo­rem."

Ni se mi tre­ba tru­di­ti, da bi bil Sha­ke­spe­a­re

Je bi­lo Ma­cbe­tha tež­je iz­pi­so­va­ti kot Har­ry­ja Ho­le­ja? Pi­sci kri­mi­nalk mo­ra­te se­ve­da ve­dno upo­šte­va­ti po­seb­ne za­ko­ni­to­sti, am­pak Sha­ke­spe­a­re je pa za­kon, ne?

"Ma­cbe­th je ti­sta Sha­ke­spe­ar­je­va igra, ki sem jo že prej naj­bo­lje po­znal, že iz mla­do­sti. Ne mo­rem re­či, da sem Har­ry­ja Ho­le­ja za­sno­val na Ma­cbe­t­hu, ven­dar je bil tu­di Ma­cbe­th eden od li­kov, ki so slu­ži­li kot in­spi­ra­ci­ja za Ho­le­ja. Po eni stra­ni je se­ve­da bi­lo tež­ko. Ker je Sha­ke­spe­a­re in ker je zgod­ba že tu­kaj. In ker ima­jo ne­ka­te­ri do te­ga pač ze­lo ču­stven od­nos in so tu­di nji­ho­va 'ču­stva' do pi­scev kri­mi­nal­ka ze­lo ja­sna. Ne do­vo­li­jo, da jim kdo vza­me Sha­ke­spe­ar­ja. No, saj to me ni­ti ni za­res skr­be­lo, bolj se mi je zde­lo za­ni­mi­vo. Naj­prej sem se mo­ral od­lo­či­ti, da se mi ni tre­ba tru­di­ti, da bi bil Sha­ke­spe­a­re. To ne bi za­ni­ma­lo ni­ko­gar, ne va­ru­hov Sha­ke­spe­ar­ja ne mo­jih bral­cev. Pa tu­di me­ne ne. Vse sem od­mi­slil in se skon­cen­tri­ral na struk­tu­ro zgod­be in li­ke. Pred­vsem na to, kaj jih že­ne, kaj je mo­tor. Ne­kaj ča­sa sem še mi­slil, da bom ne­ka­te­re re­či spre­me­nil, am­pak na kon­cu sem ugo­to­vil, da bi se, če bi za­čel pre­mi­ka­ti de­le, vse sku­paj se­su­lo. Ne mo­reš kar od­vze­ma­ti. Odlič­no funk­ci­o­ni­ra ta­kšno, kot je. Za­to pa to je moj­stro­vi­na in kla­si­ka.

Zgod­bo sem po­sta­vil v 70. le­ta 20. sto­le­tja, na­me­sto za škot­ski kra­lje­vi pre­stol bi­je Ma­cbe­th svoj boj za me­sto na­čel­ni­ka po­li­ci­je. To je okvir, zno­traj te­ga pa sem se sko­raj pov­sem dr­žal Sha­ke­spe­ar­je­ve tra­ge­di­je, od pri­zo­ra do pri­zo­ra ta­ko re­koč. Se­ve­da sem - ker je ro­man manj eko­no­mič­na for­ma - lah­ko ob­šir­no raz­pi­sal o pre­te­klo­sti ozi­ro­ma ge­ne­zi li­kov in lah­ko dal ka­kšne­mu tu­di ve­čji ozi­ro­ma dru­ga­čen po­men, kot ga je imel pri Sha­ke­spe­ar­ju. In­špek­tor­ja Du­f­fa (pri Sha­ke­spe­ar­ju Ma­cdu­ff) na pri­mer sem bolj iz­po­sta­vil, ker sem ho­tel ustva­ri­ti ne­ko­ga, ki je kon­tra­punkt Ma­cbe­t­hu in pred­sta­vlja ne­ka­kšno al­ter­na­tiv­no uso­do Ma­cbe­tha. Nju­no ozad­je ozi­ro­ma iz­vor je po­do­ben, ven­dar sta na­spro­tni­ka. Na­spro­tje sem po­sta­vil bolj ne­po­sre­dno, kot ga po­sta­vljam v zgod­bah o Har­ry­ju Ho­le­ju. Ma­cbe­th ima na za­čet­ku la­stno­sti he­ro­ja, pro­ta­go­ni­sta, Du­ff pa na­spro­tni­ka, an­ta­go­ni­sta, ne­ga­tiv­ca. Po­tem pa se po­ča­si, ali pa hi­tro prav­za­prav, vse sku­paj obr­ne. Vzne­mir­lji­vo je bi­lo na tak na­čin kri­ža­ti te po­ti. Na ne­ki na­čin je vse že v Sha­ke­spe­ra­ju, ven­dar je pri me­ni v glav­nem bolj do­be­se­dno. La­dy (La­dy Ma­cbe­th) sem dal pre­te­klost pro­sti­tut­ke, in to pro­sti­tut­ke, ki je ubi­la otro­ka, ki ga je ro­di­la, ker se je od­lo­či­la, da bo spo­što­va­na go­spa, ki ne po­tre­bu­je otro­ka za iz­pol­ni­tev svo­je­ga ži­vlje­nja. Sha­ke­spe­ar­je­ve vr­sti­ce o tem, ka­ko si je otro­ka od­tr­ga­la od pr­si in ga po­ti­sni­la ob ste­no, be­re­jo kot me­ta­fo­ro, jaz pa sem jih vzel za­res. To­rej v re­sni­ci ni­sem iz­u­mil ni­če­sar no­ve­ga, sa­mo na svoj na­čin sem sle­dil te­mu, kar je že bi­lo."

Po­sta­vi­ti se v če­vlje ti­stih, ki spre­je­ma­jo na­pač­ne od­lo­či­tve

Va­ru­hi re­da so tu­di v ro­ma­nih s Har­ry­jem Ho­le­jem več­krat sto­pi­li na dru­go stran. Od­kri­va­nje zla v sis­te­mu, ki naj bi pre­pre­če­val zlo, se mi zdi ena glav­nih la­stno­sti va­ših kri­mi­nalk. Am­pak v re­sni­ci na Nor­ve­škem ni­ma­te to­li­ko po­kvar­je­nih po­li­ci­stov, ne? Za­kaj ima­jo pri vas ta­ko po­memb­no vlo­go?

"Mi­slim, da me pri­vla­či to, če­sar ne mo­rem spre­je­ti ali se mi zdi mo­ral­no na­pač­no. Rad bi ra­zu­mel, za­kaj lju­dje rav­na­jo v na­spro­tju z la­stni­mi mo­ral­ni­mi nor­ma­mi. Mo­go­če me to ta­ko ze­lo za­ni­ma za­to, ker se je moj oče v dru­gi sve­tov­ni voj­ni bo­ril na nem­ški stra­ni. To bi lah­ko bil moj iz­vir­ni mo­tiv. O od­lo­či­tvah, ki jih je spre­jel med voj­no, mi je go­vo­ril ta­ko, da sem se mo­ral po­sta­vi­ti v nje­go­ve če­vlje. Spra­še­val je, ali ga ra­zu­mem - in res sem ga lah­ko ra­zu­mel. Se­ve­da za­to, ker je bil moj oče in sem bil emo­ci­o­nal­no pri­pra­vljen to sto­ri­ti.

Mi­slim, da po­dob­no poč­nem z li­ki v svo­jih ro­ma­nih. Bral­ca po­sku­šam po­ti­sni­ti v nji­ho­ve če­vlje, da se z nji­mi na­pač­no od­lo­či, da sto­ri na­pa­čen ko­rak. Iščem bral­če­vo so­ču­tje z ose­bo, pa naj je to Har­ry Ho­le ali Truls Bernt­sen, ki sem ga iz­ri­sal v kar ne­kaj ro­ma­nih kot mo­ral­no po­kvar­je­no ose­bo. Ni­sem ga na­me­ra­val ta­ko iz­po­sta­vi­ti, am­pak po­sta­jal je bolj in bolj po­mem­ben, ker je bi­lo za­ni­mi­vo vi­de­ti, ka­ko sam opra­vi­ču­je svo­ja de­ja­nja. Glo­bo­ko v se­bi ima ko­deks in vo­ljo, da mu sle­di. To imam pač rad, rad imam, da so sla­bi fan­tje do­bri in da so do­bri fan­tje sla­bi. Do­bra de­ja­nja so lah­ko po­sle­di­ca ne­ča­stnih mo­ti­vov ali vre­dnost in na­spro­tno. Vsi pi­sa­te­lji pi­še­mo o is­tem, o tem, ka­ko je bi­ti člo­vek. Sko­zi svo­jo ži­vljenj­sko iz­ku­šnjo se­ve­da. Ta­ko pre­pro­sto je to, in ta­ko kom­pli­ci­ra­no."

O zve­sto­bi Har­ry­ju Ho­le­ju

Ko sem sli­ša­la, da ste po­sta­li del Ho­gart Sha­ke­spe­a­re pro­jek­ta, ki no­va­či naj­bolj pri­lju­blje­ne pi­sce, da si iz­be­re­jo in po­nov­no na­pi­še­jo svo­je­ga Sha­ke­spe­ar­ja, in da pi­še­te Ma­cbe­tha, sem re­kla, aha, zdaj je pa res ko­nec s Har­ry­jem Ho­le­jem. Am­pak te dni ste raz­kri­li, da se Har­ry vra­ča in da bo­ste kma­lu kon­ča­li no­vi ro­man z njim. Bral­ci ga ni­ma­mo do­volj, vi pa oči­tno tu­di ne?

"Ko se sta­ra­mo, ne išče­mo no­vih pri­ja­te­ljev, am­pak po­gla­blja­mo od­no­se s sta­ri­mi. Zdi­jo se nam ve­dno bolj za­ni­mi­vi. Se­ve­da, po svo­je tu­di bolj dol­go­ča­sni. Am­pak bolj kot spo­zna­vaš lju­di, več lah­ko naj­deš v njih."

Mi­slim, da me pri­vla­či to, če­sar ne mo­rem spre­je­ti ali se mi zdi mo­ral­no na­pač­no Ne znam si pred­sta­vlja­ti, ka­ko bi bi­lo, če sam ne bi od otro­štva bral. Pre­pro­sto, tre­ba je za­če­ti bra­ti

Fo­to: Ro­bert BALEN

Jo Nes­bø: "Ko se sta­ra­mo, ne išče­mo no­vih pri­ja­te­ljev, am­pak po­gla­blja­mo od­no­se s sta­ri­mi pri­ja­te­lji."

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.