Kaj je krh­ka, od­go­vor­na ar­hi­tek­tu­ra

Hr­va­ška ar­hi­tekt­ka, an­ga­ži­ra­na za­go­vor­ni­ca krh­ke, od­go­vor­ne ar­hi­tek­tu­re, ki je raz­i­sko­va­la Lam­pe­du­so kot me­ta­fo­ro pri­po­ra pred vsto­pom v "tr­dnja­vo Evro­pa"

Vecer - - FRONT PAGE - Me­li­ta For­stne­rič Hajn­šek

Je ne­od­vi­sna ar­hi­tekt­ka, ku­sto­si­nja in ure­dni­ca iz Za­gre­ba. Slo­vi­ti ar­hi­tekt Rem Kool­ha­as jo je iz­bral za 14. Be­ne­ški ar­hi­tek­tur­ni bi­e­na­le, kjer je pre­je­la po­seb­no omem­bo ži­ri­je za pro­jekt In­ter­mun­dia. Pred­sta­vlja ga ta čas tu­di na raz­sta­vi v Ume­tno­stni ga­le­ri­ji Ma­ri­bor Ne glej na­zaj, okej? Le­ta 2014 je bi­la fi­na­list­ka Whe­e­lwri­gh­to­ve na­gra­de za obe­tav­ne ar­hi­tek­te na za­čet­ku ka­ri­e­re, ki jo po­de­lju­je har­vard­ska uni­ver­za.

Za vas je zna­či­len ne­vsak­da­nji an­ga­žma - za ar­hi­tekt­ko - za druž­be­no­po­li­tič­na vpra­ša­nja da­na­šnjo­sti. Na ak­tu­al­ni raz­sta­vi v Ma­ri­bo­ru se pred­sta­vlja­te z In­ter­mun­dio, ki je ku­ra­tor­sko-raz­i­sko­val­ni pro­jekt, in­sta­la­ci­ja in knji­ga o Lam­pe­du­si, ita­li­jan­skem oto­ku kot evrop­ski vsto­pni toč­ki mi­gran­tov iz Se­ver­ne Afri­ke. Na oto­ku ste obi­ska­li in do­ku­men­ti­ra­li nek­da­nji zbir­ni cen­ter za pri­se­ljen­ce in na tem pri­me­ru iz­po­sta­vi­li od­go­vor­nost ar­hi­tek­tov pri re­še­va­nju na­sil­ne EU-po­li­ti­ke. Ka­ko ste pri­šli do Re­ma Kool­ha­a­sa? "Za­me so vpra­ša­nja ile­ga­li­zi­ra­nih mi­gra­cij, so­ci­al­ne ne­e­na­ko­sti, ne­zmo­žno­sti pri­pa­da­nja ne­ke­mu pro­sto­ru in po­sle­dic v pro­stor­ski in druž­be­ni re­snič­no­sti ključ­ni po­li­tič­ni in hu­ma­ni­stič­ni iz­ziv, ki se mu na na­ši pe­ri­fe­ri­ji Evro­pe ne mo­re­mo več iz­o­gi­ba­ti, zla­sti ne po zgo­do­vin­skem le­tu mi­gra­cij 2015. Nuj­no je ile­gal­ne ali bo­lje ile­ga­li­zi­ra­ne mi­gran­te pred­vsem ra­zu­me­ti kot de­lav­ce, ki re­gu­li­ra­jo vr­ze­li evrop­ske­ga tr­ga de­la in ki od­go­var­ja­jo na te­melj­ne po­tre­be za­ho­dne druž­be, ne pa jih ime­ti za 'ne­sreč­ni­ke' v na­iv­nem is­ka­nju bolj­še­ga ži­vlje­nja.

Ve­či­na nas da­nes ži­vi ob im­pe­ra­ti­vu mo­bi l no­sti in f le­ksi­bil­no­sti de­la, tran­smi­grant­sko pre­bi­val­stvo pa je ra­zno­li­ko in vsi mi (oni) - no­ma­di, be­gun­ci, iz­se­ljen­ci, pri­se­ljen­ci; pro­sto­volj­ni ali ne - pred­sta­vlja­mo lah­ko pe­ho­to glo­bal­ne­ga ka­pi­ta­liz­ma.

Na­tan­ko pred pe­ti­mi le­ti me je po­kli­cal Ippo­li­to Pe­stel­li­ni La­pa­rel­li, glav­ni asi­stent se­lek­tor­ja 14. Be­ne­ške­ga ar­hi­tek­tur­ne­ga bi­e­na­la Re­ma Kool­ha­a­sa, in mi po­nu­dil so­de­lo­va­nje na tej sve­tov­ni ma­ni­fe­sta­ci­ji. Uspe­šno sem pre­sta­la vse in­ter­vju­je in eval­va­ci­je ku­sto­so­vih pro­jek­tnih pre­dlo­gov. Mo­ja In­ter­mun­dia je bi­la iz­bra­na za raz­sta­vo Mon­di­ta­lia, ki je pred­sta­vlja­la ko­lek­tiv­no pred­sta­vi­tev ita­li­jan­ske ar­hi­tek­tu­re in zgo­do­vi­ne. Kon­cept In­ter­mun­die je te­me­ljil na raz­i­sko­va­nju spre­mi­nja­jo­čih se mej­nih kra­jev trans- in in­tra­e­vrop­skih mi­gra­cij, pri­ka­zo­val je pri­mer oto­ka Lam­pe­du­se kot me­ta­fo­re so­dob­nih pri­por­ni­ških raz­mer na vsto­pu v 'tr­dnja­vo Evro­pe'."

Ka­ko ste se lo­ti­li pro­jek­ta ozi­ro­ma raz­i­ska­ve In­ter­mun­dia? "Ge­ne­za pro­jek­ta In­ter­mun­dia je v ek­s­tre­mno krat­kem raz­i­sko­val­no- pro­duk­cij­skem ob­do­bju, v pi­čle­ga pol le­ta, do­ži­ve­la kar ne­kaj spre­memb. Spr­va sem si za­mi­sli­la pro­jekt kot 'či­sto' ar­hi­tek­tu­ro. Na­me­ra­va­la sem raz­i­sko­va­ti ti­po­lo­gi­je cen­trov za be­gun­ce, skon­cen­tri­ra­nih na ita­li­jan­skih tleh, nji­ho­ve ur­ba­ni­stič­ne in ar­hi­tek­tur­ne zna­čil­no­sti ter nji­ho­vo spre­mi­nja­nje sko­zi zgo­do­vi­no 20. sto­le­tja. Ti cen­tri so na­sta­ja­li ob kon­cu dru­ge sve­tov­ne voj­ne, ko je evrop­sko pre­bi­val­stvo be­ža­lo pred na­ci­sti na afri­ško ce­li­no, kar je na­spro­tno od da­na­šnjih pre­se­lje­vanj afri­ških, pod­sa­har­skih mi­gran­tov, ki so se raz­mah­ni­la po arab­ski po­mla­di 2011.

Za­ra­di iz­je­mno skro­mnih fi­nanč­nih okvi­rov pro­jek­ta in tež­kih vre­men­skih raz­mer smo raz­sta­vo od­pr­li pol le­ta po po­va­bi­lu k so­de­lo­va­nju. Od­lo­či­la sem se fo­ku­si­ra­ti se na cen­ter za iden­ti­fi­ka­ci­jo in de­por­ta­ci­jo Con­tra­da Im­bri­a­co­la na Lam­pe­du­si. Od­po­to­va­la sem na otok na kon­cu sve­ta, bli­že Afri­ki kot Si­ci­li­ji. No­va oko­li­šči­na za­me je bi­la ne­zmo­žnost vsto­pa v cen­ter, ki so ga v ob­do­bju mo­je­ga te­ren­ske­ga raz­i­sko­va­nja spo­mla­di 2014 ob­na­vlja­li, nje­go­ve za­ča­sne pod­na­je­mni­ke pa eva­ku­i­ra­li v cen­tre ile­gal­nih mi­gran­tov na Si­ci­li­ji. Te­daj se je v mo­jem raz­i­sko­va­nju do­go­dil pre­o­brat in fo­ku­si­ra­la sem se na iz­ku­šnjo av­toh­to­ne sku­pno­sti, ki je zgo­do­vin­sko za­zna­mo­va­na s tran­sme­di­te­ran­ski­mi mi­gra­ci­ja­mi."

Kaj vse ste od­kri­li na Lam­pe­du­si kot pa­ra­di­gmi ob­če­ga od­no­sa za­ho­dne Evro­pe do mi­gran­tov in kaj ste za­be­le­ži­li na kra­ju sa­mem? "Po­go­var­ja­la sem se z mno­gi­mi Lam­pe­du­ža­ni, od nek­da­nje žu­pa­nje Gi­u­si Ni­co­li­ni, ki je re­snič­no za­sto­pa­la in­te­re­se sku­pno­sti in je bor­ka za pra­vi­ce mi­gran­tov, do ze­lo ne­o­bi­čaj­nih lo­kal­nih pro­ta­go­ni­stov, na pri­mer ki­par­ja te­sar­ja, ki je iz­de­lo­val kri­že iz na­pla­vin po­to­plje­nih afri­ških la­dij kot sim­bol tra­ge­di­je na oba­li. Tre­ba je ome­ni­ti nji­ho­vo mla­do anar­hi­stič­no sce­no, ki je za­sno­va­la svo­je­vr­sten an­ti­mu­zej, kul­tur­ni in po­li­tič­ni cen­ter - od naj­de­nih pred­me­tov bro­do­lom­cev z oba­le Lam­pe­du­se do pro­če­lja mu­ze­ja, zgra­je­ne­ga iz ostan­kov la­dij. Lam­pe­du­sa je maj­hen otok, dolg le šest ki­lo­me­trov, s se­dem ti­soč pre­bi­val­ci, in ne mo­re­mo si pred­sta­vlja­ti iz­re­dne­ga sta­nja, ko se je v ne­kaj dneh le­ta 2011 na ta­ko majh­nem pro­sto­ru po­ja­vi­lo prav ta­ko šte­vi­lo be­gun­cev.

V ti­stih po­go­vo­rih sem spo­zna­la, da je lo­kal­no pre­bi­val­stvo ne le so­li­dar­no z afri­ški­mi mi­gran­ti, am­pak da je oto­ček na­rav­no in zgo­do­vin­sko na­va­jen na fe­no­men sre­do­zem­skih mi­gra­cij in do­tok pre­bi­val­stva. Po arab­ski po­mla­di ni­so mo­gli spre­je­ti to­li­ko lju­di in po­ču­ti­li so se ne­moč-

ne in iz­da­ne. Spo­mi­nja­mo se ene ve­čjih člo­ve­ških ka­ta­strof le­ta 2013, ko je uto­ni­lo kar 353 lju­di le ne­kaj ki­lo­me­trov od lam­pe­du­ške oba­le, ker je bi­lo lo­kal­nim ri­bi­čem in voj­ski pre­po­ve­da­no in­ter­ve­ni­ra­ti.

Po­leg av­dio po­snet­kov po­go­vo­rov z lo­kal­ni­mi pro­ta­go­ni­sti in kla­sič­nih fo­to­gra­fij so se­stav­ni del mo­jih te­ren­skih raz­i­skav pred­sta­vlja­li ta­ko ime­no­va­ni ' fi­eld re­cor­din­gs'. Na pri­mer: zvok ve­tra, do­ku­men­ti­ran v sta­ri me­stni lu­ki med po­to­plje­ni­mi, na­se­dli­mi lad­ja­mi iz Ma­gre­ba, na kra­ju, ki ga Lam­pe­du­ža­ni ime­nu­je­jo po­ko­pa­li­šče bark, mi je slu­žil kot osno­va pro­stor­sko-zvoč­ne in­sta­la­ci­je na raz­sta­vi v

Be­net­kah. Obi­sko­va­lec je z vsto­pom v čr­ni ku­bus iz­gu­bil ob­ču­tek pro­sto­ra okrog se­be, pa tu­di la­stne­ga te­le­sa, po­ta­plja­joč se v zvoč­no-sve­tlob­no in­sta­la­ci­jo, v svo­je­vr­sten boj za go­lo ži­vlje­nje. V Be­net­kah mno­gi obi­sko­val­ci raz­sta­ve ni­so mo­gli vzdr­ža­ti - ni­ti krat­ke dra­ma­tur­gi­je vse­ga dve mi­nu­ti, ki nas na kon­cu pri­si­li, da se so­o­či­mo z la­stnim od­zi­vom na ko­šček po­go­vo­ra z lo­kal­ni­mi pre­bi­val­ci, ko eden od njih na vpra­ša­nje, ali se po­ču­ti kot Ita­li­jan ali Evro­pe­jec, od­go­vo­ri: ' Jaz sem Afri­čan (Io so­no Afri­ca­no).'"

Ka­kšen je bil od­ziv lo­kal­ne sku­pno­sti in med­na­ro­dne jav­no­sti na

va­še de­lo, v ka­te­rem pre­spra­šu­je­te po­li­tič­ne, pa tu­di in­ti­mne fe­no­me­ne mej? "Od­zi­vi stro­kov­ne in ar­hi­tek­tur­ne jav­no­sti so bi­li raz­lič­ni. Ku­ra­tor­sko-raz­i­sko­val­ni pro­jekt In­ter­mun­dia ozi­ro­ma nje­go­va pred­sta­vi­tev je le­zla iz okvi­ra pri­ča­ko­va­ne­ga zno­traj ar­hi­tek­tur­nih bi­e­na­lov, saj sem upo­ra­blja­la 'ne­o­bi­čaj­ne' me­di­je in ume­tni­ške me­to­de de­la, ka­kr­šni so pov­zro­ča­nje šo­ka, po­tu­ji­tve, ta­ko ime­no­va­ni Ver­frem­dun­gsef­fekt - am­pak prav za­to je bil pro­jekt opa­žen in na­gra­jen s po­seb­nim pri­zna­njem."

In­ter­mun­dia je res uni­ka­ten med­na­ro­dno pre­po­znan pro­jekt - de­le­žni ste bi­li po­seb­ne omem­be na 14. ar­hi­tek­tur­nem bi­e­na­lu v Be­net­kah v Ar­se­na­lih. To je raz­sta­va ve­li­kih imen mi­mo na­ci­o­nal­nih pre­zen­ta­cij na bi­e­na­lu. Kaj nam Lam­pe­du­sa z zor­ne­ga ko­ta od­go­vor­ne ar­hi­tek­tu­re in od­go­vor­ne­ga evro­pej­stva da­nes spo­ro­ča? Se je za­dnja le­ta po va­šem pro­jek­tu v od­no­su do be­gun­stva kaj spre­me­ni­lo? "Ku­ra­tor­sko-raz­i­sko­val­ni pro­jekt In­ter­mun­dia je zno­traj ve­li­ke ar­hi­tek­tur­ne ma­ni­fe­sta­ci­je, kot je Be­ne­ški bi­e­na­le, de­lo­val kot spe­ci­fič­no orož­je, če se za­te­čem k mi­sli bri­tan­ske­ga li­kov­ne­ga kri­ti­ka in ro­ma­no­pi­sca Joh­na Ber­ger­ja, ki je v ume­tno­sti vi­del na­čin, da se do­mi­nan­tna sli­ka sve­ta de­mon­ti­ra in na­re­di pro­stor, ki od­pi­ra uvid v iz­ku­šnje po­tla­če­nih.

Lam­pe­du­sa da­nes pred­sta­vlja le eno od kri­znih točk, ob­mej­nih po­dro­čij ' iz­re­dne­ga sta­nja' v Evro­pi, o ob­sto­ju ka­te­re­ga nas me­di­ji opo­mni­jo še­le pri mno­žič­nem kr­še­nju člo­ve­ko­vih pra­vic, kot je bi­la ne­dav­na pre­po­ved iz­kr­ca­nja na ko­pno Mat­tea Sal­vi­ni­ja, ita­li­jan­ske­ga mi­ni­stra za no­tra­nje za­de­ve. Me­je Evro­pe se ši­ri­jo, utri­pa­jo v vseh sme­reh, a kot nje­ni dr­ža­vlja­ni mo­ra­mo bi­ti od­go­vor­ni pri po­ve­zo­va­nju evrop­skih mi­gra­cij­skih po­li­tik in med­na­ro­dnih hu­ma­ni­tar­nih or­ga­ni­za­cij v vse si­lo­vi­tej­ši 'in­du­stri­ji ka­ta­stro­fe'."

Ima­te dru­žin­sko iz­ku­šnjo z be­gun­stvom? Ka­kšna je bi­la hr­va­ška re­cep­ci­ja pro­ble­ma mi­grant­stva? Film Ho­tel Euro­pa, ki sta ga po­sne­la hr­va­ška no­vi­nar­ja na­ci­o­nal­ne te­le­vi­zi­je, je pr­vi od­prl bi­stve­na vpra­ša­nja be­gun­stva v jav­no­sti. "Re­snič­na dru­žin­ska vez z be­gun­stvom pri­ha­ja od oče­ta, ki je še kot otrok iz Ma­kar­ske­ga pri­mor­ja ko­nec dru­ge sve­tov­ne voj­ne pre­ži­vel ne­kaj let v be­gun­skem ta­bo­ri­šču El Shatt na Si­na­ju, v Afri­ki, kjer je bi­va­lo eva­ku­i­ra­no pre­bi­val­stvo dal­ma­tin­skih oto­kov in pri­mor­ja. Se­ve­da sem bi­la tu­di sa­ma kot otrok pri­ča be­gun­stvu kot po­sle­di­ci dr­ža­vljan­ske voj­ne na Hr­va­škem in v Bo­sni in Her­ce­go­vi­ni, ko so se na za­čet­ku de­vet­de­se­tih let prej­šnje­ga sto­le­tja vi­kend na­se­lja na Ma­kar­ski ri­vi­e­ri spre­mi­nja­la v be­gun­ske kam­pe in 'me­sta otrok', med­tem ko so od­ra­sli, nji­ho­vi star­ši, osta­ja­li na bo­ji­ščih.

Gle­de spre­je­ma­nja be­gun­ske­ga vpra­ša­nja na Hr­va­škem smo da­nes na ža­lost pri­če sko­raj vsa­ko­dnev­ni me­dij­ski in ob­či druž­be­ni erup­ci­ji so­vra­štva pro­ti be­gun­cem, po­seb­no če spre­mlja­mo po­ro­či­la s te­re­na, re­ci­mo z mej­ne­ga pre­ho­da Ve­li­ka Kla­du­ša ( BiH) - Ma­lje­vac ( HR). V njih pri­manj­ku­je kon­te­kstu­a­li­za­ci­je s per­spek­ti­ve or­ga­ni­za­cij ci­vil­ne druž­be, ak­ti­vi­stov in ak­ti­vistk za svo­bo­do gi­ba­nja in va­ru­hov člo­ve­ko­vih pra­vic, ki bi opo­zo­ri­li na sis­te­ma­tič­no na­si­lje, ki ga je iz­va­ja­la in ga še iz­va­ja hr­va­ška po­li­ci­ja nad be­gun­ci.

Ho­tel Euro­pa, ki ga ome­nja­te, je do­ku­men­tar­ni film o Lam­pe­du­si, ki sta ga za HTV po­sne­la no­vi­nar­ja Iva­na Dra­gi­če­vić in Din­ko Ce­pak ko­nec le­ta 2013, ta­koj po kal­va­ri­ji, v ka­te­ri se je po­to­pi­lo sko­raj šti­ri­sto lju­di či­sto bli­zu ita­li­jan­ske­ga oto­ka. Njun vi­zu­al­ni ma­te­ri­al iz fil­ma sem upo­ra­bi­la v raz­i­sko­val­nem de­lu In­ter­mun­die. Upa­la bi si re­či, da je bil v na­šem kon­te­kstu eden pr­vih gla­sov z bo­ji­šča, z ro­ba Evro­pe, in na­ja­va be­gun­ske kri­ze, ki je v na­ših kra­jih opri­je­mlji­vo vi­dna po­sta­la še­le ko­nec le­ta 2015, z za­čet­kom 2016., ozi­ro­ma z bal­kan­sko po­tjo. Sa­mo v ne­kaj le­tih so se zgo­di­le ne­ver­je­tne spre­mem­be v druž­be­ni re­cep­ci­ji be­gun­cev, ki so na­rav­na po­sle­di­ca re­pre­siv­nih evrop­skih po­li­tik 'va­ro­va­nja' nje­nih mej."

Le­ta 2014 vas je uni­ver­za Har­vard uvr­sti­la med fi­na­li­ste za slo­vi­to Whe­e­lwri­gh­to­vo na­gra­do, kar je za mla­de­ga ar­hi­tek­ta sil­no pre­sti­žno. Kaj vam je po­me­ni­la za na­dalj­njo pot? "Iz­bra­na sem bi­la v ož­ji krog Whe­e­lwri­gh­to­ve na­gra­de ma­lo pred od­pr­tjem Be­ne­ške­ga bi­e­na­la 2014., z raz­i­sko­val­nim pro­jek­tom In­ter­mun­dia, ki se je ukvar­jal s sis­te­mom ob­mej­nih po­dro­čij Evro­pe, na­tanč­ne­je s ce­lim Sre­do­ze­mljem, ne sa­mo z Lam­pe­du­so. To je bi­la po­memb­na spod­bu­da na sve­tov­ni rav­ni, saj te­daj te­ma mi­gra­cij še ni bi­la ta­ko pre­po­znav­na, in je utr­di­lo mo­jo od­lo­či­tev, da na­da­lju­jem s to te­ma­ti­ko. V pre­te­klih le­tih sem sku­paj z vi­de­o­u­me­tni­kom Ma­ti­jem Kra­ljem raz­i­ska­la in do­ku­men­ti­ra­la de­kon­struk­ci­jo ta­ko ime­no­va­ne bal­kan­ske po­ti - od pre­ho­dne­ga cen­tra Do­bo­va na slo­ven­sko-hr­va­ški me­ji, pre­ko ma­ke­don­sko-gr­ške me­je in ne­for­mal­ne­ga ob­mej­ne­ga be­gun­ske­ga na­se­lja Ido­me­ni, do me­sta Mar­din v se­ver­ni Me­zo­po­ta­mi­ji, stre­ljaj od tur­ško-sir­ske me­je, kjer sva be­le­ži­la vsak­da­njik be­gun­cev."

Kaj je vaš ak­tu­al­ni pro­jekt, pre­o­ku­pa­ci­ja? "Ume­tni­ško de­lo v na­sta­ja­nju se ime­nuj Ge­o­tra­u­ma in ne go­vo­ri o iz­ku­stvu po­sa­me­zni­ka, o oseb­ni ra­ni, am­pak o fi­zič­ni in ma­te­ri­al­ni stvar­no­sti, v ka­te­ro se vpi­su­je ce­lo­tno ze­melj­sko ži­vlje­nje; ti sle­do­vi so na­gr­ma­de­ni in po­me­ša­ni zno­traj nas sa­mih. Na pri­mer: do­ku­men­ta­ci­ja od­la­ga­li­šča re­še­val­nih jo­pi­čev na oto­ku Lez­bos, od­vr­že­na po­po­tni­ca be­gun­cev, vse sku­paj oble­de­lo od me­dij­ske ek­s­plo­a­ta­ci­je in spek­ta­ku­la­ri­za­ci­je med zgo­do­vin­skim le­tom mi­gra­cij 2015., nas si­li k raz­mi­šlja­nju o ti­stem, kar osta­ja za na­mi, o tem, kar za­pu­šča­mo člo­ve­štvu kot na­sled­stvo.

Ena od mo­jih tre­nu­tnih ku­ra­tor­skih pre­o­ku­pa­cij je pro­jekt Un-war Spa­ce o pre­ple­te­no­sti pro­sto­rov voj­ne in pro­sto­rov ži­vlje­nja, ki ob­sta­ja­jo voj­ni nav­kljub. Gre za več­le­tno raz­i­ska­vo bo­sen­ske ar­hi­tekt­ke Ar­mi­ne Pi­lav, šti­pen­dist­ke Ma­rie Cu­rie, o slo­je­vi­tem pri­ka­zu ' de­struk­tiv­ne me­ta­mor­fo­ze' me­sta Sa­ra­je­va v ča­su oble­ga­nja. Do­ku­men­ti­ra, ka­ko so Sa­ra­jev­ča­ni ne­na­sil­no za­ni­ka­li voj­no. Raz­i­sko­va­nje je pred­sta­vlje­no sko­zi in­te­rak­tiv­no, per­for­ma­tiv­no na­pra­vo, na­me­šče­no do­be­se­dno v dva kovč­ka. Na­mer­no je ne­do­kon­ča­no, da bi lah­ko ne­neh­no spre­mlja­li no­va pri­če­va­nja. Po­li­tič­no za­go­var­ja ne­iz­o­gib­nost ko­lek­tiv­ne­ga, po­nov­ne­ga raz­pra­vlja­nja o voj­ni v Sa­ra­je­vu ali o ka­te­rem ko­li dru­gem spo­pa­du v sve­tu."

Ka­kšno je raz­mer­je po­li­ti­ka - ar­hi­tek­tu­ra da­nes? Krh­ka ar­hi­tek­tu­ra je vaš ter­min, a ko raz­mi­šlja­mo o ar­hi­tek­tu­ri, se nam vsi­lju­je rav­no obra­tni ob­ču­tek - tr­dno­sti, ne efe­mer­no­sti. "Po mo­jem mne­nju je ar­hi­tek­tu­ra od nek­daj po­li­tič­na, od­nos ar­hi­tek­tu­re in po­li­ti­ke pa je v od­vi­sno­sti ene od dru­ge. Po mo­je ne ob­sta­ja­jo apo­li­tič­ni pro­sto­ri, apo­li­tič­ni po­sa­me­zni­ki, raz­mer­je med in­di­vi­du­al­nim in po­li­tič­nim je za­me ne­lo­člji­vo.

Da, krh­ka ar­hi­tek­tu­ra je moj ter­min. Po­sku­ša­la ga bom po­ja­sni­ti, za­čen­ši z druž­be­no od­go­vor­no ar­hi­tek­tu­ro - ta­ko kot smo jo ra­zu­me­li mi zno­traj sku­pi­ne ARCHIsquad, od­del­ka za ar­hi­tek­tu­ro za­ve­sti, ki sem ga so­u­sta­no­vi­la kot štu­dent­ka ar­hi­tek­tu­re v Za­gre­bu - do ek­s­pe­ri­men­tal­ne, raz­i­sko­val­ne ar­hi­tek­tu­re in pro­stor­ske pra­kse. V ARCHIsqua­du smo bi­li an­ga­ži­ra­ni sko­zi raz­i­sko­val­ne, iz­o­bra­že­val­ne in grad­be­ne pro­jek­te v in­ter­di­sci­pli­nar­nih in in­ter­na­ci­o­nal­nih so­de­lo­va­njih, ne­ka­te­ri pa so se­ve­da ob­ve­zno vklju­če­va­li lo­kal­no sku­pnost. Mor­da je bil naš naj­bolj zna­ni pro­jekt ' hi­tna­Ar­hi­tek­tu­ra'. Gre za svo­je­vr­sten mo­bil­ni cen­ter, de­lav­ni­co, v ka­te­ri smo se sku­paj z me­šča­ni uči­li, ka­ko spre­me­ni­ti ži­vljenj­sko, sta­no­vanj­sko oko­lje na bolj­še - ta­ko in­di­vi­du­al­no kot ko­lek­tiv­no. S svo­jim de­lo­va­njem je v de­se­tih le­tih od usta­no­vi­tve le­ta 2006 ARCHIsquad pri­po­mo­gel k sno­va­nju druž­be, v ka­te­ri smo z od­go­vor­no ar­hi­tek­tu­ro spod­bu­ja­li si­ner­gij­sko de­lo­va­nje po­sa­me­zni­kov in in­sti­tu­cij, vpli­va­li na spre­mem­be oko­lja. Ho­te­li smo, da bi jav­ni pro­stor, pa tu­di kva­li­te­ten pri­va­tni pro­stor, bil pri­vi­le­gij vseh.

Ar­hi­tek­tu­ra mo­ra po­nu­ja­ti pro­stor za ra­zu­me­va­nje bi­vanj­ske­ga sta­nja po­sa­me­zni­ka in druž­be ter sno­va­ti te­me­lje za do­sto­jan­stve­no ži­vlje­nje. Ve­mo, kdo smo in kam pri­pa­da­mo, prav s po­mo­čjo člo­ve­ko­vih kon­struk­cij - ma­te­ri­al­nih in in­te­lek­tu­al­nih."

Kaj osta­ja za na­mi, kaj za­pu­šča­mo kot de­di­šči­no po­tom­cem?

Fo­to: Ma­ja BOSNIČ

Ana Da­na Be­roš

Fo­to: Ar­hiv ADB

Ge­o­tra­u­ma

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.