Dr. Ma­tjaž Ez­ge­ta,

Vecer - - PREDNJA STRAN - Dr. Ma­tjaž Ez­ge­ta, uči­telj in pi­o­nir slo­ven­ske­ga ra­pa

uči­telj in pi­o­nir slo­ven­ske­ga ra­pa: "Da­nes se ma­sa nav­du­še­no sme­ji na­šim stand up ko­mi­kom, ko na­zor­no opi­su­je­jo de­lo­va­nje pri­mar­nih člo­ve­ških bi­o­lo­ških funk­cij, če se to­vr­stna te­ma­ti­ka po­ja­vi v ra­pu, pa spro­ža zgra­ža­nje."

Ali hip hop po­tre­bu­je odo­bri­tev elit? Po­vod za raz­mi­šlja­nje o tem vpra­ša­nju je bi­la ne­dav­na po­de­li­tev Pu­li­tzer­je­ve na­gra­de ame­ri­ške­mu rap pr­va­ku Ken­dricku La­mar­ju za nje­gov za­dnji sa­mo­stoj­ni al­bum Da­mn. La­mar ve­lja za teh­nič­no iz­je­mno pod­ko­va­ne­ga, glas­be­no do­vr­še­ne­ga in druž­be­no an­ga­ži­ra­ne­ga pred­stav­ni­ka te zvr­sti, ki mu ta­ko ob­čin­stvo kot kri­ti­ki za­slu­že­no na­me­nja­jo sla­vo­spe­ve v su­per­la­ti­vih, me­di­ji pa do­go­dek ozna­ču­je­jo kot po­memb­no pre­lo­mni­co za pri­zna­nje ume­tni­ške vre­dno­sti hip hop glas­be s stra­ni vi­so­ko pre­sti­žne in eli­tne in­sti­tu­ci­je. Se­ve­da pa ne gre za izo­li­ran pri­mer: hip hop ustvar­jal­ci so sko­zi zgo­do­vi­no bi­li de­le­žni vr­ste dru­gih pom­po­znih glas­be­nih odlik in pri­znanj, ra­per­ska be­se­di­la pa že vr­sto let ana­li­zi­ra­jo in in­ter­pre­ti­ra­jo štu­den­tje in pro­fe­sor­ji li­te­ra­tu­re na ame­ri­ških uni­ver­zah.

Sko­zi šti­ri de­se­tle­tja ob­sto­ja hip hop kul­tu­re so si ve­čin­sko te­mno­pol­ti ame­ri­ški rap iz­va­jal­ci do­be­se­dno, a po­sto­po­ma uti­ra­li pot z zlo­gla­snih ulic ur­ba­nih sre­dišč do de­ni­mo gla­muro­znih go­sto­vanj v Be­li hi­ši. Bi­li so de­le­žni cen­zu­re, ne­o­do­bra­vanj in jav­nih pro­te­stov kon­ser­va­tiv­ne stru­je, ven­dar kri­ti­ke ni­so bi­le pov­sem ne­u­pra­vi­če­ne. Če bo­ste da­nes pri­žga­li ame­ri­ški ra­dio, bo­ste sli­ša­li rap s ta­kšnim spo­ro­či­lom: "Ubij čr­nu­ha, na­te­gni psi­co, zgra­bi keš, pok, pok, pok!" Na pro­ble­ma­ti­ko opo­zar­ja­jo pred­vsem so­ci­al­no in po­li­tič­no an­ga­ži­ra­ni ra­per­ji s po­zi­tiv­nim spo­ro­či­lom, ki pa ni­so de­le­žni ra­dij­ske­ga pred­va­ja­nja, za­to se po­ja­vlja­jo te­o­ri­je, da gre za do­bro na­čr­to­va­no stra­te­gi­jo obla­sti, ki s pro­mo­ci­jo to­vr­stne glas­be do­da­tno pod­ži­ga sto­pnjo kri­mi­na­la v črn­ski sku­pno­sti.

Za­čet­ki hip ho­pa so re­la­tiv­no do­bro do­ku­men­ti­ra­ni in se­ga­jo v zgo­dnja se­dem­de­se­ta. V rev­nih, ge­to­i­zi­ra­nih pre­de­lih vzho­dne oba­le ZDA so bi­la sred­stva za glas­be­no ustvar­ja- nje ome­je­na. In­štru­men­ti so bi­li pre­dra­gi, za­to so za glas­be­ne pod­la­ge za­če­li ino­va­tiv­no upo­ra­blja­ti do­ma­če gra­mo­fo­ne. Ra­per­ji ni­so pre­pe­va­li, am­pak so glad­ko de­kla­mi­ra­li ali gla­sno vpi­li v ri­mah in v sve­žih rit­mič­nih ma­ne­vrih. Za ti­ste, ki so nam v po­znih osem­de­se­tih me­di­ji ser­vi­ra­li pop hi­te Ma­don­ne in Mi­cha­e­la Jack­so­na, je bil to kul­tur­ni šok v zvoč­ni po­do­bi. Ra­per­ji so po­ru­ši­li vsa kon­ven­ci­o­nal­na pra­vi­la glas­be­ne­ga sre­dnje­ga to­ka. To sploh ni bi­la glas­ba. Oči­tno pa je bi­lo ne­kaj več, gle­de na da­na­šnjo po­pu­lar­nost hip ho­pa, ki je tre­nu­tno naj­bo­lje pro­da­ja­na glas­be­na zvrst v ZDA. Ko so opi­sa­ni glas­be­ni pri­stop za­či­ni­la še kon­tro­ver­zna be­se­di­la v moč­nem in pri­stnem afro-ame­ri­škem di­a­lek­tu, je rap po­stal oso­vra­žen s stra­ni sko­raj­da vseh agen­tov stan­dar­di­za­ci­je.

Na do­ma­čem te­re­nu je bi­lo ne­ko­li­ko bolj umir­je­no, a za­ni­mi­vo. Naj­bolj pri­sten je od­ziv otrok. Ko sva s ko­le­gom iz tan­de­ma Dan­dro­u­gh ime­la ene­ga pr­vih kon­cer­tov na Tr­gu svo­bo­de, po za­ključ­ku ko­ma­dov ni bi­lo aplav­zov, je pa de­vet­letna de­kli­ca v pr­vi vr­sti gla­sno ko­men­ti­ra­la: "Pa daj, na­u­či­te se pe­ti, no!" Moj oče še da­nes pra­vi, da je rap na­va­dno sra­nje, vključ­no z mo­ji­mi iz­del­ki, še po­se­bej, ker vse­bu­je­jo ne­kaj kle­tvic in opolz­kih sre­dnje­šol­skih fint. Je pa obo­že­val Bi­je­lo du­gme in brez za­drž­kov ma­le­mu Ma­tja­žu pred­va­jal ko­mad Pe­di­cu­lis Pu­bis. Sto­pnja ob­sce­no­sti je to­rej po­go­je­na s su­bjek­tiv­no per­cep­ci­jo po­slu­šal­ca. Da­nes se ma­sa nav­du­še­no sme­ji na­šim stand up ko­mi­kom, ko na­zor­no opi­su­je­jo de­lo­va­nje pri­mar­nih člo­ve­ških bi­o­lo­ških funk­cij, če se to­vr­stna te­ma­ti­ka po­ja­vi v ra­pu, pa spro­ža zgra­ža­nje. Za­ni­mi­va mi je bi­la še oce­na sta­rej­še­ga, ugle­dne­ga in glas­be­no iz­o­bra­že­ne­ga so­de­lav­ca, ki je pri­po­mnil, da je rap sa­mo re­ci­ti­ra­nje. Ni­sem in ne že­lim bi­ti rap ad­vo­kat, a sem bil pri­mo­ran iz­ve­sti de­set­mi­nu­tno pri­di­go, da vsi ra­per­ji ne re­ci­ti­ra­jo nuj­no za­to, ker ne bi zna­li pe­ti. Sploh da­nes ima­mo med nji­mi iz­je­mne vo­ka­li­ste (iz­klju­ču­joč ti­ste z ra­ču­nal­ni­ški­mi ko­rek­ci­ja­mi). Za vr­hun­ski iz­de­lek so na­mreč po­treb­ni do­ber ob­ču­tek za ri­tem, po­sluh, ma­ni­pu­li­ra- nje z vo­ka­lom, pri­la­go­dlji­va in­to­na­ci­ja, ra­ba pre­mo­rov, teh­ni­ka di­ha­nja, me­nja­va­nje hi­tro­sti po­da­ja­nja zlo­gov, kon­di­ci­ja za iz­ved­be v ži­vo, zla­ga­nje be­se­dil v kom­ple­ksne rit­mič­ne ma­hi­na­ci­je, iska­nje žep­kov za po­la­ga­nje ustre­znih zlo­gov v ati­pič­ne rit­mič­ne pod­la­ge, kre­i­ra­nje mar­kan­tnih re­fre­nov, na­vse­za­dnje pa je tre­ba ob­dr­ža­ti po­zor­nost po­slu­šal­ca z im­pre­siv­no teh­ni­ko ali iz­je­mni­mi be­se­di­li, naj­bo­lje pa z obo­jim. Da ne ome­njam me­mo­ri­za­ci­je be­se­dil, sploh če ka­ta­log ob­se­ga več kot de­set al­bu­mov. In ta­ko me kon­stan­tno za­go­var­ja­nje ume­tni­ške vre­dno­sti ra­pa po­ča­si utru­ja, za­to se bom na na­sle­dnji služ­be­ni za­ba­vi an­ga­ži­ral kot DJ in pred­va­jal iz­ključ­no De­a­th Grips kot tre­nu­tno naj­ne­pri­je­tnej­šo raz­li­či­co te­ga ža­nra.

Na­spro­tno pa so pre­se­ne­tlji­ve oseb­ne iz­ku­šnje v zve­zi s hip ho­pom v sre­dnje­šol­skih klo­peh in aka­dem­skih kro­gih. Pro­fe­so­ri­ca slo­ven­šči­ne na gi­m­na­zi­ji je nav­du­še­no poz­dra­vi­la dej­stvo, da sem se ukvar­jal še s čim dru­gim kot s šo­lo, pun­ca­mi in pi­vom. Upam, da ni po­slu­ša­la na­še glas­be. Ne­kaj bo­ni­tet smo do­bi­li tu­di pri pre­sta­vlja­nju ustne­ga oce­nje­va­nja, ker smo bi­li ce­le no­či v stu­diu ali na kon­cer­tih, brez da­na­šnjih sta­tu­sov per­spek­tiv­ne­ga mla­de­ga ume­tni­ka. Ob za­ključ­ku ta­kra­tne Pe­da­go­ške fa­kul­te­te Uni­ver­ze v Ma­ri­bo­ru sem po za­slu­gi prof. dr. Na­de Ša­bec iz­ve­del, da je ame­ri­ška ra­per­ska go­vo­ri­ca de­jan­sko že dol­go su­bjekt aka­dem­skih raz­i­skav in jo stro­kov­no ime­nu­je­jo afro-ame­ri­ška

Hip hop na­mreč ne sme po­sta­ti del este­bli­šmen­ta, am­pak mo­ra osta­ti glas ljud­stva in opo­zar­ja­ti na ne­pra­vil­no­sti v de­lo­va­nju vla­da­jo­čih gar­ni­tur

(na­reč­na) an­gle­šči­na, struk­tu­ri­ran di­a­lekt, ki sle­di svo­je­vr­stni sin­ta­ksi, spe­ci­fič­ni fo­no­lo­gi­ji, ko­di­ra­ni fra­ze­o­lo­gi­ji, ino­va­tiv­ne­mu be­se­di­šču in pe­stri zgo­do­vi­ni iz­vo­ra. Iz te­ga po­dro­čja sem ka­sne­je dok­to­ri­ral in rde­ča nit v ozad­ju je ve­dno bil rap - zgolj za­ni­kr­no pro­mi­sku­i­te­tno la­pa­nje ame­ri­ških čr­nu­hov?

Na­zaj v ZDA. Pu­li­tzer­je­va na­gra­da je si­cer le­pa ge­sta agen­tov stan­dar­di­za­ci­je, ven­dar bi si jo lah­ko že do­brih dvaj­set ali tri­de­set let na­zaj pri­slu­ži­li re­ci­mo Nas, Ra­kim, KRS- One in še kdo, za več­ne ulič­no po­e­tič­ne stva­ri­tve, ki so na svo­je­vr­sten na­čin po­sta­vi­le no­ve, zah­tev­nej­še in za mar­si­ka­te­re­ga so­dob­ne­ga ra­per­ja ne­pre­mo­stlji­ve stan­dar­de. Pri nas bi si to­vr­stno pri­zna­nje za­go­to­vo za­slu­žil N'To­ko, ven­dar ali so te odli­ke res po­treb­ne? Hip hop na­mreč ne sme po­sta­ti del este­bli­šmen­ta, am­pak mo­ra osta­ti glas ljud­stva in opo­zar­ja­ti na ne­pra­vil­no­sti v de­lo­va­nju vla­da­jo­čih gar­ni­tur, tem pa pri­pa­da­jo tu­di in­sti­tu­ci­je, ki to­vr­stne na­gra­de po­de­lju­je­jo.

Fo­to: REUTERS

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.