Sre­ča je, da ne ži­vim v Pa­ri­zu

Med­na­ro­dno pri­zna­ni fran­co­sko-al­žir­ski ume­tnik, ki obo­žu­je ti­ska­ne me­di­je in jih upo­ra­blja pri svo­jem de­lu, raz­sta­vlja v okvi­ru pro­jek­ta Ne glej na­zaj, okej? v Ume­tno­stni ga­le­ri­ji Ma­ri­bor

Vecer - - KULTURA - V sta­rih me­di­jih je več ze­melj­ske­ga Me­li­ta For­stne­rič Hajn­šek

Je eden naj­bolj na­gra­je­va­nih in uve­lja­vlje­nih mla­dih ume­tni­kov, ude­le­žen­cev med­na­ro­dne raz­sta­ve, ki bo do 17. mar­ca pri­ho­dnje le­to v Ume­tno­stni ga­le­ri­ji Ma­ri­bor - Ne glej na­zaj, okej? Ku­sto­si­nja dol­go sno­va­ne raz­sta­ve Si­mo­na Vid­mar pra­vi, da raz­sta­va te­ma­ti­zi­ra "spo­min na pre­se­či­šču med re­al­nim in fik­tiv­nim, ki po­se­ga v na­še vsak­da­nje ži­vlje­nje. Ob­se­de­nost s spo­mi­nja­njem je na­do­me­stek za ak­ti­vi­stič­no nav­du­še­nje nad oblju­ba­mi pri­ho­dno­sti".

Ose­m­najst ume­tni­kov, ki raz­sta­vlja­jo v vseh pro­sto­rih UGM, pri­na­ša ra­zno­vr­stne iz­pe­lja­ve iz­ho­dišč­ne te­me, tu­di teh­ni­ke in for­me so mno­go­te­re. Med nji­mi je tu­di Mas­si­nis­sa Sel­ma­ni, ki ži­vi v Fran­ci­ji, si­cer pa je Al­ži­rec. Ustvar­ja in ek­s­pe­ri­men­ti­ra v tra­di­ci­o­nal­nem me­di­ju ris­be; va­njo vna­ša hu­mor, iro­ni­jo, ne­žnost in upor. Te­me nje­go­vih del po­go­sto iz­vi­ra­jo iz po­li­tič­nih in dru­žab­nih ča­so­pi­snih no­vic. Na 56. Be­ne­škem bi­e­na­lu pred tre­mi le­ti je bil Sel­ma­ni de­le­žen po­seb­ne omem­be ži­ri­je. Nje­go­vo de­lo je bi­lo ne­dav­no raz­sta­vlje­no v slo­vi­tem pa­ri­škem raz­sta­vi­šču so­dob­ne ume­tno­sti Pa­la­is de To­kyo, na Da­kar­skem, Lyon­skem bi­e­na­lu, Art Ba­sel, Bi­e­na­lu Shar­jah. Sel­ma­ni se je pred­sta­vil tu­di na jav­nem po­go­vo-

Za­šči­tna iz­ko­pa­va­nja na Pez­dir­če­vi nji­vi v Pod­ze­mlju, ki spr­va ni­so obe­ta­la ve­li­ko, so na kon­cu pri­ne­sla iz­je­mno od­kri­tje. Ko­nec apri­la le­tos so ar­he­o­lo­gi sku­pno iz­ko­pa­li 15 gro­bov, za ve­či­no ka­te­rih do­mne­va­jo, da se­ga­jo v 4. sto­le­tje pred Kri­stu­som, v njem pa na­le­te­li na ve­li­ko pre­se­ne­če­nje - bro­nast pas z zla­tni­kom.

Kot je na vče­raj­šnji pred­sta­vi­tvi po­ve­da­la znan­stve­na so­de­lav­ka pri te­ren­skih raz­i­ska­vah Lu­ci­ja Gra­hek z In­šti­tu­ta za ar­he­o­lo­gi­jo ZRC SAZU, so se pr­ve ar­he­o­lo­ške raz­i­ska­ve na ob­mo­čju Pez­dir­če­ve nji­ve za­če­le po­le­ti 2016, kon­ča­le pa le­tos apri­la, ko so v šti­rih dneh sku­pno iz­ko­pa­li 15 gro­bov, ki ve­či­no­ma da­ti­ra­jo v 4. sto­le­tje pred Kri­stu­som, ne­ka­te­ri, kot na­ka­zu­je­jo bro­na­ste fi­bu­le iz la­ten­ske do­be, že v 3. sto­le­tje pred Kri­stu­som.

To je bi­lo pr­vo pre­se­ne­če­nje, saj so na pod­la­gi pred­ho­dnih ana­liz pri­ča­ko­va­li sta­ro­hal­tštat­ske gro­bo­ve iz 7. in 8. sto­le­tja pred Kri­stu­som. V ve­či­ni gro­bov so na­šli obi­čaj­ne grob­ne pri­dat­ke, kot so ke­ra­mič­ne po­so­de in že­le­zni ko­si orož­ja, red­kost, na ka­te­ro so na­le­te­li, pa je bil bro­nast pas, na ka­te­rem je bil pri­tr­jen zla­tnik. Ar­he­o­lo­gi so na po­moč po­kli­ca­li ene­ga naj­ve­čjih po­zna­val­cev nu­miz­ma­ti­ke Pe­tra Ko­sa, ki je po­ja­snil, da gre za kelt­sko imi­ta­ci­jo sta­ter­ja ozi­ro­ma nov­ca Ale­ksan­dra

"Že zla­tnik sam je v Slo­ve­ni­ji red­ka najd­ba. Ko­li­kor vem, je to tre­tji zla­tnik s slo­ven­skih naj­dišč in, kot ka­že, tu­di naj­sta­rej­ši." ru z ume­tni­ki, s hr­va­ško ar­hi­tekt­ko Ano Da­no Ba­roš, šved­sko ume­tni­co Ni­no Man­ga­la­na­ya­gam, v An­gli­ji ži­ve­čim Sir­cem Hra­ir­jem Sar­kis­si­a­nom, Ja­smi­no Ci­bic (SLO, VB) in Va­di­mom Fi­ški­nom (RUS, SLO).

Po­go­vor z Mas­si­nis­so Sel­ma­ni­jem je na­stal dan po od­pr­tju raz­sta­ve pre­te­klo so­bo­to. Za nas pred­stav­ni­ke ran­lji­vih ti­ska­nih me­di­jev je va­še ukvar­ja­nje s ča­so­pi­sni­mi iz­rez­ki, fo­to­gra­fi­ja­mi iz­je­mno za­ni­mi­vo, po­se­bej v po­ve­za­vi z ris­bo in va­šo mla­do­stjo. Ste ven­dar­le ge­ne­ra­ci­ja no­vih, di­gi­tal­nih me­di­jev pa še in­for­ma­tik po pr­vo­tni iz­o­braz­bi?

"Ze­lo rad imam ti­ska­ne me­di­je, fo­to­gra­fi­je v ča­sni­kih, pre­skli­pin­ge. Kar me naj­bolj pri­vla­či, je ob­ču­tlji­vi kra­tek čas med do­god­kom in nje­go­vo ob­ja­vo ter ob­čin­stvom in do­god­kom. V no­vih ča­sih se ta čas se­ve­da dra­stič­no kraj­ša. Ča­sni­ki si­cer še zme­raj so, če­prav se ve­dno bolj se­li­jo na splet. Za­me je naj­za­ni­mi­vej­ša mi­zan­sce­na pi­sa­ne­ga te­ks­ta, ne­ke vr­ste za­ni­miv od­mik, kar tu­di naj­bolj upo­ra­bljam pri svo­jem de­lu. Prav v tem in­ter­va­lu med do­god­kom Ve­li­ke­ga s po­do­bo Ni­ke in Ate­ne. Da­ti­ra v pr­vo po­lo­vi­co 3. sto­le­tja pr. n. št.

"Že zla­tnik sam je v Slo­ve­ni­ji red­ka najd­ba. Ko­li­kor vem, je to tre­tji zla­tnik s slo­ven­skih naj­dišč in, kot ka­že, tu­di naj­sta­rej­ši. Zla­tni­ki in tu­di dru­ge novč­ne najd­be so vse pre­več­krat plod de­tek­tor­skih ali vo­dnih is­kanj. Ta zla­tnik je ta­ko dra­go­cen tu­di v evrop­skem smi­slu, ker ima in nje­go­vo me­di­a­ti­za­ci­jo, ob­ja­vo se zgo­di za­me naj­več za­ni­mi­ve­ga. V ti­ska­nem me­di­ju imam naj­ra­je to ohra­nja­nje stva­ri v ča­su. Zbi­ram ča­so­pi­se že šest let - fran­co­ske, al­žir­ske, me­hi­ške, ro­mun­ske, se­ne­gal­ske. Imam jih od pov­sod. Vsa­kič, ko kam grem, se vr­nem s ča­so­pi­si. Tu­di vsi pri­ja­te­lji mi jih no­si­jo. Za­ni­ma me bra­nje član­kov, ki so jih že vsi po­za­bi­li, pa so se zgo­di­li pred ko­maj šti­ri­mi le­ti. To so sle­do­vi ne­če­sa po­memb­ne­ga, uto­plje­ni v mno­ži­ci, po­za­bi. Na­klju­čje, obu­je­no v ne­ki for­mi, je za­me naj­ve­čje ume­tni­ško od­kri­tje."

Za nas, za­pri­se­že­ne ti­ska­ne no­vi­nar­je, tak ume­tni­ški pro­ces vzbu­ja upa­nje, da ne bo vse uto­ni­lo v po­za­bo, kljub gro­žnjam da­na­šnjo­sti.

"Se­ve­da, raz­lič­ni eko­nom­ski mo­de­li re­sno ogro­ža­jo tisk. V Fran­ci­ji je ce­la vr­sta ti­ska­nih me­di­jev, ki se bo­ri­jo za ob­stoj, išče­jo mo­de­le fi­nan­ci­ra­nja, ki bi jim po­vr­ni­li ne­od­vi­snost. Ni pre­pro­sto, ta vpra­ša­nja me ze­lo za­ni­ma­jo, saj sem štu­di­ral na za­čet­ku tu­di in­for­ma­ti­ko. V pov­sem ja­sne naj­dišč­ne oko­li­šči­ne: za­pr­ta grob­na ce­lo­ta, na­tanč­no je vi­dna le­ga na pa­su, še več, na pa­su so se ohra­ni­li tu­di ne­ki or­gan­ski ostan­ki, ki se jih bo mo­re­bi­ti da­lo ra­di­o­kar­bon­sko da­ti­ra­ti, kar bo še zvi­ša­lo nje­go­vo vre­dnost in do­pri­ne­slo k ra­zvo­ju slo­ven­ske in evrop­ske zna­no­sti," je po­ja­sni­la Lu­ci­ja Gra­hek.

Be­la kra­ji­na je v ča­su sta­rej­še že­le­zne do­be dol­go ve­lja­la za ar­heo- Mas­si­nis­sa Sel­ma­ni: "S hu­mor­jem la­že di­ham in ogi­bam se ze­lo spek­ta­ku­lar­nih stva­ri. Ker po šo­ku ne osta­ne nič. Zme­raj me za­ni­ma­ta raz­da­lja, ki je nuj­na, in od­nos med ko­me­di­jo in tra­ge­di­jo."

mo­jem de­lu je ogro­mno sti­ka s pa­pir­jem. Ze­lo me za­ni­ma in­for­ma­ci­ja. Za­me je ena­ko pi­sa­ti in ri­sa­ti, a ko ri­še­mo na pa­pir, no­si­mo s se­boj več sub­til­ne­ga fi­zič­ne­ga pre­mi­sle­ka. Več je ve­re, več je ze­melj­ske­ga v ta­kem pro­ce­su."

Ži­vi­te med svo­ji­ma dve­ma dr­ža­va­ma, Al­ži­ri­jo in Fran­ci­jo, ka­ko se ta dvoj­nost zr­ca­li v va­šem de­lu in ži-

lo­ško naj­bolj te­me­lji­to raz­i­ska­no re­gi­jo, pred­vsem po za­slu­gi Ja­ne­za Du­lar­ja. Med naj­po­memb­nej­ša že­le­zno­dob­na naj­di­šča so­di tu­di Pod­ze­melj. Tam­kaj­šnja Pez­dir­če­va nji­va je bi­la pr­vič ome­nje­na le­ta 1985 v Du­lar­je­vi ar­he­o­lo­ški to­po­gra­fi­ji Be­le kra­ji­ne. V njej po­ro­ča, da so ob gra­dnji no­ve ce­ste na­le­te­li na ke­ra­mič­ne čre­pi­nje, do­mnev­no ostan­ke žga­ne­ga gro­ba. Ker o od­kri­tju ni bi­lo več zna­ne­ga, najd­be pa so za­vr­gli, je naj­di­šče Pez­dir­če­va nji­va hi­tro uto­ni­lo v po­za­bo.

Pred tre­mi le­ti pa je pri­šlo do spre­mem­be pro­stor­ske­ga na­čr­ta, in ko je Pez­dir­če­va nji­va, ne­koč kme­tij­sko ob­mo­čje, po­sta­la za­zi­dlji­vo ze­mlji­šče, so za­ra­di na­čr­to­va­ne gra­dnje hi­še tja pri­šli ar­he­o­lo­gi. Za­šči­tna iz­ko­pa­va­nja je v te­snem so­de­lo­va­nju z In­šti­tu­tom za ar­he­o­lo­gi­jo ZRC SAZU iz­ve­dla eki­pa druž­be Ar­he­o­ter­ra pod vod­stvom Mi­ša Ot­mar­ja Ko­va­ča. Vse te­ren­sko de­lo je po be­se­dah Lu­ci­je Gra­hek fi­nan­ci­ral la­stnik ze­mlji­šča, po slo­ven­ski za­ko­no­da­ji bi mo­ral no­si­ti tu­di stro­ške re­sta­vri­ra­nja, "ki s ta­ki­mi najd­ba­mi le­ti­jo v ne­bo", sred­stva sta na kon­cu za­go­to­vi­la Do­lenj­ski mu­zej in mi­ni­str­stvo za kul­tu­ro.

Ana­li­za vseh naj­de­nih pred­me­tov še sle­di, ta­krat bo tu­di več ja­sno o na­či­nih po­ko­pa, saj po­smr­tnih ostan­kov v iz­ko­pa­nih gro­bo­vih sko­raj ni, je de­ja­la raz­i­sko­val­ka. Po za­klju­če­ni stro­kov­ni ob­de­la­vi in znan­stve­ni ob­ja­vi bo­do najd­be pre­da­li Be­lo­kranj­ske­mu mu­ze­ju v Me­tli­ki.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.