Če nam je de­men­ca uso­je­na, bo pri­šla

Ve­čer v ži­vo: po­go­vor s pri­zna­nim stro­kov­nja­kom za de­men­co prof. dr. Zvez­da­nom Pir­to­škom

Vecer - - FRONT PAGE -

De­men­ca je epi­de­mi­ja 21. sto­le­tja, v EU je že več kot de­set mi­li­jo­nov lju­di z de­men­co, v Slo­ve­ni­ji jih je 32 ti­soč.

De­men­ca je epi­de­mi­ja 21. sto­le­tja. V EU je bi­lo le­ta 2015 več kot de­set mi­li­jo­nov lju­di z de­men­co, v Slo­ve­ni­ji se oce­nju­je, da jih je 32 ti­soč. "De­menc je ve­li­ko, naj­po­go­stej­ša v sta­ro­sti nad 65 let je Alz­hei­mer­je­va de­men­ca," je uvo­do­ma po­ja­snil prof. dr. Zvez­dan Pir­to­šek, pred­stoj­nik Ka­te­dre za ne­vro­lo­gi­jo Me­di­cin­ske fa­kul­te­te Uni­ver­ze v Lju­blja­ni na sre­ča­nju Ve­čer v ži­vo v pol­nem ma­ri­bor­skem lut­kov­nem gle­da­li­šču.

Pri­ha­ja po­ča­si in hi­tro na­pre­du­je

Pri 85 le­tih je da­nes že vsak dru­gi ali tre­tji sta­ro­stnik de­men­ten. Na vpra­ša­nje, za­kaj pred sto­ti­mi le­ti ni nih­če ver­jel dr. Alz­hei­mer­ju, pa je od­go­vo­ril: "Del zdrav­ni­kov je ta­krat še čvr­sto ver­jel, da so po­za­blji­vost, de­pre­si­ja in pri­vi­di bo­le­zni du­še, ki se jih ne da do­ka­za­ti. Alz­hei­mer je pri­pa­dal dru­gi sku­pi­ni zdrav­ni­kov, in si­cer ti­sti, ki je tr­di­la, da če­tu­di se bo­le­zen ka­že v ču­dnem ob­na­ša­nju, vzrok mo­ra bi­ti v mo­žga­nih, kar je tu­di do­ka­zal." Pir­to­šek tu­di po­u­dar­ja, da je tre­ba lo­či­ti med po­za­blji­vo­stjo in de­men­co. Zdrav­ni­ki da­nes na­mreč že na­tanč­no ve­do, kdaj bo­do pri ne­kom po­sta­vil di­a­gno­zo de­men­ce. "Iz­pol­nje­ni mo­ra­jo bi­ti do­lo­če­ni po­go­ji. Pr­vi je, da imaš mo­te­ni vsaj dve viš­ji mi­sel­ni funk­ci­ji. Viš­je mi­sel­ne funk­ci­je so de­ni­mo spo­min, spo­sob­nost ra­ču­na­nja, spo­sob­nost či­ta­nja, ori­en­ta­ci­je v pro­sto­ru, po­zor­nost. Če smo to­rej sa­mo po­za­blji­vi ali se sa­mo sla­bo znaj­de­mo v pro­sto­ru, to še ni de­men­ca. Prav ta­ko ni de­men­ca, če ima­mo s ka­kšno viš­jo mi­sel­no funk­ci­jo te­ža­ve že od roj­stva. O de­men­ci go­vo­ri­mo, če vsaj dva ome­nje­na zna­ka zač­ne­mo opa­ža­ti pri prej pov­sem zdra­vem člo­ve­ku. Za de­men­co je tu­di zna­čil­no, da pri­ha­ja po­ča­si, po tem pa na­pre­du­je in po­sta­ja vse bolj mo­te­ča za po­sa­me­zni­ka pri vsak­da­njih opra­vi­lih do­ma in v služ­bi.

Če je v dru­ži­ni de­men­ca, ob­sta­ja ve­li­ka mo­žnost, da bo­mo zbo­le­li

De­men­ca se na­mreč ne zač­ne, ko lju­dje oko­li te­be ugo­to­vi­jo, da si že pe­tič po­za­bil klju­če od av­to­mo­bi­la in ne veš, kje so, po­tem pa jih naj­de­jo v hla­dil­ni­ku. De­men­ca se zač­ne de­set, dvaj­set, tu­di tri­de­set let pred tem, ko se v mo­žga­nih zač­ne­jo na­la­ga­ti do­lo­če­ne be­lja­ko­vi­ne. Po­leg te­ga ima­jo ne­ka­te­ri ge­ne, ki bo­do za­go­to­vo pri­pe­lja­li do de­men­ce," je po­ja­snil Pir­to­šek. Za­to tu­di pra­vi, da ni­ko­li ni pre­zgo­daj, da po­i­šče­mo zdrav­ni­ško po­moč, ker bi di­a­gno­zo mo­ra­li po­sta­vi­ti ve­li­ko prej, kot jo obi­čaj­no. "Če je v dru­ži­ni de­men­ca, ob­sta­ja ve­li­ka mo­žnost, da bo­mo zbo­le­li. Alz­hei­mer­je­va de­men­ca se si­cer po­ja­vlja še­le po 65. le­tu sta­ro­sti, dru­ge obli­ke, ki so red­kej­še, pa tu­di že pri 30, 40 le­tih. Pri Alz­hei­mer­ju je sko­raj ve­dno pri­so­tna iz­gu­ba spo­mi- na, pri dru­gih de­men­cah so opa­zne pred­vsem spre­mem­be v ob­na­ša­nju, mo­tnjah oseb­no­sti, ki jih je ze­lo tež­ko di­a­gno­sti­ci­ra­ti, tu­di za­to, ker pri tem pri­ha­ja­jo na po­vrš­je im­pul­zi, ki bi jih mo­ra­li ci­vi­li­zi­ra­ni mo­žga­ni za­kri­ti, de­ni­mo tu­di sek­su­al­ni, in jih svoj­ci po­go­sto tu­di za­ra­di sra­mu po­ma­ga­jo pri­kri­va­ti," je ugo­ta­vljal stro­kov­njak za de­men­co, ki se stri­nja, da je ta bo­le­zen so­dob­ne­ga ča­sa tu­di ne­ki da­vek za dalj­še ži­vlje­nje.

Ne­ka­te­ri ne lo­či­jo člo­ve­ške­ga obra­za od pred­me­tov

Ko se je Alz­hei­mer oko­li le­ta 1900 za­čel ukvar­ja­ti s to bo­le­zni­jo, je bi­la ze­lo red­ka, saj je bi­la ta­krat sta­ti­stič­no pri­ča­ko­va­na ži­vljenj­ska do­ba le 44 let. Tu­di če od­šte­je­mo ta­kra­tno vi­so­ko umr­lji­vost do­jenč­kov in po­ro­dnic, lju­dje ve­či­no­ma ni­so do­ča­ka­li ni­ti 50. le­ta sta­ro­sti. De­men­ca, ki jo je od­kril in je po­sle­di­ca spre- memb za­dnje­ga de­la mo­žga­nov, kjer so cen­tri za spo­min in ori­en­ta­ci­jo v pro­sto­ru, pa se ka­že še­le po 65. le­tu sta­ro­sti. Ka­dar pa gre za spre­mem­be v spre­dnjem de­lu mo­žga­nov, nad če­lom in očmi, kjer ima­mo cen­tre za ve­de­nje, ob­na­ša­nje, na­šo so­ci­al­no in­te­gra­ci­jo, go­vo­ri­mo o dru­gih, ta­ko ime­no­va­nih fron­tal­nih de­men­cah, ki se po­ja­vi­jo tu­di bolj zgo­daj. Za uše­som ima­mo de­ni­mo ze­lo po­mem­ben cen­ter za na­še pre­ži­ve­tje: pre­po­zna­va­nje člo­ve­ških obra­zov, ki je pri ne­ka­te­rih bol­ni­kih lah­ko prav ta­ko pri­za­det. Ti ne pre­po­zna­va­jo več svoj­cev ni­ti svo­je­ga obra­za, ne­ka­te­ri tu­di ne lo­či­jo člo­ve­ške­ga obra­za od pred­me­tov. "Vsa­ka de­men­ca je zgod­ba za­se, vsa­ka je oseb­na tra­ge­di­ja za bol­ni­ka in nje­go­ve svoj­ce. Tu­di za­to, ker de­men­co po­zno di­a­gno­sti­ci­ra­mo in me­di­ci­na ne mo­re kaj do­sti po­ma­ga­ti bol­ni­ku. Ob njem pa ne­iz­mer­no tr­pi­jo svoj­ci, ki zanj skr­bi­jo. Otro­ci, osta­re­li par­tner­ji. Ti lju­dje ti­ho tr­pi­jo in sta­ti­sti­ke ka­že­jo, da umi­ra­jo sko­raj de­vet let prej, kot če ne bi skr­be­li za de­men­tne­ga svoj­ca. Umi­ra­jo v stre­su, z ob­čut­kom kriv­de, so de­pre­siv­ni, ima­jo več srč­nih bo­le­zni in di­a­be­te­sa. Me­di­ci­na do zdaj ve­či­no­ma tr­plje­nja teh skrb­ni­kov ni pre­po­zna­va­la, če­prav prav za­nje lah­ko na­re­di ve­li­ko več kot za bol­ni­ka z de­men­co. Če ima­jo skrb­ni­ki več zna­nja o de­men­ci, bo­do manj tr­pe­li in bo­do zna­li ustre­zne­je rav­na­ti. Učin­ko­vi­te­ga zdra­vi­la za de­men­co še ni, ver­ja­mem pa, da kma­lu bo. Od vseh bo­le­zni, ki jih me­di­ci­na da­nes po­zna, je naj­več na­po­ra vlo­že­ne­ga prav v raz­i­sko­va­nje de­men­ce in is­ka­nje zdra­vi­la, ki bi pre­pre­či­lo pro­pa­da­nje mo­žga­nov," je pre­pri­čan Pir­to­šek. Pre­da­va­nje je skle­nil s pe­ti­mi pre­ven­tiv­ni­mi pri­po­ro­či­li, s ka­te­ri­mi lah­ko bo­le­zen vsaj za ne­kaj let "od­lo­ži­mo", ker, kot pra­vi, če ti je de­men­ca uso­je­na, za zdaj ni mo­žno­sti, da se ne bo iz­ra­zi­la. Z na­či­nom ži­vlje­nja pa lah­ko pri­po­mo­re­mo, da bo to ka­sne­je. Ka­ko? Z re­dnim fi­zič­nim gi­ba­njem, do­volj je že pol ure ho­je vsak dan, men­tal­no ak­tiv­no­stjo - či­ta­njem, uče­njem tu­jih je­zi­kov, re­še­va­njem kri­žank, z me­di­te­ran­sko pre­hra­no in do­volj spa­nja.

Me­di­ci­na lah­ko da­nes na­re­di ve­li­ko več za skrb­ni­ka de­men­tne­ga bol­ni­ka

Fo­to: Ro­bert BALEN

Prof. dr. Zvez­dan Pir­to­šek, pred­stoj­nik Ka­te­dre za ne­vro­lo­gi­jo Me­di­cin­ske fa­kul­te­te Uni­ver­ze v Lju­blja­ni, je na sre­ča­nju Ve­čer v ži­vo za pre­ven­ti­vo pred de­men­co sve­to­val re­dno fi­zič­no gi­ba­nje, bra­nje, uče­nje tu­jih je­zi­kov, re­še­va­nje kri­žank, me­di­te­ran­sko pre­hra­no in do­volj spa­nja.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.