Č

Vecer - - PODLISTEK, ROMAN -

ez nje­go­vo ra­mo ni bi­lo vi­de­ti kaj pri­da, sko­zi okna pi­sar­ne je pre­se­va­la sve­tlo­ba ce­stnih sve­tilk, a več kot obri­sa obil­ne žen­ske, ki se je skla­nja­la nad mi­zo in se na­to zdr­zni­la, Ož­bej v pol­mra­ku ni mo­gel opa­zi­ti. Bi­lo je sko­raj kot senč­no gle­da­li­šče – kre­tnje in iz­ra­zi na obra­zih obeh na­sto­pa­jo­čih, ki so se od­i­gra­li pred nje­go­vi­mi očmi, so bi­li sko­pi, a tem bolj po­ve­dni in uso­dni.

Oči tol­ste go­spe so se po­ve­si­le, po­gle­do­va­la je ne­ka­ko skru­še­no, iz­me­nič­no v pri­šle­ka in se ne­ro­dno kot ka­kšen av­to­mat­ski se­sal­nik po­sku­ša­la od­smu­ka­ti mi­mo mi­ze in sto­lov k vra­tom. A ker je ho­di­la za­denj­sko, se je pri tem dva­krat za­de­la ob stol, za tre­nu­tek se je ce­lo zde­lo, da bo po­gr­ni­la, kot je dol­ga in ši­ro­ka. To se si­cer ni zgo­di­lo, za­to pa je kot v slo­vo pri vra­tih pre­vr­ni­la koš za sme­ti, ki ga še ni iz­pra­zni­la. Vse­bi­na se je raz­le­te­la po tleh in iz pra­zne kon­zer­ve tu­ni­ne je za­čel te­či pre­o­sta­nek olja, ki ga je ta­pi­son želj­no vpil.

Ož­bej se te­daj ni več mo­gel za­dr­ža­ti, ne­na­va­dna pred­sta­va se je vsaj zanj spre­me­ni­la v bur­le­sko z iz­ra­zi­tim na­bo­jem si­tu­a­cij­ske ko­mi­ke, bruh­nil je v smeh in se ne­kaj se­kund na ves glas re­žal. Bi­lo je spro­šču­jo­če, bi­lo je ne­dol­žno, bi­lo je ne­kaj, kar bi bi­lo od obeh, ki sta pri­zor opa­zo­va­la, na­vse­za­dnje tu­di pri­ča­ko­va­ti ... Po­tem se je za­zrl v Me­to­da, ki je ves ta čas mol­če stal pri vra­tih kot sol­na so­ha. Nje­go­ve ustni­ce so bi­le sti­snje­ne v ko­maj opa­zno re­žo in ni­ti z enim gi­bom na obra­zu ni da­jal slu­ti­ti, da je pri­pe­t­ljaj zanj ka­kor­ko­li sme­šen. Ko je či­stil­ka pri­lo­ma­sti­la do vrat, je sto­pil za ko­rak na­zaj, kot da se umi­ka div­ji ži­va­li, ki se ne pu­sti uje­ti in se ji je, ka­dar se je po­lo­ti bes, naj­bolj smo­tr­no v lo­ku iz­o­gni­ti. Ož­bej se je v za­dre­gi od­ka­šljal in ugri­znil v ste­ne lic, da ne bi vno­vič bruh­nil v kro­hot. Te­ga še ni ve­del, am­pak to­li­kanj pri­ča­ko­va­na od­jav­na špi­ca se je za­če­la vr­te­ti prav s tem pri­zo­rom. Či­stil­ka se je, ko je za­ko­ra­ka­la na ho­dnik, hla­stno opri­je­la ro­ča­ja na vo­zič­ku s či­sti­li in ga dr­ža­la kr­če­vi­to, kot bi šlo za po­ma­ga­lo pri ho­ji za sta­rej­še, na­to pa od­vi­hra­la za vo­gal.

*

Pre­te­klost je se­sta­vlje­na iz ob­ža­lo­vanj. Te­ga se za­ve vsak­do, ki ži­vi do­volj dol­go in bre­z­cilj­no ži­vlje­nje. Me­to­da je ta mi­sel do­hi­te­la, med­tem ko je na­po­sled sto­pal pro­ti ci­lju. Po­ča­si, a ne okle­va­jo­če, bolj ne­ka­ko pre­u­dar­no. Ma­lo pa tu­di na­ve­li­ča­no. Ni­ka­kor pa bo­je­če.

Med ho­jo po po­ti, ki jo je po­znal na pa­met, so se mu v mi­slih ni­za­le vse za­mu­je­ne pri­lo­žno­sti, za­vo­že­ne od­lo­či­tve, spo­dle­te­li na­čr­ti in ja­lo­vi upi pre­te­klih de­se­tle­tij. Vr­sti­li so se kot čle­ni ve­ri­ge, s ka­te­ro so bi­li ga­ljo­ti pri­kle­nje­ni k ve­slom, tr­dni in ne­po­pu­stlji­vi. Pre­po­zno je bi­lo, da bi jih vsaj po­sku­šal raz­kle­ni­ti.

Sto­pal je po pe­ska­sti pod­la­gi, ki se je vzpe­nja­la, ta­ko da se je med ho­jo ce­lo ma­lo za­di­hal, se usta­vil in iz pljuč iz­ka­šljal dim vseh ci­ga­ret, ki so de­se­tle­tja dol­go do­go­re­va­le v nje­go­vih ustih, po­tem pa na­da­lje­val. Če­prav je bil na­klon ja­sno iz­ra­žen, se mu je zde­lo, da dr­si nav­zdol. Po­ču­til se je, kot bi stal na ja­lo­vi­šču, ki se z njim vred se­si­pa. Ven­dar gle­de te­ga ne bi mo­gel bi­ti bolj ma­lo­du­šen.

Tik pod že­le­zni­škim nad­vo­zom se je usta­vil in po­če­pnil. Za­jel je pest ka­menč­kov in pu­stil, da so mu od­te­ka­li med pr­sti kot zrn­ca v pe­šče­ni uri.

VBlen­hei­mu je do­ča­kal tu­di ko­nec voj­ne. Ta­krat so pra­zno­va­li ena­in­dvaj­se­ti roj­stni dan lor­da Blan­dfor­da in se ob tej pri­lo­žno­sti na ko­njih za­ba­va­li v igri za­sle­do­va­nja "zaj­ca" – igral­ca, ki be­ži in za se­boj kot sled pu­šča košč­ke pa­pir­ja, po­tem pa še uži­va­li ob vo­lu na ra­žnju. Dan so kon­ča­li z ognje­me­tom in ve­li­kan­sko gr­ma­do, na vr­hu ka­te­re je za­go­re­la po­do­ba nem­ške­ga ce­sar­ja. Win­ston je v med­voj­nih le­tih še na­prej obi­sko­val Blen­heim. Na fo­to­gra­fi­jah ga vi­di­mo, ka­ko uži­va v le­po­ti vr­tov, po­go­sto v druž­bi Kle­men­ti­ne. Ko se je mo­ral na pra­gu "let v div­ji­ni" od­po­ve­da­ti ura­dne­mu po­lo­ža­ju in na za­čet­ku tri­de­se­tih let od­i­ti iz vla­de, se je prav v Blen­hei­mu po­sve­til raz­i­sko­va­nju in po­tem tam na­pi­sal ve­čji del ži­vlje­nje­pi­sa Ži­vlje­nje in čas voj­vo­de Marl­bo­ro­u­gha. De­ve­ti voj­vo­da mu je omo­go­čil do­stop do do­ku­men­tov v ar­hi­vih pa­la­če in mu po­nu­dil tu­di bi­va­li­šče in hlev za nje­go­ve lo­vske ko­nje. Ve­či­no te­ga moj­str­ske­ga de­la je "na­re­ko­val v ar­ka­dnih so­ba­nah pod ta­ko ime­no­va­no dol­go knji­ži­co", ure in ure pa je raz­i­sko­val "v trez­or­ju brez oken", v ka­te­rem je bil ar­hiv. V Blen­hei­mu se je prav ta­ko pre­da­jal svo­ji stra­sti za sli­ka­njem. Sli­kar­sko sto­ja­lo je po­sta­vil v eno od ve­li­ča­stnih so­ban ali pa na vzvi­še­no raz­gle­di­šče v oko­li­ški po­kra­ji­ni in se za­čel ukvar­ja­ti z bar­va­mi, čo­pi­či in pa­le­to. Šte­vil­ne sli­ke iz Blen­hei­ma je do­kon­čal v zgo­dnjih dvaj­se­tih le­tih in mno­ge med nji­mi je po­da­ril go­sti­te­lju voj­vo­di in svo­jim otro­kom. Po­do­bo s po­gle­dom na je­ze­ro je dal mar­ša­lu in po­znej­še­mu vi­kon­tu Montgo­mery­ju, zma­go­val­cu v bit­ki pri El Ala­me­i­nu, očar­lji­vo štu­di­jo Re­či­ce z dre­ve­si pri Blen­hei­mu pa je v

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.