Že­lja po la­stnem klju­ču

Lju­dje s po­seb­ni­mi po­tre­ba­mi bi lah­ko mar­si­kje po­ma­ga­li druž­bi, s tem bi sa­mi kot tu­di druž­ba do­bi­li kar naj­več

Vecer - - MARIBOR -

Ski­tek: "Za­kon o lu­stra­ci­ji ban­čnih vod­stev - za­kon o iz­gu­bi spo­mi­na. Do zdaj zanj ni bi­lo po­slu­ha, če bo­mo do­bi­li do­volj, bo­mo po­skr­be­li, da ti lju­dje ne bo­do več za­se­da­li po­memb­nih po­lo­ža­jev v dr­žav­nih služ­bah." Mrđe­no­vić: "Dvig mi­ni­mal­ne pla­če na 700 evrov, spre­je­ti tu­di do­pol­ni­lo, da mo­ra bi­ti mi­ni­mal­na pla­ča za vsaj 20 od­stot­kov nad pra­gom re­všči­ne." Ven­gu­št: "In­ter­ven­tni za­kon v zdra­vstvu, skraj­ša­nje ča­kal­nih dob, zdru­ži­tev jav­ne­ga in za­seb­ne­ga zdra­vstva, ča­kal­ne do­be tu­di za­kon­sko do­lo­či­ti." Pre­dnik: "Pri dru­gem ti­ru smo vi­de­li, ka­ko hi­tro se da spra­vi­ti sko­zi za­kon, po­tem lah­ko tu­di za­kon o tre­tji ra­zvoj­ni osi."

Lo­gar: "Sa­na­ci­ja zgor­nje Me­ži­ške do­li­ne in do­go­vor z Av­stri­jo o ob­dav­či­tvi de­lav­cev mi­gran­tov."

Ranc: "V par­la­men­tu je kup za­ko­nov, ki jih ne iz­va­ja­mo. Iz­bral bi za­kon o iz­ko­ri­šča­nju na­rav­nih vi­rov na po­dro­čju goz­dar­stva in tu­riz­ma." Er­ja­vec: "Ima­mo za­kon o spod­bu­ja­nju skla­dne­ga re­gi­o­nal­ne­ga ra­zvo­ja, zdaj BDP v osre­dnji Slo­ve­ni­ji zna­ša 27 ti­soč evrov na pre­bi­val­ca, na Ko­ro­škem pa le 15 ti­soč. Ta za­kon bi se mo­ral za­če­ti iz­va­ja­ti."

pri­vi­le­gi­ra­na tu­di s stra­ni stran­ke SMC, ne gre sa­mo za de­nar, cen­tra­li­za­ci­ja je vse­po­vsod. V Lju­blja­ni se po­go­var­ja­jo o že tre­tji ob­vo­z­ni­ci." Pre­dnik: "Če ne bo­mo de­lo­va­li po­ve­za­no, nam tu­di re­gi­ja ne mo­re nič po­ma­ga­ti. Lju­blja­na ni­ko­gar nič ne pro­si."

Če­tu­di stran­ka ide­je po­kra­jin ni za­go­var­ja­la, jih sam za­go­var­ja, je do­dal. Mrđe­no­vić: "To je zgod­ba, ki tra­ja že de­set let. Gre za ne­e­no­tnost "Pri­ha­jam iz de­la­vske dru­ži­ne, mo­ji star­ši so na­va­dni de­lav­ci, ki so vse ži­vlje­nje na mi­ni­mal­ni pla­či, mo­ra­li pa so na­hra­ni­ti šti­ri otro­ke. Ra­zlog, da sem se ak­ti­vi­ral, so sla­be raz­me­re: v Slo­ve­ni­ji je go­spo­dar­ska rast, pro­fi­ti so se v za­dnjih le­tih po­ve­ča­li za 300 od­stot­kov, pla­če so mi­ni­mal­ne, pod pra­gom re­všči­ne ži­vi 280 ti­soč lju­di, 100 ti­soč jih je na pra­gu re­všči­ne. Vse to se mi ne zdi pra­vič­no. Sem bil že prej ak­ti­ven in bom še na­prej ak­ti­ven za pra­vi­ce vseh de­lav­cev. Iz­ku­šnje vseh mo­jih so­go­vor­ni­kov tu­di ni­so nuj­no naj­bolj­še. Lah­ko re­čem, da sem tu edi­ni go­lob, am­pak oblju­bljam, da se bom v pri­ho­dnje še bolj za­vze­mal za mla­de, da se bo­do vr­ni­li na­zaj na Ko­ro­ško in da bo dr­ža­va Slo­ve­ni­ja dr­ža­va lju­di, ne pa dr­ža­va za ka­pi­tal, oz­ke stran­kar­ske in­te­re­se, lo­bi­je in ra­zne stri­ce iz ozad­ja."

na lo­kal­nem ni­vo­ju, če bi mo­ra­li do­lo­či­ti glav­no me­sto, bi se Ko­ro­šci ste­pli med sa­bo." Tu­di Ski­tek je pri­tr­dil, da bi se mo­ra­le dra­vska, me­ži­ška in mi­slinj­ska do­li­na po­ve­za­ti ter se ne bi sme­li pre­pi­ra­ti, kje bo se­dež re­gi­je. Ko­li­kor bo­mo moč­ni v re­gi­ji, bo­mo tu­di v Lju­blja­ni, pa je več­kra­tni po­u­da­rek Ran­ca. Er­jav­če­va pa je opo­zo­ri­la na nuj­nost iz­va­ja­nja za­ko­na o skla­dnem re­gi­o­nal­nem ra­zvo­ju.

Ta­tja­na La­por­nik iz Cen­tra za var­stvo in de­lo Go­lo­vec ju­tro zač­ne z ro­ži­ca­mi. Do­be­se­dno. Ob 8. uri že po­gle­du­je po vr­tnem od­del­ku tr­go­vske­ga cen­tra Obi v Ce­lju in od­stra­ni ove­ne­le cve­to­ve. "Na­to jih sor­ti­ram na vo­zič­ke, na­to na po­lič­ke, po­spra­vim mo­ti­ke in dru­go vr­tno orod­je. Tu­di me­tlo pri­mem v ro­ke, če vi­dim, da je tre­ba, po­go­sto pa stran­kam po­ma­gam na­la­ga­ti v vo­zič­ke in jih pe­lja­ti do av­ta. Ta­krat me ze­lo po­hva­li­jo, vča­sih do­bim tu­di kak evr­ček," opi­su­je Ta­tja­na. Njen so­de­la­vec Alojz Se­ni­ca je za­dol­žen za red v skla­di­šču. Tu­di sam je del in­te­gri­ra­ne za­po­sli­tve. V tem tr­go­vskem cen­tru de­la že enajst let ( prej je so­dil pod Ba­u­max) in je ze­lo ve­sel, da je del za­po­sle­nih.

Tu­di nju­na so­de­lav­ca s Ptu­ja, Kle­men­ti­na Šte­bl i h in Ja­nez Per­nek, va­ro­van­ca Var­stve­no- de­lov­ne­ga cen­tra (VDC) Dor­na­va, sta ze­lo za­do­volj­na z de­lom v Obi­ju. "Rad po­ma­gam stran­kam in dru­gim po­ka­žem, kaj vse zmo­rem," je opi­sal Ja­nez ali Le­gen­da Džo­ni, kot ga kli­če­jo do­ma­či­ni. Ob pro­stem ča­su kot stra­sten na­vi­jač no­go­me­ta­šev Dra­ve po­ma­ga tu­di na igri­šču. Od­kar ži­vi v sta­no­va­nju, pa je da­leč naj­bolj po­no­sen na svoj ključ. "Zdaj lah­ko mir­no po­gle­dam no­go­met in pred­vsem imam svoj mir." "Naj­bolj sem ve­se­la, da imam svoj de­nar, da lah­ko sa­ma raz­po­la­gam z njim, si sa­ma iz­be­rem, kaj bom ku­pi­la, in se od­lo­čim, kdaj kam grem," je do­da­la Kle­men­ti­na.

Nav­di­hu­jo­čih zgodb j e bi lo vče­raj na Do­br­ni v okvi­ru po­sve­ta Iz pr­ve ro­ke, na­me­nje­ne­ga prav upo­rab­ni­kom VDC, sli­ša­ti ve­li­ko. Ena ti­stih, ki je v očeh mno­gih pri­žga­la no­vo že­ljo, je bi­la zgod­ba Kri­stja­na Jor­da­na iz De­lov­ne­ga in za­po­sli­tve­ne­ga cen­tra Ja­ne­za Lev­ca, ki si je de­lo na­šel na Pe­tro­lo­vi ben­cin­ski čr­pal­ki v Tr­zi­nu. "Od pri­ja­te­lja sem sli­šal, da išče­jo lju­di, pa sem po­sku­sil. Ve­či­no ča­sa de­lam v av­to­pral­ni­ci. Od­vi­jem an­te­ne, na kon­cu po­pra­vim ogle­da­la, vr­nem an­te­no, se stran­kam za­hva­lim in jim za­že­lim lep dan. Tu­di me­ne je bi­lo pr­vič kar strah, ka­ko me bo­do spre­je­li. In so me. De­lo mi je ze­lo všeč, ker sem ve­li­ko zu­naj, na zra­ku. S pla­či­lom sem za­do­vo­ljen, saj mi po­me­ni ve­čjo sa­mo­stoj­nost. Le bliž­je bi rad sta­no­val, saj se zdaj do čr­pal­ke 20 mi­nut vo­zim s ko­le­som."

Ze­lo po­drob­no je svo­jo de­lov­no pra­kso v bli­žnji Vr­tna­ri­ji Ši­banc opi­sal tu­di Vin­ko Re­še­tar iz Cen­tra za uspo­sa­blja­nje, de­lo in var­stvo (CUDV) Do­br­na. "Ro­že me spro­šča­jo. Prav uži­vam v tem. Mo­je naj­ljub­še opra­vi­lo je stroj­no pol­nje­nje lonč­kov z ze­mljo. Res rad de­lam in se ze­lo tru­dim, da bi bi­li v vr­tna­ri­ji za­do­volj­ni z ma­no. Skri­ta že­lja je in­te­gri­ra­na za­po­sli­tev, o tem se že ma­lo po­go­var­ja­mo. Bi pa po­sku­sil tu­di s či­šče­njem av­to­mo­bi­lov," je pod vti­si pred­ho­dne­ga go­vor­ca do­dal Vin­ko. Z mi­sli­jo, da ima tu­di Do­br­na bli­zu čr­pal­ko, pa se je že po­i­gra­val Ja­smin­ko Ke­ra­no­vič iz CUDV Do­br­na.

Mo­žno­sti, kje vse bi se za va­ro­van­ce CUDV lah­ko na­šlo de­lo, je ve­li­ko. "In­te­gri­ra­ne za­po­sli­tve v osno­vi iz­ha­ja­jo iz oko­lja, kjer upo­rab­ni­ki ži­vi­jo. Upo­rab­nik gle­de na to, ka­ko se do­go­vo­ri­mo in ka­kšne so nje­go­ve spo­sob­no­sti, ho­di tja re­dno, po­ma­ga pri de­lu in je za to tu­di na­gra­jen," opi­su­je di­rek­to­ri­ca CUDV Do­br­na Bre­da Bo­žnik. De­lo­da­jal­ci od dr­ža­ve za to le­po ge­sto ni­so na­gra­je­ni. Gre iz­ključ­no za nji­ho­vo do­bro vo­ljo. In ka­ko ta­kšne de­lo­da­jal­ce naj­de­jo? "S tem, da se čim bolj od­pi­ra­mo nav­zven, smo čim bolj pre­po­znav­ni, da lju­dje čim več ve­do o nas. Va­bi­mo na dne­ve od­pr­tih vrat, na raz­lič­ne pri­re­di­tve, se po­ja­vlja­mo v lo­kal­nem oko­lju, v druž­bi i n s tem kre­pi­mo za­vest, da so tu­di lju­dje s po­seb­ni­mi po­tre­ba­mi lju­dje, ki lah­ko pri­po­mo­re­jo v do­bro druž­bi," pra­vi Bo­žni­ko­va. Nji­ho­vi va­ro­van­ci ta­ko de­la­jo v Fri­zer­skem sa­lo­nu Met­ka, Vr­tna­ri­ji Kra­šo­vec v Ar­cli­nu, kma­lu bo­do spet na ob­či­ni Do­br­na ... "Vča­sih pa na­le­ti­mo tu­di na te­ža­ve, ker mo­go­če na­ša druž­ba še ni pov­sem zre­la. Ne­ka­te­ri, si­cer red­ki de­lo­da­jal­ci se bo­ji­jo, da bi jih oko­li­ca ime­la za ne­ko­ga, ki te lju­di iz­ko­ri­šča. Vča­sih ta­ko od­re­a­gi­ra­jo tu­di ka­kšni sta­rej­ši. Ta­kim smo se de­ni­mo po­nu­di­li, da jim gre­mo zla­gat dr­va, pa so se zba­li go­vo­ric, da bo­do lju­dje re­kli, da jih iz­ko­ri­šča­jo."

Cilj ta­kšnih po­sve­tov je tu­di raz­bi­ja­nje ta­bu­jev. Kot je de­ni­mo ta, da bi bi­lo za te lju­di bo­lje, če bi bi­va­li v do­ma­čem oko­lju. Hin­ko Tr­bovc je pre­cej po­zno pri­šel na Do­br­no, a se je še­le tu pov­sem spro­stil. "Sam sem za­čel upra­vlja­ti s svo­jim de­nar­jem, sam dvi­gnem de­nar na ban­ko­ma­tu, sam grem v tr­go­vi­no, sam pla­čam po­lo­žni­ce. Si pa v pri­ho­dno­sti že­lim, da bi imel svo­jo so­bo. Zdaj si jo de­lim in imam pre­ma­lo pro­sto­ra, da bi se lah­ko ukvar­jal s ka­me­ro in ra­ču­nal­ni­kom," po­ve Hin­ko. Li­lja­na Mi­klič iz bi­vanj­ske eno­te Pre­va­lje pa je do­da­la, da se zdaj, ko je sa­mo­stoj­na, ce­lo pre­cej bo­lje ra­zu­me s star­ši. Bo­žni­ko­va pra­vi, da so v na­men gra­dnje bi­vanj­ske eno­te že ku­pi­li ze­mlji­šče, ča­ka­jo le še na do­da­tna fi­nanč­na sred­stva. Gra­di­li bo­do - kje dru­gje kot na Do­br­ni, saj tam do­ma­či­ni nji­ho­ve upo­rab­ni­ke po­zna­jo že po ime­nu. Vin­ko uži­va ob de­lu v vr­tna­ri­ji. Z lju­be­zni­jo in tru­dom vzga­ja sa­di­ke cve­tlic.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.