Mo­ri­lec: "Stre­ljal sem na ukaz!"

Do­mnev­ni na­pe­lje­va­lec k če­trt sto­le­tja sta­re­mu umo­ru Ale­xan­der Žlen­der se z ob­so­je­nim mo­ril­cem (to­krat) ni so­o­čil, saj ga na so­di­šče ni bi­lo

Vecer - - POGLEDI - Ter­jal je so­o­če­nje, zdaj se mu je iz­go­gnil Po­ču­til se je kot vo­jak

Ob­to­žen na­pe­lje­va­nja k troj­ne­mu umo­ru le­ta 1993 v Be­o­gra­du, da­nes 46-le­tni Ale­xan­der Žlen­der, se je z ob­so­je­nim mo­ril­cem za ta zlo­čin, Ra­do­va­nom Jo­ksi­ćem, že­lel so­o­či­ti v ži­vo. Pre­dla­gal je, da ob­so­je­ne­ga mo­ril­ca pri­pe­lje­jo v Slo­ve­ni­jo. A ker to ni bi­lo mo­go­če, je so­dni­ca ma­ri­bor­ske­ga okro­žne­ga so­di­šča An­dre­ja Lu­keš ure­di­la za­sli­ša­nje Jo­ksi­ća prek vi­de­o­kon­fe­ren­ce. To­da Žlen­dra na so­di­šče vče­raj ni bi­lo, za­sli­ša­nje ta­ko Jo­ksi­ća kot še dveh prič v so­de­lo­va­nju z be­o­graj­skim so­di­ščem pa je so­dni­ca vse­e­no opra­vi­la v ne­nav­zoč­no­sti ob­to­že­ne­ga. Ta je bil, je po­ja­sni­la, va­bljen, svo­je­ga iz­o­stan­ka ni opra­vi­čil, nje­gov od­ve­tnik Ta­rik Na­ji pa je po­ve­dal, da je bil le dan pred so­je­njem v nje­go­vi pi­sar­ni in da je (spet) že­lel za­me­nja­ti od­ve­tni­ka. To je si­cer Žlen­der v pre­te­klo­sti sto­ril že ne­kaj­krat, od­ve­tnik Na­ji pa mu je bil do­de­ljen po ura­dni dol­žno­sti, za­to mu Žlen­der po­o­bla­sti­la ne mo­re pre­kli­ca­ti. Na ma­ri­bor­skem so­di­šču na­mreč Ale­xan­dru Žlen­dru so­di­jo za­to, ker ta srb­skim so­di­ščem ni bil do­se-

Ngljiv in je Slo­ve­ni­ja pre­vze­la nje­gov pre­gon. To­žil­stvo ga bre­me­ni na­pe­lje­va­nja k umo­ru. De­ve­te­ga ok­to­bra 1993 so za­ra­di strel­nih ran v sta­no­va­nju v Be­o­gra­du umr­li 37-le­tni Ne­boj­ša Sa­la­tić, nje­go­va par­tne­ri­ca, 27-le­tna Sla­vi­ca Ko­va­če­vić, in 17le­tni ne­čak. Umor je kar ne­kaj ča­sa ve­ljal za ne­re­še­ne­ga, do­kler ni­so le­ta 1995 pri­je­li Jo­ksi­ća. Naj­prej so ga ob­so­di­li na smr­tno ka­zen, na­to mu ka­zen spre­me­ni­li v do­smr­tno je­čo, zdaj pa za­ra­di spre­mem­be za­ko­no­da­je pre­sta­ja 40-le­tno za­por­no ka­zen. Prav Jo­ksić je bil ti­sti, ki je v zlo­čin vple­tel Žlen­dra z be­se­da­mi, da je stre­ljal po nje­go­vem na­ro­či­lu. V Sr­bi­ji Žlen­dru ni­so so­di­li, ker ni bil do­se­gljiv, saj je po zlo­či­nu od­šel iz Sr­bi­je. Le­ta 2002 so srb­ski or­ga­ni za njim raz­pi­sa­li ti­ra­li­co, v Slo­ve­ni­ji pa so ga, če­tu­di je v Bi­stri­ci ob Dra­vi bi­val že v ča­su raz­pi­sa ti­ra­li­ce, iz­sle­di­li še­le le­ta 2011. Slo­ve­ni­ja je na­to pre­vze­la ka­zen­ski po­sto­pek, Žlen- ov dan, no­va in še ve­čja dra­ma na so­je­nju Ga­šper­ju Pa­vli­ču in Ja­ki Fli­su. To­krat je Pa­vlič ne­kaj mi­nut ne­pre­mič­no in do­mnev­no v ne­za­ve­sti le­žal na tleh so­dne dvo­ra­ne šte­vil­ka 222 lju­bljan­ske­ga okro­žne­ga so­di­šča. Ponj so pri­šli re­še­val­ci in ugo­to­vi­li, da gre za hi­per­ven­ti­la­ci­jo. So­dni­ca je so­je­nje pre­sta­vi­la na da­nes ob dveh po­pol­dne.

Naj naj­prej ob­no­vi­mo, da je to pri­mer, v ka­te­rem to­žil­stvo Ga­šper­ju Pa­vli­ču oči­ta po­skus ubo­ja ta­ksi­s­ta v Dom­ža­lah pred do­bri­ma dve­ma le­to­ma. Na­me­sto da bi mu pla­čal za vo­žnjo, ga je na­pa­del z no­žem, ta­ksist pa se je imel le moč­ni po­sta­vi in hi­tre­mu po­sre­do­va­nju re­šil­cev za­hva­li­ti, da je pre­ži­vel. Ja­ka Flis je bil ti­ste­ga dne z njim v ta­ksi­ju in ob­to­žen je po­mo­či pri po­sku­su ubo­ja. So­je­nje gre h kon­cu, prav­za­prav bi se bi­lo mo­ra­lo že kon­ča­ti, a se moč­no in sko­raj­da ne­pred­sta­vlji­vo za­ple­ta. Ob tem je tre­ba ve­dno zno­va do­da­ti, da je Pa­vlič že dve le­ti od vlo­že­ne ob­to­žni­ce v pri­po­ru in da mu ga mo­ra so­di­šče 27. ma­ja od­pra­vi­ti, če do ta­krat ne bo iz­re­če­na sod­ba.

V to­rek do­pol­dne Pa­vli­ča pa­zni­ki ni­so pri­pe­lja­li na so­je­nje, ker ob ka­dro­vski sti­ski ni­so na­šli ene­ga ali dru pa so v Ma­ri­bo­ru že en­krat iz­re­kli sod­bo - so­di­šče ga je le­ta 2015 v dvo­mu opro­sti­lo očit­kov iz ob­to­žni­ce. A ta sod­ba je bi­la raz­ve­lja­vlje­na in so­je­nje je ste­klo zno­va. Žlen­der se ves čas po­stop­kov v Slo­ve­ni­ji za­go­var­ja, da z zlo­či­nom ni­ma nič, saj da ga v ča­su troj­ne­ga umo­ra ni bi­lo v Be­o­gra­du, kaj­ti že pred tem naj bi po­be­gnil v Slo­ve­ni­jo, saj je za­ra­di so­vra­štva do orož­ja de­zer­ti­ral iz srb­ske voj­ske. Da ga Jo­ksić obre­me­nju­je po kri­vem, tr­di. In se že­li za­to so­o­či­ti z njim, po­na­vlja. A ob pr­vem za­sli­ša­nju Jo­ksi­ća prek vi­de­o­po­ve­za­ve na ka­sne­je raz­ve­lja­vlje­nem so­je­nju Žlen­der zanj ni imel ve­li­ko vpra­šanj, vče­raj pa se so­je­nja ni ude­le­žil. A Jo­ksić je bil, kot že v so­je­nju v Be­o­gra­du, kjer je kot do­mnev­ni mo­ri­lec se­del na za­to­žni klo­pi, kot tu­di na pri­ča­nju prek vi­de­o­po­ve­za­ve na pr­vem so­je­nju Žlen­dru v Ma­ri­bo­ru, ne­o­ma­jen. "Stre­ljal sem po na­ro­či­lu Ale­xan­dra Žlen­dra," je po­no­vil. Da sam zlo­či­na ne bi mo­gel iz­vr­ši­ti, saj Sa­la­tića, ki je bil tar­ča ti­ste­ga ve­če­ra pred če­trt sto­le­tja, sploh ni po­znal. Ne­kaj dni pred zlo­či­nom mu je Žlen­der, ki ga je Jo­ksić do­bro po­znal, saj je od le­ta 1990 do are­ta­ci­je ži­vel z nje­go­vo se­stro, de­jal, da je tre­ba od Sa­la­tića iz­ter­ja­ti nek dolg. "Ob tem je tu­di de­jal, da ga je tre­ba ubi­ti, am­pak ta­krat nje­go­vih be­sed ni­sem je­mal re­sno. Mi­slil sem, da go­vo­ri v pra­zno," je po­no­vil Jo­ksić.

dveh, da bi to sto­ri­la. Po­pol­dne pa so ga na­me­sto na so­di­šče pe­lja­li k zdrav­ni­ku, saj je to­žil za­ra­di bo­le­čin v že­lod­cu. Gle­de na vče­raj pre­bra­ni iz­vid, huj­še­ga ni bi­lo. Vče­raj ob dveh je pa­znik Pa­vli­ča pri­pe­ljal pred so­dno dvo­ra­no. Ho­dil je ves sklju­čen, ja­di­ko­val je in s se­boj je imel vreč­ko, če bi slu­čaj­no bru­hal. Ko je sto­pil sko­zi so­dna vra­ta, se je po­ča­si pri­pla­zil do za­to­žne klo­pi. Use­del se je. So­dni­ca Po­lo­na Her­man je od­pr­la usta, da bi za­če­la glav­no obrav­na­vo, ta­krat pa je Pa­vlič s tru­ščem zgr­mel na tla, za­prl oči, glo­bo­ko je di­hal in ni­ti pre­ma­knil se ni več. Pri­sto­pil je pa­znik, mu me­ril pulz, po­kli­cal okre­pi­tve, so­dna za­pi­sni­ka­ri­ca pa re­še­val­ce. Re­še­va­lec na mo­tor­ju se je na so­di­šče pri­pe­ljal iz­je­mno hi­tro. Pri­sto­pil je do Pa­vli­ča, ta pa je sun­ko­vi­to tr­znil in se pre­bu­dil iz ne­za­ve­sti. Na­prej je šlo do­kaj glad­ko. Re­še­va­lec mu je na­me­ril pre­več ki­si­ka, to­rej je šlo za ne­ka­kšno hi­per­ven­ti­la­ci­jo. V mi­nu­ti ali dveh ga je uspe­šno po­mi­ril, Pa­vlič je za­čel nor­mal­no di­ha­ti. Pri­šli so še re­še­val­ci z re­šil­nim av­tom, Pa­vli­ča so po­sa­di­li na stol in ga od­pe­lja­li iz so­dne dvo­ra­ne. So­dni­ci ni pre­o­sta­lo dru­ge­ga, kot da raz­pi­še no­vo obrav­na­vo, in si­cer že za da­nes ob 14. uri.

Da pa dne­va še ni bi­lo ko­nec, je z ne­ko­li­ko manj dra­ma­tič­nim vlož­kom po­skr­bel še so­ob­to­že­ni Ja­ka Flis. Sto­pil je pred so­dni­co in v sol­zah po­to­žil, da je spet iz­gu­bil služ­bo, da se ko­maj pre­ži­vlja in da bi res rad, da se ta za­de­va čim prej kon­ča. Zdaj je to­rej vse od­vi­sno od Pa­vli­če­ve­ga zdrav­ja.

Le­to in pol po are­ta­ci­jah sre­di no­vem­bra 2016 je so­dni­ca celj­ske­ga okro­žne­ga so­di­šča In­grid Le­šnik le za­če­la pr­vi pre­do­brav­nav­ni na­rok zo­per or­ga­ni­zi­ra­no druž­bo pre­pro­da­jal­cev drog. Ne­ka­te­ri čla­ni dru­šči­ne so po are­ta­ci­jah pri­sta­li v pri­po­ru, eden v hi­šnem pri­po­ru, eden se je mo­ral ja­vlja­ti na po­li­ci­ji. Vsem pa od 9. apri­la ni več ome­je­na pro­stost. Ra­zlog ta­kšne od­lo­či­tve celj­ske­ga so­di­šča je dej­stvo, da je bi­la osmim ob­dol­žen­cem ome­nje­na pro­stost od 13 do 16 me­se­cev, to­rej do 9. apri­la. Do te­daj pa so­dni­ca ni raz­pi­sa­la ni­ti pre­do­brav­nav­ne­ga na­ro­ka. Viš­je so­di­šče je ta­ko po pri­tož­bah obram­be za­to od­pra­vi­lo pri­por Ne­dža­du Lu­žiću, Žar­ku Ka­li­niću, Bra­ni­mir­ju Sto­kući, Pe­tru Šo­la­ji, Bran­ku Pe­klar­ju in Mi­la­nu Ni­ki­ću, prav ta­ko hi­šni pri­por Go­ra­nu Ober­ču, pa tu­di Na 40 let za­po­ra je bil ob­so­jen mo­ri­lec Ra­do­van Jo­ksić. Ta je prek vi­de­o­po­ve­za­ve iz Be­o­gra­da po­no­vil, da je za zlo­čin kriv Ale­xan­der Žlen­der. Iz­ter­ja­va dol­ga je bi­la v na­čr­tu ti­ste­ga ve­če­ra. A ko sta bi­la v Sa­la­tiće­vem sta­no­va­nju, ta­ko Jo­sić, naj bi mu bil Žlen­der re­kel: "Kaj ča­kaš? Stre­ljal. Mr­tva usta ne go­vo­ri­jo." In Jo­ksič je to vzel kot ukaz, va­jen ubo­ga­ti, kaj­ti pred tem se je bo­ril v hr­va­ško-srb­ski voj­ni. Da se je po­ču­til kot vo­jak, je po­ja­snil so­di­šču. Obo­ro­žen je bil s škor­pi­jo­nom, pi­što­lo, ki mu jo je iz­ro­čil Žlen­der. Žlen­der je imel tu­di pi­što­lo, to­da stre­ljal je zgolj Jo­ksić. Za­kaj le on, je bil pov­pra­šan vče­raj. Od­go­vo­ril je, da za­to, ker je imel nje­gov škor­pi­jon du­ši­lec, Žlen­dro­vo orož­je pa ne. Z Žlen­drom je so­de­lo­val, ker mu je ta oblju­bil od­stot­ke od dol­ga, ki naj bi ga iz­ter­ja­la. A te­ga ni do­bil, saj je po zlo­či­nu Žlen­der z njim pre­ki­nil vse sti­ke.

So­je­nje se bo na­da­lje­va­lo sre­di ju­ni­ja.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.