De­lo

Na­po­ve­di no­ve kri­ze le še po­ve­ču­je­jo strah pred iz­gu­bo služ­be

Vecer - - VŽARIŠČU - Ur­ška Mli­na­rič

De­lav­ci na slo­ven­skem tr­gu de­la se že dlje ča­sa so­o­ča­jo s šte­vil­nim iz­zi­vi. Ča­si, ki so jih ži­ve­li na­ši star­ši, ki so ob za­po­sli­tvi ve­de­li, da bo­do brez ve­čjih te­žav in pre­tre­sov od­de­la­li vso de­lov­no do­bo v enem in is­tem pod­je­tju, so že dav­no mi­mo. Tu­di pri­di­ga, ki jo je sli­šal mar­sik­do, ki je da­nes v sre­dnjih le­tih, češ, uči se, da ti ne bo tre­ba ga­ra­ti, ne vzdr­ži več. Da­nes je pov­pre­čen de­la­vec v Slo­ve­ni­ji iz­po­sta­vljen ne­neh­nim pre­ver­ja­njem, te­sti­ra­njem učin­ko­vi­to­sti in so­o­čen z zah­te­va­mi po več in bolj­še. Pa če­tu­di iz­pol­ni vse zah­te­ve no­vo­dob­nih de­lo­da­jal­cev, ka­te­rih glav­na man­tra je stre­me­nje k čim ve­čje­mu do­bič­ku, to ni ga­ran­ci­ja, da mu de­lo­da­ja­lec na kon­cu ne bo po­ka­zal vrat. Za­dnja le­ta, ta­ko ka­že sta­ti­sti­ka, naj bi se raz­me­re na tr­gu de­la za­ra­di do­bre go­spo­dar­ske kli­me ven­dar­le iz­bolj­še­va­le. A kdor­ko­li je bil po­sta­vljen pred dej­stvo, da si mo­ra naj­ti pr­vo služ­bo ali no­vo služ­bo za­ra­di iz­gu­be sta­re, ve, da to brez do­bro raz­ve­je­ne so­ci­al­ne mre­že ali po do­ma­če pra­vih po­znan­stev ni­ka­kor ni ma­čji ka­šelj. Pa če­tu­di naj bi bi­li zdaj de­lav­ci ti­sti, ki so za­ra­di po­manj­ka­nja de­lov­ne si­le v pred­no­sti pred de­lo­da­jal­ci in naj bi oni po­sta­vlja­li po­go­je, da sprej­me­jo ne­ko de­lo. Da, tu­di ta­ki so, a to je le do­lo­čen de­lež de­lov­no ak­tiv­nih, ki so bo­di­si top stro­kov­nja­ki bo­di­si ima­jo spe­ci­fič­na teh­nič­na in tu­di roč­no-obr­tni­ška zna­nja. Tu­di ti­sti, ki pri­sta­ne­jo na ga­ra­nje za mi­ni­mal­ca, naj ne bi ime­li ve­čjih te­žav pri za­po­sli­tvi. Se­ve­da za do­lo­čen čas. Do­bi­ti da­nes služ­bo za ne­do­lo­čen čas je ta­ko re­koč luksuz. Pa če­tu­di služ­be za ne­do­lo­čen čas ne po­me­ni­jo več ne­ke­ga za­go­to­vi­la, da boš de­lo lah­ko opra­vljal dalj­še ča­sov­no ob­do­bje. Mla­di is­kal­ci za­po­sli­tve bi, ob raz­ra­šča­nju pre­kar­ne­ga de­la, s ka­te­rim se obla­stni­ki vsaj za zdaj spo­pa­da­jo bolj z be­se­da­mi kot z de­ja­nji, do­da­li, da je sploh ču­dež do­bi­ti ka­kšno služ­bo, ki bi jim za­go­ta­vlja­la vsaj mi­ni­mal­ne de­la­vske pra­vi­ce. Mar­sik­daj za to, da bi po­nov­no do­bil služ­bo, ni do­volj ni­ti to, da se do­da­tno vse­ži­vljenj­sko iz­o­bra­žu­ješ, ce­lo pre­kva­li­fi­ci­raš. Za­to je strah pred iz­gu­bo de­la ti­stih, ki jo še ima­jo, še ka­ko pri­so­ten.

Za­ra­di vse­ga na­ve­de­ne­ga v mar­si­ka­te­rem pod­je­tju de­lov­no vzduš­je ni­ka­kor ni do­bro. Na­po­ve­do­va­nje no­ve kri­ze in s tem zmanj­še­va­nja šte­vi­la za­po­sle­nih pa se zdi pred­vsem vo­da na mlin de­lo­da­jal­cev, ki bo­do ta­ko še bolj lah­ko do­po­ve­do­va­li de­lav­cem, da jih bo­do od­pu­sti­li, če ne bo­do iz­pol­nje­va­li nji­ho­vih ve­dno viš­jih zah­tev. A de­lo­da­jal­ci bi se pr­vi mo­ra­li za­ve­da­ti, da so sa­mi, ob tem, ko od dr­ža­ve pri­ča­ku­je­jo davč­no raz­bre­me­ni­tev plač, naj­bolj od­go­vor­ni za ustvar­ja­nje spod­bu­dne­ga de­lov­ne­ga okoljs, kjer so od­no­si med nad- in po­dre­je­ni­mi spo­štlji­vi. Le to­vr­stni od­no­si lah­ko da­je­jo do­bre re­zul­ta­te. Za dr­ža­vo pa mo­ra bi­ti eden ve­čjih iz­zi­vov, da po­nu­di iz­o­bra­že­val­ne pro­gra­me, ki bo­do lju­dem omo­go­ča­li čim bolj­še za­po­sli­tve­ne mo­žno­sti. Kaj­ti po­kli­ci pri­ho­dno­sti bo­do v ve­li­kem de­lu pov­sem dru­gač­ni od ti­stih, ki jih po­zna­mo da­nes.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.