Zo­ra A. Ju­rič,

Nek­da­nja pro­fe­so­ri­ca slo­ven­šči­ne Zo­ra A. Ju­rič je da­nes ze­lo ak­tiv­na Ma­ri­bor­čan­ka. Je am­ba­sa­dor­ka Ma­ri­bor­ske knji­žni­ce, lju­di že­li nav­du­ši­ti za li­te­ra­tu­ro

Vecer - - FRONT PAGE -

pro­fe­so­ri­ca slo­ven­šči­ne: "Ne za­pra­vlja­ti svo­je­ga ži­vlje­nja za pre­pi­re, za ma­len­ko­sti, ki so z na­šo min­lji­vo­stjo ne­po­memb­ne. Ob do­bri ume­tno­sti, li­te­ra­tu­ri in zgod­bi se te­ga za­ve­da­mo."

Zmar ibor­sko kul­tur­ni­co Zo­ro A. Ju­rič smo se sre­ča­li v Fu­du v Po­štni uli­ci. Tam vo­di po­go­vo­re, tam se do­bro po­ču­ti, saj Po­štna uli­ca ži­vi kot pra­va me­stna uli­ca. Pi­la je macchi­a­to, že ta­koj na za­čet­ku po­go­vo­ra pa je po­ve­da­la, da je ze­lo ne­sreč­na, ker bo in­ter­vju ob­ja­vljen v ru­bri­ki Gre­ma na ka­fe, saj je kot uči­te­lji­ca slo­ven­šči­ne mno­go let z rde­čim pi­sa­lom gre­ma po­pra­vlja­la v gre­va. "Se mi pa zdi sim­pa­tič­no, ker sku­ša­te ma­ri­bor­šči­no na­ka­za­ti v na­slo­vu, a se ne mo­rem po­mi­ri­ti, da bom ce­lo v ča­so­pi­su pod ta­kšnim na­slo­vom," je de­ja­la v sme­hu in na­da­lje­va­la, da se me­di­ji ne bi sme­li ve­dno skla­nja­ti do člo­ve­ka, "me­di­ji bi mo­ra­li člo­ve­ka dvi­go­va­ti".

Že po tej va­ši opaz­ki je vi­de­ti, da ste tu­di zdaj, ko ni­ste več uči­te­lji­ca, ze­lo ak­tiv­ni. Kaj vse poč­ne­te? "Ve­li­ko, mo­ram re­či. Že ob šo­li sem ve­li­ko po­če­la. Ker ti­sta fa­ma, ko lju­dje re­če­jo, kaj vse bo­do po­če­li, ko bo­do v po­ko­ju, pa­de, če ni­si tu­di v ča­su služ­bo­va­nja de­lal. Že prej sem bi­la stal­na obi­sko­val­ka kul­tur­nih pri­re­di­tev, ho­dim v ki­no, na kon­cer­te, v gle­da­li­šče, ope­ro, na li­te­rar­ne ve­če­re. Grem, ka­mor me vle­če du­ša, ker uži­vam v tem. Pred dvaj­se­ti­mi le­ti sem za­če­la li­te­rar­ne po­go­vo­re. Že v ča­su šol­ske­ga de­la sem ugo­to­vi­la, da imam po­se­ben pri­vi­le­gij, da lah­ko pre­da­vam to, kar imam naj­ra­je, to­rej li­te­ra­tu­ro in je­zik. Li­te­ra­tu­ra de­lu­je pod­tal­no. Sko­zi li­te­ra­tu­ro lah­ko lju­dem po­ro­čaš o naj­po­memb­nej­ših za­de­vah v ži­vlje­nju. Da raz­mi­šlja­jo, kdo so, ka­kšni so, ka­kšni so od­no­si, kaj je prav in kaj na­ro­be ter kaj sta le­po­ta in ve­se­lje ži­vlje­nja. Že­le­la sem na­re­di­ti li­te­rar­ne ve­če­re, na ka­te­rih bi do li­te­ra­tu­re pri­sto­pa­li manj te­o­re­tič­no, am­pak bi se o njej po­go­var­ja­li, jo bra­li."

Ste am­ba­sa­dor­ka Ma­ri­bor­ske knji­žni­ce. Ka­ko oce­nju­je­te ak­tu­al­no si­tu­a­ci­jo?

"Lah­ko si mi­sli­te, da sem pre­tre­se­na do obi­sti, sploh, ko sem vi­de­la, ka­ko zlah­ka se bo na­šel de­nar za ob­no­vo sta­di­o­na in osta­lih re­či. Am­pak do­bro. V ta­kšnih re­čeh, ki so vi­de­ti kot po­raz, sku­šam naj­ti iz­ziv. V vseh tra­gi­ko­mič­nih do­god­kih, ko je za knji­žni­co vsak me­sec pred­vi­de­na no­va zgrad­ba, bo­mo na kon­cu ime­li eno ču­do­vi­to knji­žni­co. Ver­je­tno je ta na Ro­to­vžu res pre­drag za­lo­gaj, če­prav je bil na­črt ču­do­vit. V me­stu je še ve­li­ko pro­sto­ra. V Ra­do­vlji­ci so iz­je­mno no­vo­gra­dnjo po­sta­vi­li za pet mi­li­jo­nov evrov, to­li­ko smo mi po­ra­bi­li že za na­čr­te. Sa­ma sa­njam o knji­žni­ci ob vo­di, ta­kšno sem vi­de­la v Ko­pen­ha­gnu, ki ima zu­naj fo­te­lje, či­tal­ni­co. Knji­žni­ca je sr­ce me­sta - da­nes knji­žni­ca ni več sa­mo iz­po­so­ja knjig. Iz­je­mno ne­na­va­dno mi je, da bi jo lah­ko, če ne dru­ga­če, žu­pan po­sta­vil kot spo­me­nik se­bi. Sve­to­val­ci in go­spo­dar­stve­ni­ki oko­li žu­pa­na pre­pro­sto knji­žni­ce ne vi­di­jo kot po­mem­ben pro­stor. Knji­žni­ce so za­kla­di pre­te­klo­sti - in če ne bo­mo čr­pa­li iz zna­nja, ki ga že ima­mo, se nam sla­bo pi­še. Ne mo­re­mo ži­ve­ti sa­mo od da­nes."

Je Ma­ri­bor­ča­nom li­te­ra­tu­ra bli­zu? "Se­ve­da bi na pr­vi po­gled lju­dje re­kli, da ne. A ne sme­mo ta­ko hi­tro re­či. Ne sa­mo Ma­ri­bor­ča­nom, vsem lju­dem so zgod­be ze­lo bli­zu in iz­je­mno po­memb­ne. Eno sa­mo ži­vlje­nje za pri­do­bi­va­nje vseh iz­ku­šenj je pre­ma­lo. Po­tre­bu­je­mo več vzpo­re­dnih ži­vljenj in te do­bi­mo v li­te­ra­tu­ri. Zdi se mi po­memb­no, da od­ra­sle opo­mi­nja­mo, tu­kaj so po­memb­ne zgod­be, na vo­ljo so. Ne za­pra­vlja­ti svo­je­ga ži­vlje­nja za pre­pi­re, za ma­len­ko­sti, ki so z na­šo min­lji­vo­stjo ne­po­memb­ne. Ob do­bri ume­tno­sti, li­te­ra­tu­ri in zgod­bi se te­ga za­ve­da­mo. V Slo­ve­ni­ji ima­mo ze­lo ve­li­ko za­ložb. Pro­da se ma­lo knjig, a lju­dje ze­lo po­go­sto obi­šče­jo knji­žni­ce in si iz­po­so­di­jo knji­ge. Ob mo­jih po­go­vo­rih Ob knji­gah zo­ri­mo, ko pre­bi­ra­mo no­ve knji­ge, vi­di­mo, ko­li­ko in­te­lek­tu­al­ne­ga užit­ka nu­di knji­ga, ki ni ta­ko dra­ga. Dvaj­set, tri­de­set evrov na­me­ni­mo za kon­cer­te, hra­no in pi­ja­čo, za knji­ge, kjer uži­tek tra­ja, pa ne. Ža­lo­stno je tu­di, da knji­žni­ce ni­ma­jo do­volj sred­stev, da bi za­go­to- vi­le do­volj knjig. Knji­ga se ku­pi, pre­be­re, da na­prej, knji­ga bo pre­ži­ve­la dol­go, za­ton, ki so ga na­po­ve­do­va­li, se ni zgo­dil. Po­seb­no de­lo­va­nje ima knji­ga na mo­žga­ne - in to je tre­ba ve­de­ti, pred­vsem pri otro­cih. Po­dob­no je tu­di pri pi­sa­nju, kjer de­lu­je ce­lo­tno te­lo."

Če bi bil Ma­ri­bor li­te­rar­ni ju­nak, ka­kšen bi bil?

"Ta­koj se mi pri­ka­že­jo pred očmi Jan­čar­je­vi ju­na­ki, ki so, kot sam pra­vi, ma­lo za­pr­ti va­se, ma­lo skriv­no­stni, ma­lo za­pi­ti, pa ven­dar glo­bo­ko ču­te­či in mor­da pre­ma­lo zmo­žni se ak­ti­vi­ra­ti. Ze­lo na­tan­ko ta ju­nak ve, kaj vse je na­ro­be in kaj vse je le­po v tem me­stu. Pre­ma­lo pa na­re­di ti­ste­ga, kar pri­ča­ku­je od dru­gih. To je bi­la pred le­ti tu­di mo­ja ma­ksi­ma. Re­kla sem si, na­pra­vi ne­kaj sa­ma. Po­dob­no je tu­di pri mo­jem naj­no­vej­šem an­ga­žma­ju gle­de tra­fi­ke. Ze­lo sem ve­se­la, da je Ve­čer obe­lo­da­nil, da se pro­da­ja zgo­do­vin­ski spo­me­nik. Mo­ra­la sem na­pi­sa­ti pi­smo ob­či­nar­jem in Ve­če­ru. Ko je bi­lo ob­ja­vlje­no, je ime­lo iz­je­men uči­nek. Lju­dje se ja­vlja­jo, da že­li­jo po­ma­ga­ti, od­ku­pi­ti tra­fi­ko. To je pri­lo­žnost. Su­per, da se je to zgo­di­lo. In zdaj bo­mo sku­ša­li to tra­fi­ko upo­ra­bi­ti v no­ve na­me­ne, to bi lah­ko bi­la iz­je­mna kul­tur­na in in­for­ma­cij­ska toč­ka. Me­sto, ki je ta­ko mej­no, ki je bi­lo nem­ško in slo­ven­sko, ki je do­ži­vlja­lo to­li­ko za­ni­mi­ve­ga in je ta­ko za­ni­mi­vo za li­te­ra­tu­ro, si to za­slu­ži. Lju­di za­ni­ma­jo rob­ne Zo­ra A. Ju­rič me­ni, da je "de­mo­kra­ci­ja gro­zna reč, saj je bi­la de­la­na za ze­lo kul­ti­vi­ra­ne in raz­vi­te lju­di, kar pa - kot vi­di­mo - ni­smo ve­dno". za­de­ve, teh ima Ma­ri­bor ve­li­ko. Sko­zi zgo­do­vi­no so se v Ma­ri­bo­ru sre­če­va­li šte­vil­ni ro­bo­vi zgo­do­vi­ne."

Ni Ma­ri­bor tu­di ma­lo pro­ti­slo­ven? Ima to­rej ve­li­ko en­tu­zi­a­stov, ki iz nič na­re­di­jo do­bre zgod­be, vča­sih pa se ne­ka­te­re stva­ri kar po­za­bi­jo in pre­pu­sti­jo?

"Toč­no to. In to je res no­ro in ne­ver­je­tno. Gre za smo­lo in­sti­tu­cij, ura­dov, de­mo­kra­ci­je. Mo­ra­jo bi­ti, a hkra­ti ko so, iz­gu­blja­jo vpo­gled v dro­bov­je, ker so pre­več raz­par­ce­li­ra­ni. Obla­sti mo­ra­jo so­de­lo­va­ti s ci­vil­no druž­bo, da bi ra­zu­me­le do­ga­ja­nje. Je ve­li­ko de­la v Ma­ri­bo­ru, a tu­di ve­li­ko pri­pra­vlje­no­sti. Če bi se lju­dje za­ve­da­li, ka­ko smo po­ve­za­ni, bi bi­lo še ve­li­ko bo­lje. Vča­sih en­tu­zi­a­zem hi­tro mi­ne, a ob­sta­ja. Je pa de­mo­kra­ci­ja gro­zna reč, saj je bi­la de­la­na za ze­lo kul­ti­vi­ra­ne in raz­vi­te lju­di, kar pa - kot vi­di­mo - ni­smo ve­dno."

Kaj si že­li­te v Ma­ri­bo­ru?

"Ma­ri­bor je iz­je­mno le­po me­sto - in to po­tr­di vsak, ki pri­de. Že­lim si, da bi Ma­ri­bor za­si­jal v tej le­po­ti, da bi oži­vel in to, kar se v me­stu ka­že kot po­manj­klji­vost, vi­del kot po­ten­ci­al."

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.