Te­ni­sač, po­slov­než, ž€pan

Kdo je Sa­ša Ar­se­no­vič, pod­je­tnik, ki je v ia­ri­bo­ru po­zno sto­pil v vo­lil­no tek­mo, a pre­pri­člji­vo po­me­tel z iz­ku­še­no po­li­tič­no kon­ku­ren­co

Vecer - - FRONT PAGE - Por­tret te­dna Aljo­ša Per­šak Fo­to: An­drej PETELINŠEK

Če­prav se je z žu­pan­sko kan­di­da­tu­ro spo­gle­do­val že ne­kaj let, je bi­la od­lo­či­tev za vstop v po­li­ti­ko ven­dar­le pre­se­ne­če­nje, tu­di za nje­go­ve bli­žnje. Ma­ri­bor­ski pod­je­tnik Sa­ša Ar­se­no­vič je rav­no ku­pil Sta­ri ra­dio na Vo­ja­šni­škem tr­gu, ki ga na­me­ra­va pre­u­re­di­ti v ho­tel, tu­di po­sto­pna re­vi­ta­li­za­ci­ja Žič­ke­ga dvo­ra v kon­gre­sno-kul­tur­ni cen­ter bo še tra­ja­la ne­kaj ča­sa, za­to je bi­lo pri­ča­ko­va­ti, da ima v zgod­bah svo­je­ga pod­je­tja Ga­le­ri­ja Go­spo­ska več kot do­volj iz­zi­vov. Kaj se je to­rej pre­lo­mi­lo, da je vsaj de­lo­ma dvi­gnil ro­ke od ži­vljenj­ske­ga pro­jek­ta, ki ga je za­čel z mlaj­šim bra­tom Mar­kom le­ta 1995 v le­gen­dar­nem Ta­ko'su?

"Dol­go si ni­sem že­lel kan­di­di­ra­ti za žu­pa­na, am­pak sla­bo vo­de­nje me­sta me je ta­ko re­koč po­sta­vi­lo pred dej­stvo, da se mo­ram ne­ha­ti te­mu umi­ka­ti," je Ar­se­no­vi­čev od­go­vor, v ka­te­rem je bi­stve­no več re­sni­ce kot v te­o­ri­jah po­li­tič­nih na­spro­tni­kov o od­po­slan­cu glo­bo­ke dr­ža­ve. Bolj kot se je z žu­pa­nom An­dre­jem Fi­štrav­cem in nje­go­vim šta­bom po­go­var­jal o pri­ho­dno­sti me­sta, bolj je ra­zu­mel, da šte­vil­nih obljub ne bo­do iz­pol­ni­li. Da so med od­pr­ti­mi pro­jek­ti tu­di ta­kšni, pri ka­te­rih ima Ar­se­no­vič po­slov­ni in­te­res (ob­no­va Len­ta, Vo­ja­šni­ške­ga tr­ga, Ko­ro­ške ce­ste in Glav­ne­ga tr­ga), je ne­spor­no dej­stvo, a v tej oko­li­šči­ni is­ka­ti ključ­ni mo­tiv za kan­di­da­tu­ro, s ka­te­ro si je ži­vlje­nje po­sta­vil na gla­vo, bi bi­lo pod­ce­nje­va­nje no­ve­ga žu­pa­na Ma­ri­bo­ra.

Vr­ni­tev v Ta­ko's

Ale­ksan­der Sa­ša Ar­se­no­vič se je ro­dil 3. no­vem­bra 1966 v Ma­ri­bo­ru oče­tu Ale­ksan­dru in ma­mi Alem­ki. Pri osmih le­tih je za­čel tre­ni­ra­ti te­nis, ki mu je vce­pil tek­mo­val­nost, vztraj­nost in di­sci­pli­no, kar ga je moč­no za­zna­mo­va­lo tu­di na nje­go­vi po­slov­ni po­ti. Pri 21 le­tih, ko je bil v dru­gem le­tni­ku pra­va (ka­sne­je je di­plo­mi­ral na viš­ji prav­ni šo­li), je spre­jel po­nud­bo za igra­nje in tre­ni­ra­nje te­ni­sa v Nem­či­ji, kjer je de­vet let vo­dil dve te­ni­ški šo­li, de­lal po 14 ur na dan, ži­vel sam in brez te­le­vi­zor­ja ter se vo­zil do­mov na iz­pi­te.

Ko se je vr­nil v roj­stno me­sto, je za­slu­že­ni de­nar vlo­žil v Ta­ko's. Kom­bi­na­ci­ja me­hi­ške re­sta­vra­ci­je - za ti­sti čas ek­so­tič­ne hra­ne - in noč­ne­ga klu­ba, kjer se je po­go­sto Da so med od­pr­ti­mi me­stni­mi pro­jek­ti tu­di ta­kšni, pri ka­te­rih ima Sa­ša Ar­se­no­vič či­sto po­slov­ni in­te­res (ob­no­va Len­ta, Vo­ja­šni­ške­ga tr­ga, Ko­ro­ške ce­ste in Glav­ne­ga tr­ga), je ne­spor­no dej­stvo. ple­sa­lo tu­di na mi­zah v rit­mih, ki jih je kot di­džej iz­bi­ral tu­di Sa­ša Ar­se­no­vič, je vžga­la.

Ga­le­ri­jo Go­spo­ska sta od­pr­la le­ta 2006 v pro­pa­dli ve­le­bla­gov­ni­ci Kvik, kjer sta ime­la ta­ko tr­go­vski del kot re­sta­vra­ci­ja Ro­žma­rin od za­čet­ka kar ne­kaj te­žav - Ro­žma­rin je bil spr­va v rde­čih šte­vil­kah, ši­ri­tev Euro­par­ka pa je uda­ri­la po tr­go­vski de­jav­no­sti. Za­to sta naj­prej pro­da­la Ta­ko's, kot odli­čen po­sel pa se je iz­ka­za­la pro­da­ja za­stop­stva S.Oli­ver­ja nem­ške­mu la­stni­ku, s ka­te­rim sta se bra­ta Ar­se­no­vič uvr­sti­la na le­stvi­co sto naj­bo­ga­tej­ših Slo­ven­cev. Za tem sta se po­slov­no raz­šla, Sa­ša se je usme­ril v go­stin­stvo in ho­te­lir­stvo. Nje­go­va pri­za­de­va­nja za ob­no­vo kul­tur­nih spo­me­ni­kov in pri­spe­vek k re­vi­ta­li­za­ci­ji sta­re­ga me­stne­ga je­dra je Slo­ven­sko kon­ser­va­tor­sko dru­štvo na­gra­di­lo s Ste­le­to­vim pri­zna­njem. So­de­lav­ci iz Ga­le­ri­je Go­spo­ska ga opi­še­jo kot de­lo­ho­li­ka, ki bo na ele­k­tron­sko po­što od­go­vo­ril tu­di ob pol­no­či, zah­tev­ne­ga de­lo­da­jal­ca, ki zna po­ve­zo­va­ti in tu­di po­slu­ša­ti, vleč­ne­ga ko­nja, ki pri­ča­ku­je po­šte­nost in od­go­vor­nost. Kot este­ta in per­fek­ci­o­ni­sta. "V pod­je­tju so zanj ve­dno po­memb­ni vsi čle­ni eki­pe ne gle­de na de­lov­no me­sto," pra­vi nje­gov dol­go­le­tni so­de­la­vec Bo­štjan He­džet. Zanj je Ar­se­no­vič "iz­je­men men­tor", ze­lo po­dob­no - kot uči­te­lja - ga opi­še tu­di Jel­ka Vreč­ko, vod­ja vo­lil­ne­ga šta­ba in naj­brž vod­ja nje­go­ve­ga ka­bi­ne­ta na ob­či­ni. Usmer­jen je k ci­ljem, po­u­da­ri Vreč­ko­va, a ne za vsa­ko ce­no, obi­čaj­no v na­pe­tih si­tu­a­ci­jah pre­vla­da ra­zum. "Gla­va pred sr­cem," se na­smeh­ne Vreč­ko­va. Kaj pa sla­bo­sti? "V ne­kem de­lu svo­je­ga ka­rak­ter­ja se bo mo­ral omeh­ča­ti, ne dvo­mim, da bo to zmo­gel. Ker je to že do­ka­zal, pred­vsem v za­dnjem me­se­cu." "Omeh­ča­li" ozi­ro­ma pre­tre­sli so ga pred­vo­lil­ni obi­ski na Rde­čem kri­žu, cen­tru za so­ci­al­no de­lo in v do­mo­vih za sta­rej­še, kjer je naj­brž pr­vič za­res od bli­zu vi­del obraz re­všči­ne.

Dru­gač­na pra­vi­la kot v pod­je­tni­štvu

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.