(Ne)pri­stran­skost

Vecer - - V ŽARIŠČU - Eli­za­be­ta Pla­n­in­šič

Po ne­delj­ski zma­gi Sa­še Ar­se­no­vi­ča na vo­li­tvah za no­ve­ga ma­ri­bor­ske­ga žu­pa­na se je naz­dra­vlja­lo. Za­slu­žni, pa tu­di ti­sti ne­ko­li­ko manj, so sku­ša­li na dan zma­go­slav­ja naj­ti svoj pro­stor ob člo­ve­ku, ki bo na­sle­dnja šti­ri le­ta vo­dil ma­ri­bor­sko ob­či­no. A med ti­sti­mi, ki so jih med tr­ka­njem z no­vo­pe­če­nim žu­pa­nom uje­le ne le zve­da­ve oči, tem­več tu­di no­vi­nar­ske ka­me­re, je bil tu­di ma­ri­bor­ski so­dnik Ja­nez Ži­rov­nik.

Nič dra­ma­tič­ne­ga, če to ne bi bil ta­i­sti so­dnik, na ka­te­re­ga že več let opo­zar­ja Ar­se­no­vi­čev pro­ti­kan­di­dat, nek­da­nji žu­pan, le­tos ne­iz­vo­lje­ni Franc Kan­gler. Ve­či­no od­redb iz de­se­tle­tja na­zaj, na pod­la­gi ka­te­rih so bi­li spro­že­ni šte­vil­ni po­stop­ki zo­per Kan­gler­ja, zdaj ve­či­no­ma tu­di že pa­dli, je pod­pi­sal pre­i­sko­val­ni so­dnik Ži­rov­nik. Ki pa da ni bil, po­na­vlja Kan­gler, ne­pri­stran­ski. Ker je bil vča­sih usluž­be­nec So­ve, Kan­gler pa v ča­su dr­žav­nozbor­ske po­li­ti­ke član ko­mi­si­je, ki je So­vo nad­zi­ra­la. Raz­mer­je, ki da je bi­lo tu­di kon­flik­tno, ne po­za­bi ome­ni­ti Kan­gler.

So­dnik mo­ra upo­šte­va­ti, ka­ko jav­nost do­ži­vlja oko­li­šči­ne

Po sed­mih le­tih je Kan­gler pr­vič do­ča­kal, da je bil Ži­rov­nik za­sli­šan kot pri­ča v enem od po­stop­kov zo­per nek­da­nje­ga ma­ri­bor­ske­ga žu­pa­na. In do­ča­kal, da se je so­di­šče po­sta­vi­lo na sta­li­šče, da ima, vsaj gle­de Ži­rov­ni­ka, nek­da­nji ma­ri­bor­ski žu­pan prav. A nav­kljub Kan­gler­je­ve­mu po­na­vlja­nju, da se mu je pred le­ti go­di­la kri­vi­ca, da je šlo za po­li­tič­ni pro­ces zo­per nje­ga, mu na vo­li­tvah ni uspe­lo. Ži­rov­ni­ko­vo naz­dra­vlja­nje nje­go­ve­mu opo­nen­tu pa je pri po­ra­žen­cu le še pri­li­lo olja na ogenj.

Ži­rov­nik tr­di, da gle­de na ko­deks so­dni­ške eti­ke ni sto­ril prav nič na­ro­be, češ vo­li­tve so bi­le kon­ča­ne, ta­ko da s tem ni za ni­ko­gar agi­ti­ral, vse pa naj bi se do­ga­ja­lo v za­seb­nem pro­sto­ru. A če kaj, bi od so­dni­ka bi­lo pri­ča­ko­va­ti ne­kaj več zdra­ve­ga ra­zu­ma. So­o­čen z ne­kaj­le­tno Kan­gler­je­vo go­njo zo­per nje­ga in naj­ver­je­tne­je po­du­čen z za­dnjo od­lo­či­tvi­jo so­di­šča, da je kr­šil vi­dez ne­pri­stran­sko­sti v enem iz­med pri­me­rov zo­per Kan­gler­ja, bi lah­ko po­mi­slil, ka­ko bo vi­de­ti ga v šta­bu Kan­gler­je­ve­ga tek­me­ca. Vo­lil­ni štab po zma­gi pa je bil vse prej kot za­seb­ni pro­stor. Pred­vsem pa bi se mo­ral za­ve­da­ti, da bo nje­go­va pri­so­tnost v Ar­se­no­vi­čem šta­bu zno­va po­vod za po­le­mi­ko o so­dni­ški (ne)pri­stran­sko­sti.

Da ni pro­blem v tem, da se so­dni­ki v svo­ji ka­ri­e­ri sre­ča­jo z etič­no di­le­mo, je pred krat­kim za Ve­čer de­ja­la pred­se­dni­ca etič­ne ko­mi­si­je pri so­dni­škem dru­štvu Ni­na Bet­te­to, ve­čji pro­blem je, če se znaj­de­jo v si­tu­a­ci­jah, ki jih ne pre­po­zna­jo kot mo­re­bi­tno spor­ne. Na to, ka­ko ze­lo po­mem­ben je vi­dez objek­tiv­ne ne­pri­stran­sko­sti za sod­stvo, pa se je v pre­te­klo­sti že več­krat po­u­da­ri­lo. So­dnik ali so­dni­ca mo­ra upo­šte­va­ti, ka­ko jav­nost do­ži­vlja oko­li­šči­ne, ki bi lah­ko zbu­ja­le dvom o nje­go­vi ne­pri­stran­sko­sti, je eno od ja­sno za­pi­snih sta­lišč. Za­to ni po­memb­no sa­mo to, kaj si o svo­jem naz­dra­vlja­nju mi­sli so­dnik Ži­rov­nik, po­memb­no je tu­di, kaj o tem mi­sli jav­nost.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.