Da ne uto­ne v po­za­bo

Ro­ko­del­ci že dlje ča­sa opo­zar­ja­jo na oko­li­šči­ne, ki jim ote­žu­je­jo ohra­nja­nje kul­tur­ne de­di­šči­ne. Z ohra­nja­njem znanj pred­ni­kov na­sta­ja­jo pri­stni in ino­va­tiv­ni iz­del­ki

Vecer - - CELJE - Ro­ko­del­stvo še ni obrt Var­nost zdru­že­va­nja

elim si, da bi se ro­ko­del­stvo pre­na­ša­lo iz ro­da v rod. Da ne bi bi­lo to­li­ko pla­sti­ke. Le­po je, da v tr­go­vi­no ali na vrt vza­meš ko­ša­ro, raz­mi­šlja Zden­ka Pul­ko iz Že­tal, ki se je iz vr­bo­ve­ga ši­bja na­u­či­la ple­sti že v otro­štvu. Ro­ko­del­cev, ki so se svo­je ve­šči­ne na­u­či­li do­ma, je vse manj, saj so to zna­nja, ki jih za vsak­da­nje ži­vlje­nje ne upo­ra­blja­mo več in jih za­to opu­šča­mo. Ta­ko z lju­dmi, ki so še iz­ku­si­li nek­da­nji na­čin ži­vlje­nja, to­ne­jo v po­za­bo sko­dlar­stvo, ple­tar­stvo, sla­mni­kar­stvo in dru­ge spre­tno­sti na­ših pred­ni­kov. Iz­del­ke, ki na­sta­ne­jo iz teh znanj, pa iz­ri­nja­jo ce­nej­ši in­du­strij­ski pro­i­zvo­di, za ka­te­re je po­treb­no manj de­la in ča­sa.

"Na de­lav­ni­cah se ču­di­jo in bi ime­li iz­del­ke, ko sli­ši­jo ce­no, pa se po­vle­če­jo na­zaj," opa­ža Vi­da An­to­linc iz Lo­ga pri Ro­gat­cu, ki iz li­čja ple­te ku­hinj­ske pod­stav­ke, pred­pra­žni­ke, co­pa­te, tor­bi­ce in ce­lo ja­pon­ke. An­to­lin­če­va je pre­pri­ča­na, da bi, če bi lju­dje po­zna­li po­sto­pek de­la, nje­ne iz­del­ke bolj ce­ni­li. Za 20-cen­ti­me­tr­ski pod­sta­vek po­tre­bu­je šest ur. Že prej sa­ma pri­de­la ko­ru­zo, jo roč­no na­lič­ka in lič­ka­nje skrb­no po­su­ši. "Če bi ve­de­li, da vsa­ko ši­bo od­re­žem, ku­ham in olu­pim ter se Za ure­di­tev sta­tu­sa ro­ko­del­cev mo­ra­jo pred­vsem do­lo­či­ti, kdo ro­ko­del­ci so, pra­vi­jo v kon­zor­ci­ju. Sta­tus ro­ko­del­cev že­li­jo pri­bli­ža­ti tu­di sta­tu­som sa­mo­za­po­sle­nih v kul­tu­ri. Ta­ko bi dr­ža­va ro­ko­del­cem lah­ko pla­ča­la vsaj mi­ni­mal­ne pri­spev­ke in bo­ni­te­te, ki jih pre­je­ma­jo kul­tur­ni de­lav­ci.

VŠmar­ju pri Jel­šah so le­ta 1979 na oder no­ve­ga kul­tur­ne­ga do­ma pr­vi sto­pi­li tam­kaj­šnji ama­ter­ski igral­ci in od­i­gra­li pred­sta­vo Celj­ski gro­fje. Od ta­krat so šmar­ske odr­ske de­ske go­sti­le oko­li 800 pred­stav, vra­ta do­ma kul­tu­re pa je v 40 le­tih pre­sto­pi­lo sko­raj dva mi­li­jo­na in pol obi­sko­val­cev in na­sto­pa­jo­čih.

Da med obi­sko­val­ci ni­so le Šmar­ča­ni, tem­več tu­di lju­dje iz dru­gih kra­jev, se po­hva­li v. d. di­rek­tor­ja Jo­že Ča­kš. De­ni­mo, dvaj­set abo­nen­tov se na pred­sta­ve, ki go­stu­je­jo v Šmar­ju, pri­pe­lje ce­lo iz Ce­lja. Kul­tur­ni dom, knji­žni­ca in Mu­zej ba­ro­ka spa­da­jo pod Jav­ni za­vod Knji­žni­ca Šmar­je pri Jel­šah, ta­ko za­po­sle­ni skr­bi­jo za do­br­šen del kul­tur­ne­ga utri­pa v kra­ju. "Po­slan­stvo kul­tu­re in kul­tur­nih do­mov je, da lju­dje lah­ko naj­de­jo ne­kaj, kar jih iz­po­pol­ni, jim da ne­kaj ve­se­le­ga, stva­ri, ob ka­te­rih raz­mi­šljaš, kon­cer­te. V oko­lju, kot je naš kraj, je to iz­je­mno po­memb­no," raz­mi­šlja dol­go­le­tni di­rek­tor.

V no­vo de­se­tle­tje bo jav­ni za­vod sto­pil z no­vim di­rek­tor­jem. Jo­že­ta Ča­kša bo na­do­me­stil Mar­ko Sa­mec. Če­prav je dok­to­ri­ral iz grad­be­ni- še­le na­to lo­tim iz­del­ka ... Naj­več go­vo­ri­jo ti­sti, ki ne ve­do, ka­ko de­lo po­te­ka," pra­vi Pul­ko­va. Te­ža­va ni­sta le pod­ce­nje­nost iz­del­kov in ne­u­re­jen sta­tus ro­ko­del­cev, tem­več tu­di ne­po­zna­va­nje ro­ko­del­stva in nje­go­ve­ga po­me­na za ohra­nja­nje kul­tur­ne de­di­šči­ne. Ro­ko­del­stvo se na­mreč še ve­dno ena­či z obr­tjo, če­prav so nju­ni ci­lji in na­čin de­la ze­lo raz­lič­ni.

Obr­tna zbor­ni­ca Slo­ve­ni­je je sko­raj 15 let pri­pra­vlja­la za­kon o ro­ko­del­stvu, ki pa ni bil spre­jet. Za­to so se ro­ko­del­ski cen­tri po­ve­za­li v Kon­zor­cij ro­ko­del­skih cen­trov Slo­ve­ni­je ter z ne­ka­te­ri­mi mi­ni­str­stvi in ne­ka­te­ri­mi pred­stav­ni­ki po­li­ti­ke na­pi­sa­li Na­ci­o­nal­no za­ve­zni­štvo za ro­ko­del­stvo. "S pod­po­ro za­ve­zni­štvu je Slo­ve­ni­ja v le­tu kul­tur­ne de­di­šči­ne oza­ve­sti­la svoj dolg do znanj in ve­ščin pred­ni­kov. Ro­ko­del­stvo ni več obr­tna go­spo­dar­ska de­jav­nost, mo­ra­mo ga za­če­ti poj­mo­va­ti kot druž­be­no vre­dno­to in de­jav­nost po­seb­ne­ga druž­be­ne­ga po­me­na, ki se iz­ra­ža kot jav­ni in­te­res za ohra­ni­tev slo­ven­ske kul­tur­ne iden­ti­te- štva, pra­vi, da ga je ve­dno vle­klo h kul­tu­ri. Ver­ja­me, da je vsa­ko zna­nje ko­ri­stno. Da bo lah­ko ne le po­slov­ni, tem­več tu­di stro­kov­ni di­rek­tor, pa je na lju­bljan­ski fi­lo­zof­ski fa­kul­te­ti se­del v pre­da­val­ni­ce s štu­den­ti bi­bli­o­te­kar­stva. Pra­vi, da že­li v mo­za­ik ži­vlje­nja v kra­ju do­da­ti svoj ka­men­ček, a ve, da ga bo mo­ral skrb­no iz­bra­ti, saj je Ča­kš šmar­ski kul­tur­ni mo­za­ik moč­no za­zna­mo­val.

"Naj­ve­čji iz­ziv je, da sto­pim v če­vlje, ki se zdi­jo ze­lo ve­li­ki, in da bo za­vod na­prej de­lo­val ne­mo­te­no. Na dalj­ši rok pa osve­ži­tev na­či­na ko­mu­ni­ci­ra­nja in pro­gra­mov," na­po­ve­du­je Sa­mec. Pred­vsem pa že­li v dom kul­tu­re pri­va­bi­ti tu­di več pred­stav­ni­kov sre­dnje in mlaj­še ge­ne­ra­ci­je, ki zdaj tja pri­de­jo red­ke­je. "Upam te in ra­zvoj so­dob­nih ro­ko­del­skih znanj. Če nanj po­gle­da­mo s te stra­ni, mo­ra­mo mar­si­kaj či­sto dru­ga­če po­sta­vi­ti," iz­po­sta­vlja vod­ja kon­zor­ci­ja Lju­bi­ca Zgo­nec Zor­ko.

Ker so del ne­snov­ne kul­tur­ne de­di­šči­ne, je ro­ko­del­ske iz­del­ke tre­ba za­va­ro­va­ti pred tu­jo kon­ku­ren­co, je ja­sna Zgo­nec Zor­ko­va. Za to pa po­tre­bu­je­mo pre­nos zna­nja. Za­ni­ma­nja med mlaj­ši­mi ni, opa­ža­ta An­to­lin­če­va in Pul­ko­va. Mor­da tu­di za­to, ker pri nas ni šol­ske­ga sis­te­ma, ki bi ta­kšno uče­nje omo­go­čal. "Zna­nja se iz­gu­blja­jo. Ve­či­na ro­ko­del­cev je sta­rej­ših, za­to po se­da­nji za­ko­no­da­ji ne sme­jo ni­ti de­la­ti ni­ti pre­na­ša­ti zna­nja. Lon­čar­stvo je ze­lo raz­šir­je­na ro­ko­del­ska kul­tur­na de­di­šči­na, am­pak ker zanj ni ve­ri­fi­ci­ra­ne­ga iz­o­bra­že­val­ne­ga sis­te­ma, lon­čar ne mo­re pri­do­bi­ti na­zi­va moj­ster za lon­čar­stvo in za­to ne mo­re uči­ti dru­gih," še raz­la­ga vod­ja kon­zor­ci­ja. Do ne­ke me­re zna­nje ohra­nja­jo ro­ko­del­ski cen­tri, kar pa še zda­leč ni in že­lim, da re­če­jo: ustvar­jal­no je bi­lo, le­po je bi­lo. Ver­ja­mem, da pri ti­stih, ki spre­mlja­jo de­lo te hi­še, ki v njo pri­ha­ja­jo, osta­ja lep spo­min," ob upo­ko­ji­tvi raz­mi­šlja Ča­kš. Pra­vi, da se že­li osre­do­to­či­ti na do­bre stva­ri, če­prav je v za­dnjih le­tih nje­go­vo vo­de­nje knji­žni­ce spre­mlja­lo ne­kaj za­ple­tov. Ker je v za­dnjem man­da­tu iz­pol­nil po­go­je za upo­ko­ji­tev, mu je svet za­vo­da mo­ral re­dno po­dalj­še­va­ti de­lov­no raz­mer­je, kar so mu ne­ka­te­ri oči­ta­li. "To je bil gre­nek pri­o­kus, ki ga da­jem na stran in grem na­prej z ra­do­stjo, da za­pu­ščam to hi­šo ta­kšno, kot je – ure­je­no, z do­bri­mi pro­gra­mi – in iz­je­mno do­bre so­de­lav­ce, bi­li smo dru­ži­na. Ko je bi­lo tre­ba, smo sto­pi­li sku­paj," je raz­mi­šljal pred pr­vim de­cem­brom, ko se mu je iz­te­kel man­dat. do­volj. Eden od njih de­lu­je v Ro­gat­cu. Na de­lav­ni­cah z de­se­ti­mi ro­ko­del­ci pri­ka­zu­je­jo ple­tar­stvo, ste­klar­stvo, lon­čar­stvo, ve­ze­nje, pol­ste­nje in tkal­stvo ter mi­zar­stvo.

"Naš na­men ni le pred­sta­vi­ti ve­šči­ne, am­pak tu­di za­in­te­re­si­ra­ti lju­di, sploh mla­de, da bi se jih na­u­či­li. Za­to iz­va­ja­mo de­lav­ni­ce za otro­ke, šol­ske sku­pi­ne ter uč­ne de­lav­ni­ce in te­ča­je," pra­vi Gor­da­na Bi­lu­šić, ven­dar pri­zna­va, da sa­mi ne mo­re­jo na­re­di­ti ve­li­ko več. Zdru­že­ni v kon­zor­cij pa lah­ko ro­ko­del­ci iz raz­lič­nih cen­trov so­de­lu­je­jo, iz­me­nju­je­jo zna­nja in iz­ku­šnje ter si po­ma­ga­jo pri pro­mo­ci­ji in ure­di­tvi svo­je­ga prav­ne­ga sta­tu­sa.

Če­prav bo upo­ko­jen, na­čr­tu­je še mar­si­kaj. "Do­ma sem bli­zu, ver­je­tno bom s to hi­šo še so­de­lo­val. V mu­ze­ju bi vo­lon­ter­sko vo­dil ogle­de, pri­pra­vljen sem po­ma­ga­ti so­de­lav­ki Ma­te­ji Ža­gar, ki je za­če­la vo­di­ti do­mo­znan­sko zbir­ko," pra­vi. Že­li se tu­di vr­ni­ti k lju­bi­telj­ske­mu gle­da­li­šču, za ka­te­ro mu je ob di­rek­to­ro­va­nju in dol­go­le- V re­gi­ster ne­snov­ne kul­tur­ne de­di­šči­ne je vpi­sa­nih 186 nje­nih no­sil­cev.

Prav ta ro­ko­del­cem naj­več­krat ne za­go­ta­vlja var­no­sti. Zden­ka Pul­ko si dru­gač­ne obli­ke de­la od av­tor­ske po­god­be ne mo­re pri­vo­šči­ti. Od­va­ja­nje dav­kov je pre­vi­so­ko za ce­ne, ki so jih lju­dje pri­pra­vlje­ni pla­ča­ti za nje­ne iz­del­ke. Tu­di An­to­lin­če­va pra­vi, da je so­de­lo­va­nje s cen­trom za­njo ugo­dno in pred­vsem za­ne­slji­vo. Ta­ko se je lah­ko otre­sla oseb­ne­ga do­pol­nil­ne­ga de­la, ki ga Lju­bi­ca Zgo­nec Zor­ko opi­su­je kot naj­bolj kri­vič­no obli­ko de­la za ro­ko­del­ce.

"Pri­zna­va sa­mo de­set od­stot­kov ma­te­ri­al­nih stro­škov in ome­ju­je pre­nos znanj. Če imaš sta­tus iz­de­lo­val­ca ro­ko­del­skih iz­del­kov pre­ko oseb­ne­ga do­pol­nil­ne­ga de­la, lah­ko iz­del­ke pro­da­jaš, ne smeš pa iz­va­ja­ti sto­ri­tev. To one­mo­go­ča pri­ka­ze v šo­lah ali obi­ske tu­ri­stov v de­lav­ni­ci," raz­la­ga ter na­po­ve­du­je, da bo to pr­va te­ma, ki jo bo­do obrav­na­va­li na medre­sor­ski de­lov­ni sku­pi­ni, ki pri­pra­vlja za­ko­no­da­jo. V šmar­skem kul­tur­nem do­mu je raz­sta­va o nje­go­vi 40-le­tni zgo­do­vi­ni. Vsaj za na­sle­dnjih pet let pa vo­de­nje do­ma od Jo­že­ta Ča­kša pre­vze­ma Mar­ko Sa­mec. tnem žu­pa­no­va­nju zmanj­ka­lo ča­sa, ter iz­da­ti zbor­nik in mo­no­gra­fi­jo o svo­jem kra­ju.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.