Ve­dno me bo­li­jo sti­ske in kri­vi­ce

Po­lo­na Lah, vod­ja pro­jek­tov v ma­ri­bor­skem Do­mu Da­ni­ce Vo­gri­nec, je pred dne­vi po­sta­la žen­ska le­ta 2018

Vecer - - MARIBOR -

estit­ke Po­lo­ni Lah, žen­ski le­ta 2018 po iz­bo­ru bral­cev re­vi­je Zar­ja, te dni kar de­žu­je­jo. Pa ne le med sta­no­val­ci in za­po­sle­ni­mi v Do­mu Da­ni­ce Vo­gri­nec in mno­ži­ci ti­stih, ki dom obi­sku­je­jo za­ra­di Več­ge­ne­ra­cij­ske­ga cen­tra Šta­jer­ska, ki ima se­dež v Da­ni­ci in v okvi­ru ka­te­re­ga je Po­lo­na Lah sku­paj s so­de­lav­ci or­ga­ni­zi­ra­la brez­plač­no po­či­tni­ško var­stvo za 700 otrok kar v do­mu sta­rej­ših, kar je tu­di pri­ve­dlo do no­mi­na­ci­je za to pri­zna­nje, am­pak tu­di med lju­bi­te­lji ži­va­li in Pe­kr­ča­ni, saj je že enaj­sto le­to men­to­ri­ca mla­din­ske gle­da­li­ške sku­pi­ne Kul­tur­ne­ga do­ma Pe­kre - Lim­buš. V vseh teh oko­ljih je nje­no ime do­bro zna­no, šir­še v Slo­ve­ni­jo pa ga je lan­sko po­le­tje za­ne­sel njen pre­tre­slji­vi za­pis o sti­ski ma­me in nje­nih dveh de­klic, ki ga je ob­ja­vi­la na druž­be­nem omrež­ju in je v dne­vu, dveh ob­kro­žil Slo­ve­ni­jo.

"Mar­sik­do re­če, da je bi­la to po­li­tič­na ge­sta. Pa ni bi­la. Ni­sem po­gu­men člo­vek in se­bi ni­ko­li ni­sem pri­pi­so­va­la po­gu­ma, to­da ve­dno me bo­li­jo sti­ske in kri­vi­ce. In zdi se mi kri­vič­no, da ima­mo prav­no dr­ža­vo, za­ko­no­da­jo, pa ta ve­li­ko­krat ne funk­ci­o­ni­ra, ko pri­de člo­vek po po­moč. Se­ve­da so tu­di ta­kšni, ki po­zna­jo sis­tem in naj­de­jo ' ovi­nek', to­da ve­či­na stisk lju­di je re­al­nih. In se vi­di­jo. Ko je 40 otrok na ku­pu, se ti­ste­ga v sti­ski pre­po­zna: ne le po tem, da je dru­ga­če oble­čen, am­pak po tem, da sam se­be po­sta­vi v od­ri­nje­no vlo­go, da je ti­ho, da ni­ma kaj po­ve­da­ti o tem, kaj se mu je do­ga­ja­lo med po­či­tni­ca­mi, kje je bil, kaj tre­ni­ra. Ker vse­ga te­ga ni­ma. Po­či­tni­ško var­stvo pri nas je bi­lo na­me­nje­no prav tem otro­kom, se­ve­da pa tu­di dru­gih ni­smo od­klo­ni­li; že­le­li smo jim omo­go­či­ti su­per po­či­tni­ce v or­ga­ni­zi­ra­nem, var­nem oko­lju." Ka­ko so otro­ke spre­je­li sta­no­val­ci? "Se­ve­da so otro­ci v dom pri­ne­sli tu­di hrup, vr­vež in eni sta­no­val­ci so to spre­je­li bolj, dru­gi manj, a tu­di sle­dnji iz dne­va v dan bo­lje. To smo vi­de­li po tem, da se je vse več na­ših sta­no­val­cev sa­mo­i­ni­ci­a­tiv­no ude­le­že­va­lo sku­pnih de­lav­nic in dru­ženj sta­no­val­cev in otrok, ki smo jih or­ga­ni­zi­ra­li v ča­su po ko­si­lu. Do­pol­dne­ve pa so otro­ci pre­ži­vlja­li zu­naj do­ma - po zaj­tr­ku smo se, po na­va­di peš, od­pra­vi­li na ra­zne ak­tiv­no­sti; med dru­gim smo obi­ska­li ob­či­no, že­le­zni­ško po­sta­jo, ma­ri­bor­ski vo­do­vod in še in še. Odlič­no smo so­de­lo­va­li tu­di z ZPM Ma­ri­bor - oni so pri­ha­ja­li k nam in mi k njim." Pra­vi­te, da ste ve­se­li te­ga pri­zna­nja. Za­kaj?

"Ker je no­mi­na­ci­ja na­sta­la za­ra­di pro­jek­ta Več­ge­ne­ra­cij­ski cen­ter (VGC) Šta­jer­ska, v ka­te­re­ga je vpe­tih ogro­mno lju­di in pro­sto­volj­cev. Mar­si­kaj nam je uspe­lo na­re­di­ti: na­me­šča­li smo žr­tve dru­žin­ske­ga na­si­lja, spol­ne­ga na­si­lja, ko­mu, ki ni imel, smo na­pol­ni­li hla­dil­nik ... In za to ni bi­lo tre­ba obr­ni­ti 'pol dr­ža­ve', am­pak le par te­le­fo­nov. Ko lju­dje sto­pi­mo sku­paj, se mar­si­kaj hi­tro re­ši. Po ti­stem za­pi­su je tu­di za­če­la pri­ha­ja­ti po­moč, či­sto ano­ni­mno. V VGC Šta­jer­ska smo na pri­mer tu­di or­ga­ni­zi­ra­li bo­žič­ko­va­nje za otro­ke iz so­ci­al­no ran­lji­vih sku­pin v Ma­ri­bo­ru - za­go­to­vi­li smo 140 da­ril za 140 otrok, in si­cer po sis­te­mu, da so otro­ci na­pi­sa­li pi­smo Bo­žič­ku, kaj si že­li­jo, na dru­gi stra­ni pa smo ime­li se­znam ti­stih, ki so že­le­li pri­spe­va­ti ta da­ri­la. Bi­li smo res ga­nje­ni ob tem, ka­ko lju­dje po­ma­ga­jo. Na pri­mer ena dva­naj­stle­tni­ca si je za­že­le­la ko­pal­ni plašč in na­ti­ka­če, da ko bo šla na pla­va­nje s so­šol­ci, bo tu­di ona vse to ime­la in do­bi­la je ne le ko­pal­ni plašč, am­pak tu­di tor­bo, v ka­te­ro bo vse te stva­ri lah­ko da­la, pa še no­va obla­či­la, to­a­le­tne po­treb­šči­ne in slad­ka­ri­je. Ko vi­diš obra­ze otro­ka, ki je po ne vem ko­li­ko ča­sa do­bil to, kar si je za­že­lel, in še več ... Še zdaj mi gre­do mra­vljin­ci, ko se spo­mnim. Po dru­gi stra­ni pa se za­veš, da ob­sta­ja­jo ta­ko ze­lo ve­li­ke raz­li­ke med eni­mi in dru­gi­mi - a pre­pri­ča­na sem, da je pri nas v Slo­ve­ni­ji za vse do­volj in no­ben otrok ne bi smel osta­ti brez bo­žič­ne­ga ali no­vo­le­tne­ga da­ri­la."

Že dol­go ste de­jav­ni tu­di v pe­kr­skem lju­bi­telj­skem gle­da­li­šču?

"Ja, to res z ve­se­ljem de­lam, sem men­to­ri­ca in še po­se­bej me fa­sci­ni­ra, da je pr­va sku­pi­na otrok, ki je od­ra­sla v na­šem gle­da­li­šču, ohra­ni­la afi­ni­te­to do te­ga, da se ve­dno zno­va vra­ča­jo v naš kul­tur­ni dom v Pe­krah, po­sta­ja­jo men­tor­ji 'ta ma­lim'."

Ste v mla­do­sti sa­mi igra­li?

"Ne, ni­ko­li. Prav­za­prav sva z mo­žem po­ma­ga­la od­ra­sli sku­pi­ni - pri pri­ja­vah na raz­pi­se, pri ko­stu­mih in sce­nah, pe­kli smo ke­kse. Na­to pa je en­krat Par­tljič re­kel, ta­ko kot pač on zna: 'Ka­kšni ke­ksi, tu je en tekst, na­re­di­mo otro­ško pred­sta­vo.' In ta­ko je to na­sta­lo iz, da ta­ko re­čem, ene ko­lek­tiv­ne pri­pa­dno­sti. Sre­če­va­le smo se ce­le dru­ži­ne: otro­ci so se uči­li be­se­di­lo in igre, mi smo de­la­li sce­no in to je pri­ve­dlo do re­zul­ta­ta, da je bi­la pred­sta­va že pr­vo se­zo­no odlič­na. Zdaj pa to tra­ja že enajst let in otro­ci ve­dno zno­va pri­ha­ja­jo; ima­mo že tri sku­pi­ne: otro­ško, mlaj­šo mla­din­sko in mla­din­sko."

Na­pis na ste­ni (Vse, kar po­tre­bu­ješ, je lju­be­zen ... in mu­ca) pa ka­že, da ste tu­di ve­li­ka lju­bi­te­lji­ca ži­va­li? "Ja, res je. Obi­čaj­no mo­ram, ko se kdo pe­lje z ma­no iz služ­be, naj­prej na­re­di­ti pro­stor, ker je na se­de­žu ve­dno pol­no ne­kih obla­čil in pas­je in ma­čje hra­ne. Ne vem, ka­ko, am­pak ži­va­li me kar naj­de­jo. Mo­ji do­ma se ve­dno ču­di­jo, za­kaj prav k nam za­i­de­jo psi pa mač­ke, ki se iz­gu­bi­jo ..." Ak­tiv­ni ste tu­di v dru­štvu za za­šči­to ži­va­li. Ste bi­li že tu­di pred le­ti, ko so bi­li v Ma­ri­bo­ru pro­te­sti v zve­zi z azi­lom za ži­va­li?

"Ja. Kot sem re­kla: bo­li me, ko se lju­dem do­ga­ja­jo kri­vi­ce. Ta­krat se mi je tu­di s stro­kov­ne pla­ti zde­lo rav­na­nje, ka­kr­šno je bi­lo, na­pač­no in do lju­di, ki so iz­je­mno skr­be­li za azil, za dru­štvo in za vse za­pu­šče­ne ži­va­li, se mi je zde­lo kri­vič­no, na ka­kšen na­čin so bi­li po­ri­nje­ni na rob in so bi­li iz­bra­ni dru­gi, ki po mo­jem ni­so bi­li pra­vi za to. Me­ni se zdi pri vsa­kem de­lu po­memb­no, da Če­stit­ke Po­lo­ni Lah te dni kar de­žu­je­jo. de­lo opra­viš ne le kva­li­te­tno, ko­rek­tno, po vseh stan­dar­dih in pred­pi­sih, am­pak če v svo­jem de­lu uži­vaš in daš še ne­kaj se­be zra­ven, pri­de­mo do ti­ste­ga ' kanč­ka več', ki ve­lja tu pri nas v Da­ni­ci. In ta se­gment, ta ' kan­ček več', bi mo­ra­li ti­sti, ki ima­jo v ro­kah škar­je in pla­tno, upo­šte­va­ti. Še po­se­bej to ve­lja pri ka­kr­šni­ko­li skr­bi za lju­di in pri skr­bi za ži­va­li."

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.