Ro­bert Ke­re­ži, te­kač in knji­žni­čar:

Ul­tra­tra­il te­kač in knji­žni­čar no­bert ge­re­ži je la­ni pre­ma­gal N5L ki­lo­me­trov pe­ruj­ske pu,ča­ve. r so­bo­to bo kot am­ba­sa­dor te­kel na pra­il ma­ra­to­nu lo­hor­je

Večer - - FRONT PAGE - Mi­ha Daj­čman

"Pra­vi­ca lju­di je, da ima­jo ka­ko­vo­stno knji­žni­co. Po­gre­šam to, da se Ma­ri­bor­ča­ni te pra­vi­ce ne za­ve­da­jo in da se hi­tro za­do­vo­lji­jo z vsem ter da so za zah­te­ve spre­memb po­treb­ni ne­ki ra­dar­ji."

Po zanj krat­kem ju­tra­njem tre­nin­gu, od­te­kel je de­set ki­lo­me­trov, sva se z ul­tra­tra­il te­ka­čem in knji­žni­čar­jem Ro­ber­tom Ke­re­ži­jem sre­ča­la v no­vi ma­ri­bor­ski ka­var­ni Hi Ko Fi v Tyr­še­vi uli­ci. Na­ro­čil si je be­lo ka­vo z man­dlje­vim mle­kom, ker me­ni, da mle­ka ži­val­ske­ga iz­vo­ra člo­vek ne po­tre­bu­je: "Mi­slim, da smo lju­dje to fa­zo pi­tja mle­ka pre­ra­sli pri sta­ro­sti dveh, treh let." Ka­vo je vzlju­bil pred pe­ti­mi le­ti, po­sta­la je nje­gov ju­tra­nji ri­tu­al - tu­di na ek­s­tre­mnih pre­iz­ku­šnjah.

Kje ste te­kli da­nes zju­traj? Tre­ni­ra­te za le­to­šnje dir­ke, ne na­za­dnje tu­di za tra­il tek po Po­hor­ju, ki bo ta ko­nec te­dna?

"Mo­ji tre­nin­gi se raz­li­ku­je­jo iz dne­va v dan. Spe­ci­fič­ne tre­nin­ge za te­ka­če, na ka­te­rih se pri­do­bi­va hi­trost, de­lam na rav­ni­ni. Gle­dam pa, da je pod­la­ga ma­ka­dam­ska, za­to je moj naj­bolj pri­lju­blje­ni kraj za tek ob Dra­vi in v Lim­bu­škem goz­du. Zno­traj te­ga de­set­ki­lo­me­tr­ske­ga kro­ga lah­ko de­lam raz­lič­ne dol­ži­ne. Ko imam več ča­sa, se od­pra­vim v hri­be. Če ni dalj­še­ga tre­nin­ga - od O0 do 40 ki­lo­me­trov - je ob­vla­dlji­vo tu­di Po­hor­je. Če po­tre­bu­jem kaj dalj­še­ga, če mo­ram na­bra­ti vi­šin­ske me­tre, pa se od­pra­vim v na­še go­re."

Ste am­ba­sa­dor Tra­il ma­ra­to­na Po­hor­je, ki bo ta ko­nec te­dna. Ka­ko gle­da­te na to tek­mo­va­nje?

"Zdi se mi odlič­no, saj je to edi­na to­vr­stna pre­iz­ku­šnja na Šta­jer­skem. Da­leč okrog ni ta­kšne tra­il tek­me. Upam, da bo­do fan­tje, gle­de na to, da Po­hor­je po­nu­ja obi­li­co mo­žno­sti, na­re­di­li tek, dalj­ši od 44 ki­lo­me­trov. To bi po­tem bil ul­tra­tra­il tek. Gle­de na to, da so or­ga­ni­za­tor­ji iz majh­ne­ga dru­štva in je ve­či­na so­de­lu­jo­čih pro­sto­volj­cev, je to ve­lik za­lo­gaj. Po­hor- je je raz­ko­sa­no na raz­lič­ne ob­či­ne, tu­kaj so tu­di pri­va­tna ze­mlji­šča - in v Slo­ve­ni­ji ima­mo kup te­žav s pri­do­bi­va­njem so­gla­sij. V tu­ji­ni je to ure­je­no na ve­li­ko bolj ele­gan­ten in eno­sta­ven na­čin."

Ka­te­ri špor­tni ci­lji so le­tos za vas naj­po­memb­nej­ši? Bo so­bo­tna tek­ma za vas tre­ning za ve­čje dir­ke?

"So­bo­tne tek­me se bom se­ve­da ude­le­žil, ker sem na po­va­bi­lo or­ga­ni­za­tor­jev am­ba­sa­dor do­god­ka. Si­cer pa sem za le­to­šnja vr­hun­ca iz­bral dve tek­mi. Pr­va je po­dob­na lan­ski v Pe­ru­ju, po­do­ben je tu­di or­ga­ni­za­tor, od­vi­ja se na enem od Ka­nar­skih oto­kov na Fu­er­te­ven­tu­ri. Ta pe­šče­ni otrok je ze­lo ve­tro- ven, kar je te­žav­no, če ve­ter pi­ha pro­ti te­bi, da­je pa ob­ču­tek manj­še vro­či­ne. Ma­ra­ton bo tu­di kraj­ši kot v Pe­ru­ju, na­me­sto 250 ki­lo­me­trov bo dolg M2T ki­lo­me­trov. Dru­gi cilj je po­pol­no­ma no­va tek­ma v Oma­nu. Or­ga­ni­za­tor je enak kot na Ul­tra tra­il Mont Blanc. V Oma­nu so na­šli go­rov­je, od­lo­či­li so se za M44-ki­lo­me­tr­sko raz­da­ljo, ča­sov­na ome­ji­tev je O6 ur, pre­ma­ga­ti je tre­ba T000 vi­šin­skih me­trov. Vsi, ki bo­do uspe­šno za­klju­či­li to tek­mo, bo­do bi­stve­no laž­je pri­šli v kva­li­fi­ka­ci­je za tek­mo na Mont Blanc, kjer sem le­tos za­ra­di žre­ba iz­vi­sel. Ta­ko se bom na­sle­dnje le­to bi­stve­no laž­je ude­le­žil Ul­tra tra­il Mont Blanc."

Ka­kšna je po­ve­za­nost tra­il te­ka z va­šim po­kli­cem knji­žni­čar­ja? "Služ­ba in ho­bi sta lo­če­na. Vse­ka­kor pa mi služ­ba omo­go­ča do­stop do no­vej­še li­te­ra­tu­re tu­di s po­dro­čja tre­nin­gov, te­kov in bi­o­gra­fij te­ka­čev, ki so mi nav­dih. Na ta šport gle­dam kot na na­čin ži­vlje­nja - in ne kot na tek­mo­va­nje. Omo­go­ča mi špor­tni avan­tu­ri­zem, po­to­va­nje po sve­tu, tek­mo­va­nja in na­ve­zo­va­nje sti­kov."

Ka­ko oko­li­ca v Ma­ri­bo­ru spre­je­ma ta šport?

"Ve­dno več je tra­il in ul­tra­tra­il te­ka­čev v Ma­ri­bo­ru. Ta šport se je raz­mah­nil v za­dnjih šti­rih le­tih. Tu­di kla­sič­ne­ga te­ka po as­fal­tu je ve­li­ko. Lju­dje pa slej ko prej spo­zna­jo, da pra­va de­fi­ni­ci­ja te­ka iz­ha­ja iz na­ra­ve. Člo­vek je te­kel vse ži­vlje­nje, da je pre­ži­vel. Je pa raz­li­ka med te­kom v ur­ba­nih oko­ljih ali v na­ra­vi, kjer se lah­ko spo­jiš in jo za­ču­tiš."

Ka­ko kot knji­žni­čar v Ma­ri­bo­ru gle­da­te na tre­nu­tno sta­nje v me­stu na tem po­dro­čju?

"Če po­gle­da­mo vsa ve­čja me­sta v Slo­ve­ni­ji, vi­di­mo, da ima­jo no­ve knji­žni­ce. Vsi, ki se za­ve­da­jo, da je iz­o­bra­žen člo­vek, ki ima do­stop do in­for­ma­cij, ti­sti, ki bo lah­ko te­mu oko­lju tu­di ne­kaj vr­nil. Ta­kšno oko­lje je tre­ba ustva­ri­ti. Knji­žni­ca je ve­dno omo­go­ča­la lju­dem ne­for­mal­no iz­o­bra­že­va­nje. Raz­vi­te dr­ža­ve vla­ga­jo rav­no v to. Pred dvaj­se­ti­mi le­ti sem bil na Fin­skem - in tam so knji­žni­ce na vsa­kem ko­ra­ku. Mi­gran­te, ki so se tam po­ja­vlja­li že v ti­stem ča­su, so ob­dr­ža­li na ne­kem ob­mo­čju in jim s knji­žni­co omo­go­či­li iz­o­bra­že­va­nje. V in­te­re­su jim je bi­lo, da te lju­di iz­o­bra­zi­jo, da bo­do lah­ko ka­sne­je kot za­po­sle­ni vra­ča­li dr­ža­vi. Pri nas pa se raz­mi­šlja, da bo no­va knji­žni­ca po­me­ni­la stal­no fi­nan­ci­ra­nje usta­no­ve, kar pa je na­lo­ga dr­ža­ve in ob­či­ne. Pra­vi­ca lju­di je, da ima­jo ka­ko­vo­stno knji­žni­co. Po­gre­šam to, da se Ma­ri­bor­ča­ni te pra­vi­ce ne za­ve­da­jo in da se hi­tro za­do­vo­lji­jo z vsem ter da so za zah­te­ve spre­memb po­treb­ni ne­ki ra­dar­ji. Stro­kov­no se na­ša knji­žni­ca ne mo­re raz­vi­ja­ti, tu ni na­pred­ka. Vča­sih smo za vsa­ko knji­žni­co ku­pi­li po de­set iz­vo­dov ene­ga na­slo­va knji­ge. Knji­ge, ki so iz­šle, so bi­le ta­koj pri nas. Zdaj se ča­ka po me­sec, do­bi­mo pa le eno knji­go ali dve. Lju­dje že­li­jo bra­ti, mi pa jih ne mo­re­mo za­do­vo­lji­ti."

Ka­ko ra­di be­re­jo Ma­ri­bor­ča­ni?

"Za­dnjih osem let opa­ža­mo ra­hel upad. Kar je sve­tov­ni trend. Ta­ko je tu­di s ča­so­pi­sni­mi hi­ša­mi. Lju­dje smo bom­bar­di­ra­ni s hi­tri­mi in­for­ma­ci­ja­mi, že­li­mo si jih zdaj in tu­kaj. Lju­dje se ze­lo tež­ko pre­bi­ja­jo sko­zi dol­ge ma­te­ri­a­le, član­ke ho­če­jo ime­ti in­stant, sa­mo ne­kaj osnov­nih po­dat­kov jih za­ni­ma. Ča­sa nam pri­manj­ku­je, pi­sme­nost in bral­nost pa sta vpra­šlji­va."

Če­sa si že­li­te v Ma­ri­bo­ru?

"V Ma­ri­bo­ru si že­lim hu­de spre­mem­be. Ca­plja­mo na enem me­stu, ker nam lju­dem ustre­za, da od­go­vor­nost pre­la­ga­mo na dru­ge. Če se ne bi ukvar­jal s te­kom in bi imel več ča­sa, bi se ude­le­že­val se­stan­kov me­stnih če­tr­ti. Tu vi­dim po­ten­ci­al na dol­gi rok, to se po­ča­si raz­vi­ja. Tu­kaj so lju­dje, ki raz­mi­šlja­jo v pra­vi sme­ri. Ver­ja­mem, da je tež­ko žu­pa­nu kar­ko­li na­re­di­ti, saj imaš me­stni svet, kjer ima vsak svo­je in­te­re­se, od ka­te­rih vča­sih ne od­sto­pa­jo zgolj za­to, da ši­ri­jo mne­nje svo­je stran­ke - in ne de­la­jo za splo­šno do­bro. To je ena od pa­sti de­mo­kra­ci­je. Če imaš dva­najst lju­di, vsa­ke­ga s svo­ji­mi in­te­re­si, boš tež­ko zgra­dil ce­sto. Nek­do bi imel sa­mo ce­sto, en bi do­dal ploč­nik, še nek­do ko­le­sar­sko ste­zo, ta ce­sta pa je pre­oz­ka. Okrog ene stva­ri se iz­gu­blja ve­li­ko ča­sa in ener­gi­je. Ve­li­ko stva­ri po­tem iz­vi­si."

"r ia­ri­bo­ru si že­lim hu­de spre­mem­be"

Fo­to: Sa­šo BIZJAK

Ro­bert Ke­re­ži: "Lju­dje že­li­jo bra­ti, mi pa jih ne mo­re­mo za­do­vo­lji­ti."

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.