Po­do­ži­ve­ti ko­va­ško ži­vlje­nje

Na 200 let sta­ri ko­va:iji Pri ko­va:u se pre­ple­ta­ta pre­te­klost in pri­ho­dnost. Po­do­ži­vi­te lah­ko sta­ro obrt, tu­di v ve­gan­ski pre­o­ble­ki. Na Jan­že­vskem Vr­hu v ob:ini Pod­vel­ka bo­ste ob:uti­li mir, spo­koj in ener­gij­sko mo:

Vecer - - PREDNJA STRAN - Ur­ška Po­lanc

Jan­že­vski Vrh se po­na­ša z edi­no ohra­nje­no ko­va­či­jo da­leč na­o­ko­li, obra­to­va­la je vse do le­ta 1980, Vo­mer­je­vi pa so jo pred šti­ri­mi le­ti po­nov­no obu­di­li. Da­nes obi­sko­val­cem po­nu­ja­jo iz­je­mno pe­strost do­ži­ve­tij na majh­nem pro­sto­ru. "Z mo­žem sva ime­la dve mo­žno­sti - pro­pa­da­jo­či objekt po­ru­ši­ti ali ob­no­vi­ti, od­lo­či­la sva se za sle­dnje," nam je po­ve­da­la Ivan­ka Vo­mer, ki je za­do­volj­na, da so sle­di de­la in ustvar­ja­nja nji­ho­vih pred­ni­kov o( b)sta­le. Ko­va­či­ja se že do nek­daj ta­ko ime­nu­je, ve­dno so vsi, na­reč­no, re­kli: "H ka­vo­ču grem." "Ko­va­če­va te­ta, se­stra mo­je­ga pra­ded­ka, je umr­la pri 97 le­tih, sa­ma sem bi­la ta­krat sta­ra 12 let. Ve­li­ko sem bi­la pri njej, ve­dno je go­vo­ri­la, da za vsa­ko bo­le­zen rož'ca ra­ste. Vo­di­la me je na vrt in me uči­la o ze­li­ščih," nam po­ja­sni hči Ivan­ke in Bran­ka Vo­mer­ja Tin­ca, di­plo­mi­ra­na or­ga­ni­za­tor­ka go­stin­stva in tu­riz­ma. Tu­di nam je, ta­ko kot vsem go­stom, po­nu­di­la ko­va­čev na­pi­tek, sok iz ze­lišč, na­bra­nih na vr­tu, ki si ga lah­ko ob ogle­du kul­tur­ne de­di­šči­ne vsak na­re­di sam. Kaj pi­je­mo, nam ni po­ve­da­la, naj­prej je za go­ste na vr­sti ugan­ka, test za br­bon­či­ce, je de­ja­la. Pra­vil­no smo ugo­to­vi­li, da je sok, le­pe ze­le­ne bar­ve, pe­ter­ši­ljev. Obi­sko­val­ci si lah­ko v ze­lišč­nem ko­tič­ku sa­mi na­be­re­jo ze­li­šča - pe­ter­šilj, ba­zi­li­ko in tol­ščak, ki jih za­li­je­jo s bi­stro pla­nin­sko vo­do, pre- me­ša­jo in od­ce­di­jo v ko­za­rec. Po že­lji lah­ko zdrav ze­lišč­ni na­pi­tek slad­ka­jo s slad­kor­jem, na­va­dnim (če­be­ljim) ali ve­gan­skim (re­gra­to­vim) me­dom.

Iska­nje ko­va­ške­ga za­kla­da

Ni­ma­jo na­va­dne­ga mu­ze­ja, pri njih se lah­ko obi­sko­val­ci več kot dve­sto let sta­rih ko­va­ških iz­del­kov - od vr­tal­ne­ga stro­ja do sta­rih klešč, na­ko­va­la, kla­di­va in vzme­tne­ga kla­di­va - do­ti­ka­jo. Ko­va­či­ja sto­ji ob po­to­ku Vel­ka, kjer se lah­ko go­stje po­le­ti tu­di ohla­di­jo, vča­sih pa je ko­va­či­ja de­lo­va­la na vo­dni po­gon. Go­stje ure in ure po­se­da­jo na klo­peh pred ko­va­či­jo, eno iz­med klo­pi so po­i­me­no­va­li kar ti­ha klop, saj se tu star­ši ne da­jo mo­ti­ti ni­ti svo­jim naj­mlaj­šim.

Ko­va­či­jo obi­šče ve­li­ko oko­li­ških šol, otro­kom se po­se­bej po­sve­ča­jo, iz pr­ve ro­ke, z igro ko­va­če­ve­ga skri­te­ga za­kla­da, jim omo­go­či­jo spo­zna­va­nje ko­va­ških oro­dij, ze­lišč, drev­ja, tu­di 200 let sta­re li­pe in ži­va­li. Otro­ci ta­ko od­i­de­jo z da­ri­lom ozi­ro­ma za­kla­dom. Ja­sno, iz­ve­do tu­di, ka­ko so vča­sih ži­ve­li ko­va­či. V ko­va­nju se lah­ko pre­iz­ku­si­jo. Oble­če­ni v pra­ve­ga ko­va­ča si na ku­ri­šču iz­de­la­jo spo­mi­nek, le­se­no plo­šči­co, na ka­te­ro vžge­jo za­če­tni­co svo­je­ga ime­na. Gle­da­jo, kr­mi­jo in bo­ža­jo lah­ko ko­zo Aga­to, puj­ska Edi­ja, mač­ka Ste­na ter zajč­ke in ne­na­va­dno udo­ma­če­ne "pi­pi­ke" - ko­ko­ši. Igra­jo se lah­ko na ogro­mnem trav­ni­ku, ki ga Vo­mer­je­vi tu­di od­da­ja­jo za pi­kni­ke. Vse, ki se že­li­jo raz­mi­ga­ti, pa na­po­ti­jo do bli­žnje cer­kvi­ce Ja­ne­za Kr­stni­ka, ki je zna­na po po­seb­ni ener­gij­ski mo­či. Od tam v ja­snem vre­me­nu po­gled se­že tu­di do Ma­ri­bo­ra.

Ste­klo za peč zbi­ra­la vsa vas

Na ko­va­či­ji ima­jo ohra­nje­no spo­min­sko knji­go ko­va­če­ve te­te iz le­ta 1928, v ka­te­ri so ji med dru­gim vo­šči­li v spo­min na njen ča­sti­ti "imen­dan" ozi­ro­ma roj­stni dan. Ka­kšen do­ma­čin v njej naj­de za­pis svo­je te­te ali ba­bi­ce. To, da bo­do Vo­mer­je­vi ko- va­či­jo ob­no­vi­li in v kra­ju po­sta­vi­li spo­me­nik kul­tur­ne de­di­šči­ne, so na va­si do­bro spre­je­li, in ko so ob­na­vlja­li ko­va­či­jo, so so­va­šča­ni za­nje zbi­ra­li ste­klo. Ce­lo­tna peč je na­pol­nje­na s ste­klom ozi­ro­ma na­re­je­na iz nje­ga, ta­ko na­mreč za­dr­ži to­plo­to, da pa se lah­ko že­le­zo ku­je, se mo­ra tem­pe­ra­tu­ra dvi­gni­ti na več kot ti­soč sto­pinj Cel­zi­ja. Tu­di si­cer so ti kra­ji po­zna- ni po gla­žu­tar­stvu ozi­ro­ma ste­klar­stvu, več o tem bo­ste iz­ve­de­li v mu­ze­ju na pro­stem KET v Jo­si­pdo­lu. Pri ob­no­vi so upo­ra­bi­li vsaj dve­sto let star les, pu­sti­li sta­ro ope­ko, v ko­va­či­ji da­nes sto­ji­jo sto­li, sta­ri več kot 100 let in mi­za, sta­ra več kot 200 let.

Ko­va­če­va te­ta je bi­la do­bra ku­ha­ri­ca, upo­ra­blja­la ni ne hla­dil­ni­ka ni­ti za­mr­zo­val­ni­ka, po ve­či­ni si je ku­ha­la se­zon­sko hra­no. Za­dnji ko­vač na ko­va­či­ji jim je po­ve­dal, da si je na pe­či di­mil tu­di ka­kšno klo­ba­so. Za­to tu­di da­nes ku­ha­jo to, kar je pri hi­ši, ne po­nu­ja­jo de­ni­mo ocvr­te­ga me­sa, am­pak to, kar se da pri­pra­vi­ti na ognju ozi­ro­ma ku­ri­šču. "Ko­vač ni sa­mo ko­val, am­pak si je tu­di kaj spe­kel," po­ve na­sme­ja­na Tin­ca. S ko­va­ško ma­li­co ohra­nja­jo tra­di­ci­jo ko­va­čev: za pred­jed po­nu­di­jo do­ma­če "grum­pe", do­ma­či kruh in raz­lič­ne na­ma­ze. Sku­ha­jo še se­zon­sko ze­le­njav­no ju­ho, na­to pa po­nu­di­jo jed iz­pod že­le­zne­ga zvo­na. Jed, ki po na­va­di vse­bu­je dve vr­sti me­sa, krom­pir in fi­žol, pe­čen z ze­le­nja­vo. Po že­lji lah­ko go­stom pri­pra­vi­jo ve­gan­sko in pre­sno raz­li­či­co. V tem pri­me­ru pe­če­jo do­ma pri­pra­vljen se­i­tan, pše­nič­no me­so, sku­paj z do­ma­čo ze­le­nja­vo. "Me­sne je­di ra­da pre­o­bli­ku­jem v ve­gan­ske, vse, kar ima­mo tu­kaj, se do­bi­jo v ve­gan­ski pre­o­ble­ki," ra­zlo­ži Tin­ca. Glav­na jed se pe­če vsaj tri ure. Tu­di za­to se je tre­ba za­njo na­ja­vi­ti vsaj dva dni prej. Za sla­di­co pa po­nu­di­jo pol­nje­no ko­va­če­vo ja­bol­ko, v ka­te­rem so le­šni­ki, ore­hi in po­hor­ske bru­sni­ce.

Vsa­ka vas je ime­la svo­je­ga

Ta­ko kot ga je imel ko­va­čev stric, so lah­ko ime­li vsi ko­va­či cer­ti­fi­kat za zdra­vlje­nje ko­njev. Si­cer pa je to bi­la splo­šna ko­va­či­ja - pod­ko­va­li so ko­nje in iz­de­lo­va­li orod­je. Nji­ho­va glav­na de­jav­nost pa je bi­lo po­pra­vlja­nje konj­skih vpreg, ki so na­me­sto to­vor­nja­kov pre­va­ža­le po­hor­ski gra­nit iz bli­žnje­ga Jo­si­pdo­la. Rek Ni ga kro­ja­ča brez ko­va­ča ni kar ta­ko, nas je še opo­zo­ri­la Tin­ca, ko­vač v kra­ju je bil vča­sih kot da­nes me­ha­nič­na de­lav­ni­ca, vsa­ka vsa je ime­la svo­je­ga. Ko­vač je na­mreč edi­ni iz­de­lo­val orod­je, tu­di za dru­ge. Še to, pod­kev pri­na­ša sre­čo, če je kdo v goz­du na­šel pod­kev, ki jo je iz­gu­bil konj, jo je lah­ko ne­sel do ko­va­ča, da je iz nje na­re­dil nož ali orod­je.

"Ko­vač ni sa­mo ko­val, am­pak si je tu­di kaj spe­kel"

Fo­to: Ur­ška PO­LANC

ktro­ci so še po­se­bej za­do­volj­ni.

Fo­to: Ur­ška PO­LANC

Tin­ca, Bran­ko, evan­ka, Ju­li­jan in Tit pri sta­ri pe­či

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.