Naj­bolj ži­vah­na je lo­kal­na de­mo­kra­ci­ja ja

Vecer - - FRONT PAGE - De­nis Živ­čec

Mi se te­ga res ne zna­mo iti. Mi­sel, ki si jo ve­dno zno­va, ko se vži­vljam v ma­ri­bor­sko de­cem­br­sko vzduš­je, po­sku­šam zbi­ti iz gla­ve. Ker se mi zdi ne­po­šte­na, pre­več čez pa­lec in ne­do­stoj­na za Ma­ri­bor­ča­na. Pa sem si le­ta po­na­vljal, da je naj­brž te­ža­va v me­ni in da je vse v re­du. Kot obi­čaj­no v Ma­ri­bo­ru. Pra­vi­jo, da če ne­kaj po­no­viš do­volj­krat, zač­neš ver­je­ti. Ne­ka­ko ta­ko, kot Lju­bljan­ča­nom po­na­vlja­jo, da ži­vi­jo v naj­lep­šem me­stu na sve­tu. Tu in tam kak že ver­ja­me.

Sre­di Tr­ga Le­o­na Štu­klja, kjer je čez dan to­li­ko pro­sto­ra, da bi na mi­zah lah­ko le­žal, si na­ro­čim ku­ha­no vi­no in na­to ka­kih dvaj­set mi­nut po­slu­šam go­stin­ca, ki mi tar­na, ka­ko me­dlo in po­vr­šno je vse sku­paj za­sta­vlje­no. Bi­lo je rav­no v ča­su, ko jim je pre­ki­pe­lo in so se do­go­vo­ri­li, da kar na la­stno pest na trg pri­pe­lje­jo in pla­ča­jo Mo­dri­ja­ne. "Kdo je to?" mi s pr­stom ka­že po se­zna­mu de­cem­br­skih kon­cer­tov, na ka­te­rem se ime­na, kot so Al­fi Ni­pič, 6Pack Čukur in Ču­de­žna po­lja, zdi­jo kot glo­bal­ne su­per­z­vez­de. Ti­ho se vpra­šam, ali so gla­sni kon­cer­ti res vse, kar se zna­mo de­cem­bra iti, po prin­ci­pu: daj lju­dem ma­lo ga­la­me, pa bo­do ime­li ob­ču­tek, da se ne­kaj do­ga­ja.

Kar ne­kaj de­cem­br­skih mest sem že vi­del na raz­lič­nih kon­cih sve­ta in se dre­njal v ne­pre­gle­dnih mno­ži­cah, ki so sli­ka­le ti­so­če­re lu­či in iz­vir­ne okra­ske. Lju­dje oči­tno v glav­nem ho­di­mo gle­dat luč­ke. Ker pač ra­di gle­da­mo le­pe re­či in se dru­ži­mo v pri­je­tnem oko­lju. V do­bi druž­be­nih omre­žij mi nih­če ne bo pro­dal, da je vse­bi­na še nad for­mo. Že dol­go več ne. Tu­di ne ku­pim mi­sli, da Ma­ri­bor­ča­ni lučk ne ho­di­jo gle­dat, tu­ri­stov pa me­sto v tem ča­su ne za­ni­ma. Če ima tu­ri­ste Čer­no­bil, jih ima za­go­to­vo tu­di za ži­vlje­nje pre­cej manj ra­di­o­ak­ti­ven Ma­ri­bor. Bi jih pa naj­brž lah­ko bi­lo več. Po kaj naj te dni pri­de­jo? Gle­dat, ka­ko smo nad naj­bolj zna­no uli­co v me­stu obe­si­li to, kar ni cr­kni­lo v prej­šnjih le­tih? Naj pri­de­jo gle­dat, ka­ko so uli­ce in tr­gi okra­še­ni sti­hij­sko? Naj se pri­de­jo sli­kat na pov­sem pra­zen naj­lep­ši trg v me­stu? Naj pri­de­jo v hrup ele­k­trič­nih ki­tar, med de­set pol­nih miz ču­ti­ti, ka­ko Ma­ri­bor­ča­ni ča­ka­mo od­re­še­ni­ka? Sa­mo Kre­slin, Mo­dri­ja­ni in sil­ve­stro­vo, pod­vi­gi, ki jih tež­ko za­vo­ziš, ni­so do­volj. Ni ra­zlo­ga, da bi v me­stu s to­li­ko na­dar­je­ni­mi, de­lov­ni­mi lju­dmi, s to­li­ko ume­tni­ki, vr­hun­ski­mi aran­žer­ji, go­stin­ci, glas­be­ni­ki in dru­gi­mi stro­kov­nja­ki, kra­sni­mi tr­gi in stav­ba­mi de­cem­ber pre­ži­vlja­li v sra­čjem gnez­du in se to­la­ži­li, da bi lah­ko bi­lo slab­še. Mi­sel, ki je gro­bar na­pred­ka.

Tež­ko je bi­ti ra­ci­o­na­len in go­vo­ri­ti o bo­ži­ču. A šte­vil­ke se naj­brž da se­šte­ti. Vsaj že­lje po za­služ­ku bi lah­ko ime­li več. Ne­ka­te­rim za­seb­ni­kom je to že ja­sno. Pri pra­znič­nih re­čeh vsak v se­bi ču­ti, kdaj je ne­kaj na­re­je­no do­bro. Jaz, re­ci­mo, ho­čem mra­vljin­ce. Do­ma, ne zgolj pri so­se­dih. Ker je de­cem­ber pač tak me­sec, ko gla­va ni na pr­vem me­stu.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.